Sobotni potep

Že celo večnost je bilo, odkar smo bili nazadnje na kakem izletu.
Operacija, viroze pa še varčevalni ukrepi na račun "home sweet home".
Tako dolgo je že bilo, da je že Enej začel jamrati: "Kdaj bomo šli u kešn hotel, kešn bazen al pa h Julianu?"

Glede na to, da ga bolj kot bazen zanimajo tobogani, smo izbrali kar Atlantis. Glede na to, da je bila sobota čudovito sončna pa smo šli prej še malce na potep. Na Koščevo pot, ki sem jo na fotkah že dolgo občudovala. Pa ne, da smo mi taka družba, ki bi lahko ptičke opazovala in poslušala, ampak okolica je pa res čudovita. Priporočam. Če ste take lenobice kot nekateri med nami, je tistih 400m čisto dovolj, če ne, pa jo lahko še podaljšate. Le obutev morate imeti primerno.

Na koncu smo sicer videli tudi ptičke. Fazane. Žal so bili že rahlo mrtvi. Ampak zanimivo, Eneju je streljanje in mrtve fazane čisto mirno prenesel. Kot nekaj povsem naravnega. Meni je bilo predvsem zanimivo to, da v življenju še nisem videla fazana, lovci pa so na enem polju ulovili kar dva. Dobro se skrivajo.