Zima

Le dva dni kasneje. In to kakšna.

Eneju sem razlagala, kako sem si kot otrok želela, da bi tako dolgo snežilo, da bi lahko kar z balkona skakala v sneg. No, na Rogli bi lahko. Pravzaprav smo šele drugi dan ugotovili, da nismo v pritličju ampak v nadstropju.

Sicer pa smo se imeli zelo lepo. Dva dni smo se samo družili. Brez interneta, brez televizije. Le mi štirje, plastelin, barvice in knjige. Ter veliko, veliko snega in malo bazena.

Zadnja dva dni pa nas je narava končno tudi malce razveselila s soncem. Sploh zadnji dan. Ta je bil pa pravljičen.

Na Rogli smo bili prvič in nam je bilo prav všeč. Smučišče je v primerjavi s Cerknim, ki smo ga bolj navajeni, sicer precej zastarelo. Sama sidra, ki so za starše malih otrok precej naporna, saj se zatakne ravno na kolenih. Proge so pa super. Ravno prav položne, da jih lahko lepo odkarvaš, brez oddrsavanja in prevelike hitrosti in na koncu noge prav nič ne boljo. Tudi to, da je smučarska karta za otroke do (vključno z) šestega leta brezplačna jim gre v plus. Le to me je prav malce razžalostilo, da mi ni uspelo preveriti stanja na tekaških progah. Pa tako lepo so se svetile na soncu, ko sem jih opazovala s sedežnice. Se vrnemo.

Snežinka

 

 

 

 

 

Pomlad

Še pred dobrim tednom je bila v Kopru pomlad.
Čisto prav pomlad. Sonce, jasno nebo, rahel vetrič, 15 stopinj.

Nekaj premora med sestanki se je prav prileglo.

Kavica na sončku, sprehod do Žusterne in raziskovanje starega mesta.

In fotkanje galeba, ki se mi je prav nastavljal. Čeprav sem imela na trenutke občutek, da me prav šica. Da bi se posral name. 

Prvič v balerinkah.

Mal za hec...

... si bom un flajštr iz brki nalimau. :)

Frenda

Tekaški dnevnik: Povežimo soline

Včerajšnja nedelja je bila ravno pravšnja za prvi letošnji uradni tek. In to dobesedno. V Idriji je cel dan snežilo, na morju pa nas je nekaj časa še prijetno grelo sonce. No, kadar se mu ni nasproti postavil veter.

Moji navijači so me odložili v Luciji, potem pa so nas šli čakat v Portorož. Tekači pa smo se z buskom odpeljali do Seče, kjer je bil štart. Še prej pa veliko klepeta, pozdravov (spoznala sem eno od bralk, Lenko, ki me je prijazno potrepljala po rami. Lenka, javi se, kako je šlo!) in motivacijskih akcij, s strani organizatorja. Vsi smo se polepili s tatuji "Jaz sem najboljša", kar je tudi moto teka povežimo soline, odplesali smo solinarsko Hako, za srečo smo vrgli sol čez rame, potem pa smo se že počasi pripravli na štart. Sproščeno. Brez štartnih številk, brez uradnega merjenja časa pa z veliko dobre volje.

Pot se ves čas vije po ravnem, ob obali vse do Portoroža, kjer so nas pričakali naši navijači. Potem pa mimo avditorija malce v klanc, skozi tunel, potem pa samo še navzdol do Strunjanskih solin.

Šlo je prav fino, sploh glede na to, da od januarja praktično nisem obula superg, razen prejšnji teden dvakrat, ko sem s težavo pretekla osem kilometrov. Tokrat pa je šlo odlično. Po začetem prebijanju skozi gužvo sem stopnjevala tempo tako zelo, da je na koncu ura pokazala skupni tempo 5,10 min/km. In skupni čas 46 minut za 9 km. Kul, prav kul.

Na koncu so nas založili še s soljo in vinom.

Še se vrnem. Prav gotovo. Pa ne samo na tek. Ko bo lepo vreme pridemo z mulci. Z bicikli, skiroji...

Not my best photo moment. Ampak kaj češ, edini dokaz.

Iiiiiiiin....akcija...

Kako malo je potrebno za dober žur.