Prvi september je spet prinesel spremembe.
Enej je bil prvi dan v vrtcu in ker je bil vmes izpisan je prostora za njega v njegovi stari skupini zmanjkalo in je pristal pri tamičkenih. Spet pri medvedkih in spet, že tretjič zapored v istem prostoru. Ko bi tako vedela, ga ne bi izpisala, ko bi vedela, da še vedno obstajajo rezervacije. Ampak prisegla bi lahko, da smo lani izglasovali, da jih ne bo več. Res, takrat sem bila v zadnjih dnevih nosečnosti ampak evo... so, in jaz tega nisem vedela. No, vsaj imamo vrtec. S spremembo pa res nismo zadovoljni in upamo, da se bo čez leto le našel kak prostorček pri tavelikih. Eh..
Tudi v službi je postalo bolj "zanimivo". Ko se bliža oktober postajajo tudi teki vse daljši in daljši. Dolžinski rekordi padajo kot po tekočem traku in ravno jutri me čaka 32 km tek, kar mi vzame skoraj pol dneva. Komaj čakam, da se tale zgodba zaključi. Tekam še vedno rada. Občutek, ko vidiš kako napreduješ je super. 10 km teka je zdaj mala malica. Ampak vesela bom, ko bodo teki spet malce krajši. Kvačkanje je spet aktualno in večeri postajajo vse krajši, predvsem zato, ker moram nekoliko bolj zgodaj spat.
Na tem mestu se opravičujem vsem, ki poskušate z menoj klepetati po elektronski pošti. Pogosto pošto samo preberem, odgovoriti pa ne uspem več. Bloge le še kampanjsko prebiram, komentiram pa le pre-redko. Pogrešam porodniško, prav res jo.
Najhujše spremembe pa so tiste, ki mi jih pripravlja Rene. Že tretjo noč namreč spi v svoji postelji v Enejevi, oziroma njuni, sobici. Prvi dan mi je bilo super ko sem se prijetno naspala, včeraj pa sem se zavedla, da to spet pomeni konec nekega obdobja. Obdobja bližine, ko ponoči čutim njegov dih na svojem vratu, njegove brce v trebuh in prste trdno zapletene v lase. Niso vse spremembe slabe, a misel mi je prinesla solzice na oči.
Eh Anita, nič sekirat. Ravno danes sem se pogovarjala s prijateljico kako hitro odrastejo škorci. Tudi meni je bilo ob vsakem takem prelomnem obdobju kar malo hudo ampak saj nova prinesejeo druga veselja. Moj starejši sin je že najstnik (12) in letos so se začele opažati že malo pubertetniške spremebe. Tega najprej kar nisem hotla sprejet....moj mali Natan, je zdaj kar naenkrat dolgolas in zrasel je, da je velik skoraj kot jaz...Po drugi strani je pa super, veliko se pogovarjava, o knjigah, muski..Drugače je, ampak fino. Imamo pa še enrga petletnika :), ki se rad še dodatno malo podojenči, ker je pogruntal da nas tako (ostale tri člane) še lažje ovije okrog prsta :).
OdgovoriIzbrišiSi pa carica veš, tole s tekom. Kapo dol. Jaz sem še vedno bolj pri besedah. 10km je zame še vedno komaj dosegljiv cilj...Eh, pa čas, ta me pa itak vedno baše.
Malo imam slabe vesti glede tiste naše igrice, ampak saj bo. Sem hotla presenetiti, da ne bi bili mucki, pa sem presenetila samo sebe. Upam da kmalu tudi koga drugega :). Nočko.
Huh. Veliko stvari... Čisto po septembrskem okusu:)
OdgovoriIzbrišiTudi mene vsakič znova pretrese, ko se stvari na hitro spremenijp. Ampak takšna sem. Rada imam, da so zadeve preverjene in utečene. Tega pa pri otrocih in službah žal ni. Več. Ali pa mogoče sploh nikoli ni bilo, samo jaz tega nisem opazila.
OdgovoriIzbrišiTudi jaz zadnje čase prebiram bloge zelo kampanjsko. Ampak ni kaj. Začelo se je novo obdobje, upam, da za vse nas boljše.
ps: Mi je pa všeč, da je Rene v svoji sobi. Kakšne nove razsežnosti se ti/vama/vam odpirajo. In kaj finega, lušnega, mehkega in dišečega, kar bosta oba skupaj prav kmalu odkrila. Mami bo pa kljub temu naspana ;)
Avtor je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbrišiJa, september, tako sem se ga veselila, zdaj pa tudi jaz komaj najdem čas za bloge, mejle, telefonske pogovore...
OdgovoriIzbrišiNo, za tek ga najdem. Le da je sedaj ob šestih zjutraj še tema in v takem mi ni ravno lepo, no...
Jaz sem pa ful vesela, da je ob šestih še tema, ker prej me je tudi Tina ob šestih gnala. Zdaj bomo pa lahko kasneje. :)
Izbriši