Arnejevi prvi koraki

Pa se je, adrenalinc naš, končno odpravil na sprehod.
Dolgo smo ga čakali, pa ne da je pozen. Zelo zgoden je, vendar pa se je že tako dolgo pripravljal, da smo predvidevali, da bo shodil prej.
Že pred kakim mesecem je naredil korak, pa dva, pa štiri, potem si je premislil. In se je vrnil nazaj, na varno, na kolena.
V četrtek pa se je le ojunačil in šel po svoje. Če je bil daljinec za vabo, je šlo še hitreje.

Sicer ga je že celo stanovanje polno.
Jaz "srečnica" sem še vedno njegov magnet in me ne izpusti izpred oči, niti za minuto.
Trenutno je v fazi, ko hoče biti vedno ob meni in če se nekaj ur ne vidiva je neverjetno užaljen, če po prihodu samo obrnem stran od njega, ko si npr. slačim bundo. No, po nekaj minutah ckljanja je že pripravljen za nova raziskovanja.

Spretno že zleze na posteljo in kavč. S postelje zna tudi sestopiti, s kavča ga pa običajno prav po kaskadersko lovimo, ko se usede preveč na rob in samo še sekunda manjka, da bi pristal na bučki.

Zobke ima še vedno štiri, a kot kaže mu bodo počasi pokukali ven tudi naslednji štirje, saj že nekaj dni slina kar lije iz njega in se večkrat ponoči v joku zbudi.

Kar se igre tiče, gre včasih že kar fino vštric z večjima bratoma. A največkrat sta dva izida. Ali ga vlačita naokoli kakor mladega mucka in se konča z jokom, ali pa ga porivata stran, da jima ne bi česa podrl in se spet konča z jokom. Pravzaprav se skoraj vsaka igra konča z jokom, pa ne glede na to katera dvojica ali trojica se jo igra.