Gradnja hiše: Okna

Uf, kako dolgo je že od zadnje objave.
Neverjetno kako čas hitro beži.

Če ste v skupini Gradnja v živo, potem veste, da smo dobili že kar nekaj časa nazaj, če še niste, vam zdajle povem kaj se je dogajalo na tiste napete dni.

Prva dostava oken je bila že v sredo 29. Novembra, ampak kot smo že navajeni, je bil dan tako kot si ga ponavadi želimo za Božič, ko nimamo drugega dela, kot da sedimo doma z kuhančkom v roki in zremo na snežne kepe, ki se gosto valijo iz neba.

Čez vikend smo si nato ogledovali cesto in tuhtali, ali jo bo kamijon premagal, ali mu bo ona prekrižala načrte. Gospod, ki je zadolžen za pluženje tam gor, je rekel, da je cesta primerna, a se je vseeno javil, da lahko prisoči na pomoč, če ne bo šlo. Za vsak slučaj smo se dogovorili še s Komunalo Idrija, da nam pripeljejo kamijon peska, če bo potrebno.

Jutro je bilo sicer lepo, sončno, kot bi ga narisal, a delovni dan, se ni začel čisto nič obetavno.

Gospodje iz podjetja Betum, ki so prišli na montažo oken, (ki smo jih sicer naročili pri Okna Petrovčič) so parkirali svoje kombije in kamijone na mestu, kjer asfalt zamenja makadam in se je začel led. Nesrečno so gledali cesto, pa gume, skomigali z rameni, odkimavali in se sprehodili do hiše.
Hitro smo naročili tisti kamijon peska.

Medtem so gospodje od opazovanja že prešli na testiranje.
Najprej so skočili v kombi in se zapeljali do hiše. To je šlo, zato so se odločili, da medtem ko čakamo na pesek, preložijo nekaj manjših oken v kombi in kar začnejo z montažo.

A takoj, ko so razložili okna iz kombija, se je očitno tudi voznik kamijona opogumil, montiral verige in čez nekaj minut je že klical, naj pridemo in umaknemo zasnežene veje, ki so visele na cesto, da ne bi poškodovale oken in vrat.

Hitro in ravno pravi čas, smo preklicali tisti kamijon peska.

Nato so gospodje pridno, do teme merili, vijačili, lepili in ne vem kaj še vse in do večera so imeli že skoraj vsa okna zmontirana. Naslednji dan še tisto kar prejšnji dan niso, v sredo pa so pripeljali še dve okni, ki jih prej še niso imeli.

Ob opazovanju njihovega dela mi je jemalo dih. Glede na to, da so okna vedno le večja in večja in težja in težja, sem pričakovala, da imajo za montažo kake posebne naprave. Le to mi ni bilo jasno, kako bodo te naprave uporabili na našem strmem klancu in ob pol metra snega. Izkazalo se je, da razen razlaganja iz kamijona na najbližjo točko, kjer bo okno stalo, s pomočjo dvigala, poteka vse na roke.

Če vas zanima kako to izgleda, skočite na fb skupino, kjer sem posnela montažo verjetno najtežjega okna, ki so ga montirali. Troslojno okno z varnostnim steklom na notranji strani, na nemogoči višini, kjer niso imeli praktično kje stati, se kam nasloniti ali kam prijeti. Posnetek morda izgleda dolg in razvlečen, ampak verjemite, bilo je zelo napeto. Na koncu pa so samo zamahnili z roko in povedali, da to ni še nič, da so imeli že dosti hujše primere. Vsa čast!

In naj vam povem, da smo tokrat prvič videli vrata. Pravzaprav sem šele dan pred tem začela razmišljati o tem, da se pravzaprav sploh nismo pogovarjali o njih. Kar malce trema me je zagrabila. Razen barve, ki smo je takšna, da bo pasala k fasadi potem ko bo malce počrnela, nisem vedela o vratih nič. Na srečo so mi čudovite. Samo da ni kakih zavitih oken in srebrnih okraskov, pa sem srečna. :)

Kako je hiška prenesla viharni veter iz preteklega tedna, pa naslednjič.