Kupili smo si luštkan zemljevid z fotkami najbolj zanimivih krajev (9 eur), za kaj bolj poglobljenega ala Lonely Planet pa bi morali poskrbeti že doma, saj angleščine tu praktično ne poznajo. Kar je seveda povsem logično, saj je večina turistov iz Francije in Italije, ostalih je tu le za ščep. Za Michellinov zemljevid bi tu odšteli cca. 3 eur. Za kosilo pa smo si izbrali pečeno piško iz samopostrežbe (6 eur). (Cene pišem za tiste, ki gredo na Korziko v kratkem, ker se vprašanja o cenah pogosto pojavljajo.)
Nato smo s kosilom pričakali Miho in Danijelo, ki sta prispela dan za nami. Do konca dneva smo nato počivali na plaži in delali plane za naprej. Ugotovili smo, da bo, glede na majhnost otoka, najbolje če zamenjamo kamp le vsakih nekaj dni, vmes pa se raje zapeljemo na oglede.
Tretji dan smo se namenili na izlet nekoliko bolj v notranjost. V dolino reke Asco, Corte in dolino reke Restonice.
Ker se je Enej že kmalu po štartu iz kampa razburil glede vožnje in je zahteval morje, smo se v prvi dolini ustavili že v enem prvih "žounfou" (beseda je kar primerna, saj je reka precej spominjala na našo Idrijco) in parkirali našega (Oskarjevega :)) jeklenega konjička. Ker smo imeli na strehi "trugo" smo morali biti že kar malce previdni pri dostopanju na parkirišče. Večina jih je namreč omejenih z višinomeri "2.1m" in so tako nedostopna za kamperje. Zato bi tistim, ki bi si želeli Korziko ogledati bolj podrobno kot le po kampih vsekakor odsvetujem avtodom, saj se jih povsod otepajo, na najbolj zanimivih delih pa so ceste tako ozke da je dostop prepovedan ali celo nemogoč.
Asco je bila precej mrzla reka, a ker je sonce močno pripekalo je hlad kar prijal. Nato smo se odpravili naprej proti Cortam. Tu smo si ogledali samo tisto najbolj očitno, saj zaradi pomanjkanja informacij nismo vedeli, kaj naj sploh iščemo. Našli smo čudovito utrdbo nad mestom in Napoleonovo rezidenco sredi mesta. Okusili smo tudi nekaj lokalnih dobrot iz kruhovega testa (2-4 eur/kos).Parkirali smo kar na modri coni sredi mesta in na parkirni uri plačali 1 eur za 1 uro.
Nato smo se odpravili naprej proti dolini Restonice.
Do vrha vodi izredno slikovita, lepo asfaltirana a izredno ozka cesta. Cestišče, ki je široko kot polovica cestišča povprečne slovenske magistralke je, zanimivo, še vedno ločeno z črto. Ker nas je dolina očarala že s fotografije na našem zemljevidku smo se zapeljali do vrha in odšteli 5 eur za parkirnino prav na vrhu, izhodiščni točki za dostop do bližnjih dvatisočakov.
Odpravili smo se na sprehod in občudovali naravo. Nato pa smo malce obsedeli pri čudovitih tolmunih, kjer smo naleteli na dva kombija slovencev, dve družini, ki sta navdušeni povedali, da posedajo tam že cel dan in da se nameravajo v naslednjih dneh podati na pohod do bližnjih jezer. Za kopanje je bila reka tu premrzla, zato smo se spustili malo nižje, kjer je le David zbral pogum in se ohladil.
Fajn izgledala tale Korzika, se že veselim nadaljevanja.
OdgovoriIzbriši