Kdaj me bo izučilo?

Preteklih 14 dni, je bil David v toplicah, jaz pa sama z mulci doma.

Pa nekateri še bolni za po vrhu.

Na srečo mi starši vedno priskočijo na pomoč, ko jih potrebujem, saj ne vem kako bi zmogla brez njih. Že logistočno, kaj šele fizično. Ampak vseeno pa hočem vedno čimveč postoriti sama in z njimi preživeti čimveč "kvalitetnega" časa.

Zato ob takih dneh (še bolj kot običajno) natuhtam kake posebne projekte za nas.

Predvsem vikendi, ti morajo biti sploh izpolnjeni.

Nekaj pospravljanja, sprehod, kosilo in ustvarjanje. Romantično, da je kaj.

Resnica je seveda drugačna. Saj postorimo vse, ampak namesto romantike je tu veliko kričanja, pregovarjanja, groženj in čisto svežih sivih las.

In ko se zvečer zasmilim sama sebi, se lahko samo še z lopato po glavi.

Pa zakaj, zakaj vedno nasedem sama sebi. Zakaj se ne bi raje usedli na tla, ne glede na vso šaro, ne glede na vse naloge, in si privoščili dneva na Off? 

Zakaj je treba ravno na ta dan izdelati domače testenine? Zakaj ne bi raje kar naročili pice?

Seveda, da so potres, če so pa v premoči. Seveda, da so potres, če smo se znašli v situaciji, ki je nismo navajeni. Seveda, da so potres, če sem potres tudi jaz.

Pa ne samo pospravili in kuhali, še njihovo sobico smo dekorirali, postavili smrekico in še kaj.

Ampak zdaj je mimo.

Ati je doma in vse je v najlepšem redu. :)