Izjava tedna

Včeraj zvečer:
Enej: "Mami, jest sm pa mal bolan."
Jaz: "Aja, kaj ti pa je?"
Enej: "Mal me trebuh boli, pa veritnu bom mal bruhau. Pa še vročina imam pa vse me boli."
Jaz: "A si toliko bolan, da rabiš zdravilo?"
Enej: "Ja, sam mi ne bo dost nucal. Bom moral vseeno pr' vama spat."


No, pol sm pa vedla koliko je ura. :) Ker Enej lahko pri nama spi samo če prepriča enega od naju, da gre v njegovo posteljo spat, al pa če je bolan. Potem smo se pa med solzami in smehom ene pol ure pregovarjali a je, ali  ni bolan, merili vročino in na koncu nisem nič več vedela. Ampak mu ene dvakrat nisem verjela ko mi je pravil, da mu je slabo, pa mu je potem res bilo. Si nisem upala tvegati mu je ati vseeno odstopil svoj konec postelje in mulček se je s svojo bruhalno posodo pod pazduho napotil v najino sobo. Seveda (še dobro) mu ni nič falilo in je povsem mirno prespal noč.