Enej in Rene sta imela bolj dolgo "brezskrbno otroštvo", saj sta se lahko cartala pri Starimami in Staratu do treh let. Pri Arneju pa smo se odločili, da je za vse bolje, če ga damo v vrtec že kar zdaj.
Staramama je žrtvovala že dovolj penzijonistovkih let za te naše mulčke in je čas, da si privošči še kako potepanje, dokler je še tako čila in zdrav (upam, da bo tako še zelo dolgo, dolgo). Dovolj smo izkoriščali njeno dobro voljo in pripravlenost za pomoč (kmh.. no, kdaj upam, da jo bomo še lahko). Verjetno tako ali tako pride že kmalu "nova pošiljka" vnukov za paziti, tako da dolgčas ji tudi ne bo.
Tudi Starata je vedno rade volje priskočil na pomoč in fantje so v njunem varstvu vedno nadvse uživali. Včasih še malce preveč, saj najraje sploh ne bi prišli domov.
Ampak Arne je zelo družaben tip in se nam je zdelo, da se bo na vrtec hitro prilagodil in da bo v njem tudi užival.
Pa še lažje je, saj bomo tako zjutraj vse tri oddali na enem mestu in jih tudi vse tri (ali vsaj dva) naenkrat spet pobrali. Tako bo tudi nekaj manj logistike.
Kakorkoli že, Arne je v prvih urah uvajanja užival, v prvem tednu uvajanja malo manj, v drugem tednu pa samo še malo protestira ob razhodu, sicer pa že odlično sprejema novo okolje, super vzgojiteljice in vse kar spada zraven.
Jeeej. Rastemo. :)
Mama, ata, hvala 100krat!
Lej ga, kako je že velik! Saj mu bo fino v vrtcu. Juhu za manj logistike!
OdgovoriIzbrišiJaaa, užival bo.
IzbrišiTočno vem. :)