Javornik

V zadnjem času smo postali kar pridni, kar se tiče hribolazenja.
Vsaj za naše razmere.
Rene je že dovolj velik in dovolj pri močeh, da pridno grize v kolena, Enej zadeve že obvlada in bi ga lahko peljali tudi že kam višje, izven naših standardnih poti.
Jaz pa sem se tudi že toliko natrenirala za lazenje v hrib, da dokaj z lahkoto nesem bobo in Arneja v njej.

Tokrat smo šli nad meglo.
Na Javornik na pozno kosilo.
Ja, bilo je kar pozno, saj smo nazaj grede že kar fino lovili temo. No, ona je lovila, mi smo bežali.

Doslej smo se Javornika lotevali bolj previdno, po cesti, tokrat pa smo jo mahnili kar po poti navzgor.
Prijetno. Zelo.
In waw, razgled je vedno fantastičen. Čeprav nam je zmanjkalo časa za obisk razglednega stolpa.