No, kar se tiče okvar in nesreč, sicer smo se imeli še vedno super in tudi veliko sreče. :)
Najprej je David (ne ni bila baba), že na morju rikvercal v nevidno drevo. Tako smo namesto na sladoled, pobirali steklo po tleh in razmišljali, kako bomo prišli domov brez zadnje šipe. Pa smo jo zalimali z duct tapom, plastično foljo in kartonom. Smo se bali da ne bo zdržala. Pa je. Najhujše nalive, vročino.. še zdaj drži. Majkemi.. duct tape je zakon. Stric Janki je bil prerok, vam pravim!. :)
Potem smo skoraj zamudili trajekt. Tokrat je bila kriva baba. Pač nimam občutka za čas. Ampak David me že dolgo pozna, bi moral vedeti. Anyway, ko smo zadnji dan dopusta pospravili šotor, še kar hitro in zgodaj, smo se morali it še čisto na hitro namočit in nato še čisto na hitro pod tuš in samo še plačat kamp in ko sem v garmina vtipkala kam gremo... ojej. Mi smo bili v Pittarellu 130 km oddaljenem od Bastie. Ob 14 ih smo imeli trajekt, 90 min prej naj bi bili tam. Garmin pa je pokazal prihod v Bastio ob 14. 09. Hmmm. Fantoma sva ukazala naj bodo čisto tiho, najraje če zaspijo, midva pa sva samo napeto sedela in upala, da lahko pridobimo na času. Če bo šlo gladko. Po trepalnicah se nisva imela namena metati. Varnost je na prvem mestu. Na srečo je bila cesta dokaj prazna in omejitve dokaj nizke, da se ti že z +10 in nekaj sreče uspe hitro prebiti v prednost. Po dveh urah napenjanja vseh mišic v telesu, smo ob 13.47 zapeljali na trajekt. Zadnji.
Plovba nazaj bi bila ravno gladka. Kar precejšnji valovi so nas razveseljevali, še najbolj zabavno pa je bilo na cilju. Zaradi močnega vetra in velikih valov, trajekt namreč ni mogel sam zapeljati v pristanišče ampak so nas, po dolgem čakanju in veliko manevriranja notri zvlekli z dvemi vlačilci. Precej zanimiva in napeta dogodivščina. Nevarna očitno ni bila preveč. Saj ni bilo nikakršne panike, opozoril ali kaj podobnega.
Po prihodu domov je bilo nekaj časa mir. Potem pa nam je lepega dne crknil trdi disk na računalniku in s sabo povlekel kar nekaj podatkov, ki jih nisva (še) imela arhiviranih. Vključno z večino fotografij z morja. Posnetki Arnejeve prve kašice, prvega plazenja. Mooo.. nekaj upanja še imamo, da jih povrnemo nazaj. :(
Le dan za tem, je padel še meni telefon na tla in stekelce se je razdrobilo. Grrr...
Na srečo so ostale cele vse kosti in tudi kožo smo ranili le po malem na kolenih. :)
No, jaz sem si danes operirala žnable z vročo vilico, ki sem jo tik pred tem namočila v vrelo olje. Zacvrčalo je nekako tako, kot piščanec, ki ga poliješ z oljem, tik preden ga postaviš v pečico. Ampak to ni tako hudo kot se sliši... v zameno lahko že cel dan, brez slabe vesti jem sladoled. :)
No, tako, zdaj veste zakaj je bil mrk na blogu. :)
Pravzaprav je prav pasalo spet nekaj dni odklopa.
Zdaj imam pa spet toliko vsega za zabeležiti. :)
 |
| Pri tem vremenu.. še vedno drži. Ne vem zakaj bi sploh popravljali. :) |
Ha, ha.. pa še ta... Enej si je kar sam popravil situacijo "čigumi v laseh". :)
Sočustvujem, mogoče niso dnevi za levinje ;-)
OdgovoriIzbrišiČe te kaj potolaži, moj mobitel ima že od pusta razbit zaslon (levi kot), pa še vedno dela :-O
Tasrednji sem pa kar jaz ostrigla en pramen, zlepljen s čigumijem :-D še dobro, da ima goste lase in hitro rasejo!
Upam, da dobite nazaj izgubljene utrinke in da se g.Murphy hitro pobere, da bo več lepih kot grenkih trenutkov, na blogu ali pa mimo njega (ja, tudi pavze pašejo ;-))
Joj ne, žal me čisto nič ne potolaži, ker moj že takoj ni več delal. Zdaj pa je že dva tedna na servisu in še kar nobenega glasu od njih. :(
OdgovoriIzbrišiSaj je bilo tudi zdaj več lepih kot grenikih ampak so bile pa ta grenke precej dražje. Zgoraj nisem niti omenila, da nam je tudi roleta "dol padla", servisna ura: 65 eur. Najs.
JOj, a se Enej na tej fotki joka? Prav hudo mi je...
OdgovoriIzbriši(65€ za servisno uro ni NIČ! Mi smo na Nizozemskem dali 83€ (brez DDV)!!!
Hi, hi.. ne, ne joka. Samo skriva svoj obraz. Sem tako bruhnila v smeh ko sem ga zagledala, da ni bilo misliti o kakem kreganju. :)
IzbrišiNo, mi smo roleto popravili kar sami v manj kot uri. :)