Varnost v avtomobilu ali zakaj varnostni pas in otroški sedež nista samo za policaje

*OPOZORILO: V objavi je opisana nesreča, ki se je zgodila že pred leti in v njej na srečo ni bil nihče poškodovan. Lako mirno berete naprej. Preberite pa le.

Vsak, ki se je že kdaj vozil z menoj v avtu ve, kako sitna sem glede varnostnih pasov. Pa ne samo pri otrocih, tudi pri odraslih. Z menoj se NIHČE ne pelje nepripet. Ne mama, ne otroci, ne Pahor in ne papež. Ne spredaj, ne zadaj.
Ne vem, zakaj si ljudje mislijo, da je ok, če nisi pripet na zadnjih sedežih.

Moj odgovor je vedno tak:
"Če je tebi vseeno da umreš... ok, počni to v svojem avtu. Jaz pa si ne bom vse življenje v glavi vrtela filma kako mimo mene letiš z glavo v sprednjo šipo, samo zato, ker se ti ne ljubi pripeti z varnostnim pasom".

To je to in pika.

Ampak ker se živemu človeku vse pripeti in ker nesreča nikoli ne počiva, sem v potrditev dobila še nesrečni dogodek, ki se je, kot že rečeno, na srečo srečno končal.

Ko je bil Rene star dobro leto ali dve, ne vem točno koliko. Vem da je že imel sedežek od 9-18.
Bil je v varstvu noni. Ko smo ga pustili pri njej smo namestili sedež v njen avto z varnostnim pasom, ko pa ga je pripeljala nazaj je sedež prestavila v naš avto. Ker sama ni imela izofixa in ga, jasno, tudi ni znala pripeti, sem jo prosila naj ga samo odloži in ga bom že sama pripela.

Kaj me je potem zmotilo NE VEM.
Ne vem KAKO se je lahko to zgodilo, ampak preprosto sem pozabila.
POZABILA sem, da stol ni nameščen na izofix. Na zunaj se to niti ne opazi, in ko sva naslednjič nekam šla, sem ga preprosto zapela v sedež, ki NI BIL PRITRJEN na klop.

Kako dolgo je trajalo od trenutka ko sem pozabila pripeti stolček, pa do takrat, ko sva se iz nekega razloga peljala proti Godoviču niti ne vem, verjetno je bilo to še isti dan, ali naslednji.
Peljala sva se čisto mirno, brez norenja. Po naši ljubi vijugasti Zali. Pripeljala sva se ravno do odseka s pasom za prehitevanje, ko zaslišim, da je zadaj nekaj počilo, v naslonjalu pa sem začutila top a dokaj nežen udarec. Čez kako sekundo ali dve, pa še jok iz povsem drugega dela avtomobila, kot sem ga bila navajena.

Verjetno sem rabila kakih deset sekund, da sem ugotovila kaj se je sploh zgodilo. Glede na to, da je Rene jokal, sem na srečo vedela, da mu kaj hujšega verjetno ni, saj sem se s tresočimi nogami morala peljati še vsaj 100 m, preden sem se lahko varno ustavila ob cesti in sploh pogledala kaj se je zgodilo.

Reneja je skupaj s stolom v ovinku ODNESLO v zrak, ga obrnilo in Z GLAVO NAVZDOL(!!!) je pristal diagonalno počez, čez zadnji del avtomobila za mojim hrbtom.
S tem, da gotovo nisem peljala več kot 60 km/h, ker se na tem delu več kot toliko sploh peljati ne da, in da nisem NIČ bremzala. Na srečo je bil vsaj v stolčku varno pripet, saj ga je to obvarovalo pred udarcem z glavo ob dno ali kam drugam.

KAJ VSE bi se lahko zgodilo, raje ne pomislim. Gotovo je to še najmanj, kar se je lahko in še vedno mi postane kar slabo, ko se spomnim na ta dogodek.
Rene je na ta dogodek na srečo že pozabil, vendar sem ga morala potem še vsaj kako leto, če ne dve, med vožnjo z eno roko držati  za nogico, da se je počutil varno.

Dokler sta bila otroka dva, je bilo seveda enostavno. Dva skrbno izbrana avtosedeža, vsak na svojem izofixu in to je to. Ko smo naročili še tretjega otroka, pa se je zakompliciralo. Kako jih zdaj namestiti v avto, da bo varno. Bo sploh šlo, bomo morali zamenjati avto? Začeli smo že brskati po oglasih, ampak ker smo bili res zadovoljni z obstoječim avtomobilom, smo si želeli najti rešitev za obstoječega.

Kako smo to rešili pa vam povem naslednjič.