zdaj sem se spomnila, da nisem oddala poročila glede Maratona Franja. Verjetno ste že mislili, da sem se potuhnila ker nisem šla. O ne, ne.
Tisto nedeljo je lepo sijalo sončece in zato smo se navsezgodaj zjutraj (kot tudi že večer prej) napokali polnozrnatih makaronov, da bodo čimdlje držali energijo in naredili še makaronovo solato za sabo.
Nekaj čez sedem smo bili že v BTC-ju, ob osmih smo se že pofotkali za "naš klub" Kolektor, ki je vsem svojim zaposlenim (in svojcem), ki so se želeli udeležiti maratona častil štartnino, nam, ta novim, pa še drese.
Ob 9.oo pa smo že čakali na štartu in dve minuti po tem ko je župan ustrelil v zrak smo počasi prečkali štartno črto in se pognali 156 km oddaljenemu cilju naproti. Vzdušje je bilo, kot na vseh takih množičnih prireditvah, enkratno. Ata Mirko se je javil, da bo vozil z mano in mi, kot star maček Maratona Franje, pomagal premagati to dolgo pot.
Dan je bil čudovit, sončen in pravi užitek je bilo kolesariti. Na Vrhniki smo bili kot bi mignil, čez klanec so nam pomagali serviserji, ki so se vozili ob nas in "nažigali" muziko, proti Godoviču je spet šlo, kot da ne bi bilo klanca. Zala je itak zakon, nekaj težav sem imela le z bidonom, saj sem si hotela kar med potjo dotočiti vodo, pa sem izgubila pokrovček.
V Godoviču sva naletela na prve navijače. Tina in Tjaša in fantolina, hvala!
Prvič sva se ustavila v Idriji in nekaj nalega spila in nekaj pojedla (jaz sem pila, ata itak nič ne pije), nato sva se ustavila še v Spodnji Idriji pri Eneju, ki je bil tako navdušen nad dogajanjem, da me sploh opazil ni. In se nato navudšena zapeljala mimo navijaškega društva mladih mamic in njihovih mož in otrok. Super je bilo, res ste mi dali krila. :)
Proti Cerknemu sva se ulovila v luštno grupo in spet je letelo kar samo in kot bi mignil smo bili v Cerknem, kjer sva se spet ustavila in poskušala zbrati energijo za Kladje. 6 km klanca je kar veliko in počasi je bilo treba začeti. Ker sem se pred par dnevi poskusno zapeljala gor sem že vedala kaj me čaka zato ni bilo tako hudo, le malo nas je zmotilo, da se je sredi klanca končala cestna zapora. To je pomenilo, da za vodilnimi že zaostajamo eno celo uro in to, da nas lahko zdaj avtomobili neovirano prehitevajo. In takoj se je pripeljala mimo hruma avstrijskih motoristov, ki se je nato ustavila in nas nato prehitela še enkrat. Brrr. Čez klanec sem kolena kar dobro grizla le ta zadnji kilometer bi pa z veseljem porodala najboljšemu ponudniku.
K sreči nas je na vrhu spet pričakala hladna pijača in pomarančke ter navijači. Po kratkem počitku sva se odpravila proti dolini. Poljanska dolina je lahko na maratonu zelo zahrbtna, saj rado piha v prsi, a tokrat se nas je veter usmili in nam raje pihal v križ. Do Škofje loke sva spet brez težav prikolesarila a rahlo se je že poznala utrujenost, jaz pa sem vmes tudi malce pozabila piti, potem pa sem polokala malo preveč naenkrat in ratala sem malo "švoh".
Tu pa se je začelo tapravo mučenje. Ko sem zagledala tablo še 45 km, se mi je zdelo, da to pa res ni več veliko, ko pa sem začela razmišljati, da je to že skoraj toliko kot iz Idrije do Vrhnike, mi je vzelo nekaj poguma. Še težje je bilo zato, ker sem se po cesti čez Zbilje, Valburgo in Vodice peljala sploh prvič v življenju in res nisem vedala kaj naj pričakujem. Tu mi je malce zmanjkalo veselja, ki pa se je hitro vrnilo, ko sem zagledala Tacen. Tu sva se še zadnjič ustavila, nekaj spila in hitro šibala naprej. Pot je bila še kratka in hitro sva prišla do Dunajske, Žal in BTC-ja, kjer se je ta kalvarija končala.
Na koncu ni ostalo energije za nič več kot samo polažavanje v travi.
Bila sem prepričana, da se mi bo kolesarjenje zamerilo, a čez dva dni, ko sem se vračala iz Ljubljane sem že uživala v spominih na nedeljo.
Še bo treba it. Cilje, ki sem si jih zadala, sem dosegla: priti čez in to prej kot v 8 urah. Možnosti za izboljšave je pa še zelooo veliko. Kot prvo bi lahko vsaj trenirala malce več. :)
Hvala ata!
Pridni, pridni!
OdgovoriIzbriši