Tekaški dnevnik

Ljubljanski maraton se pospešeno bliža in prav vesela sem, da je tako.
Ti dolgi tekaški treningi mi že pošteno presedajo. Pa ne sami teki. Res da so dolgi in naporni ampak ko je konec je fino. Si pa vedno težje odškrtnem toliko časa, kolikor ga je za tovrstne treninge potrebno. Sploh zdaj ko David še okreva in ga ne morem pustiti samega z mulci.

V zadnjih nekaj tednih, sem že kar dvakrat izboljšala dolžinski rekord. Najprej enkrat 32km sama. Preko Bele - Krekovša  in nazaj v Idrijo.

Tek je potekal super, razen rahlega preplaha z medvedi.
Saj veš tisto, ko je vse tiho in potem nekje nekaj poči. Tisto. :)
Na srečo sem nato kmalu zagledala kočo na Krekovšu in se spustila v dolino.
Najbolj vesela sem bila, ko sem zagledala Klavže, ki so res dih jemajoče in premalo poznane. Lahko bi bile prava turistična atrakcija.

Nato pa spust nazaj v Idrijo, po, že tako mračni dolini, pa še tema se je že začela delati in me je na Rakah že dokončno ujela. Še dobro za musko na telefonu. Kolikor je šlo celo pot super, sta bila zadnja dva kilometra čista muka. Tekla sem kot kak starček s palico. Tisti, ki hodijo že malce na široko. Saj si predstavljate.

Na koncu sem morala še krožiti na cilju, da sem nabrala še zadnji kilometer, ker mi je poti zmanjkalo. Prav zabavno je bilo. Mulci so ga že pili v Mejci, jaz sem pa vsa pošvedrana tekalaokoli njih. :)


Naslednji dolg tek, pa sva odtekli skupaj s Tino. V ponedeljek.
Iz Godoviča v Zadlog, čez Zadlog do Črnega vrha in nazaj v Godovič. Kar dobro sva odmerili pot in jih nabrali 32. Še kak kilometer bi lahko, pa nisva zmogle. Sva raje kar taksi službo aka. Rafko poklicali. Ni bilo več moči, ma niti za en meter. V bistvu sva še težje hodile kot tekle.



Imeli sva prehiter tempo in že kakih deset kilometrov pred ciljem sva pošteno trpeli in se spraševali "pa kaj nama je tega treba". Pojavljale so se nove in nove bolečine, mnoge med njimi povsem na novih mestih. Naslednjič bo res treba počasneje. In ta naslednjič naju čaka že naslednji teden. Najdaljši tek pred samim maratonom. 36ka. Potem pa se začne krajšati.


V četrtek pa sem se pridružila tekaškemu treningu z Romanom Kejžarjem. Prav super. Malce spremembe po samostojnih treningih, pa še vse tisto narediš kar se samemu ne ljubi. Tekaška abeceda, ogrevanja, stretching, intervali. Super. Še pridem. Pa še test copat so organizirali in sem tekla z Barefootkami Merrell. Prav zanimivo in precej brez težav. Očitno so moje trenutne res dobro pripravljalne na bosi tek. Prepričana sem, da se bodo v doglednem času znašli na moji polici.