Šla sem teč do po Rakah do Kobile in po dooolegem času sem si prav za hec štopala čas. In glede na to, da se mi je zdelo, da se komaj vlečem in da mi bo pljuča vrglo iz prsnega koša, se mi rezultat sploh ni zdel tako slab. Sploh glede na olajševalne okoliščine, ki jih lahko uveljavljam. (13.38 (ob vračanju) Nina bo zdaj zavila z očmi, ampak moj najboljšči čas je bil 10.30 pred skoraj desetimi leti)
Ker se je danes oglasila še prababica, da Eneja že dolgo ni videla, sva čas za rekreacijo z D. izkoristila tudi danes. Že takoj sem hotela izboljšati včerajšnji čas in sem tekla ko nora, na koncu pa sem ugotovila, da štoparica pa ni tekla ko nora saj je očitno nisem vklopila. Tako bo moj današnji rezultat ostal uganka.
Ko smo prišli domov, pa se je Enej odločil, da bo tudi on nekoliko potreniral svojo tehniko. Ko je štartal iz dnevne proti veži je prehitro zavil v ovinek in se zapel ob mizico za TV in nesrečno udaril z brado ob tla in si jo rahlo prebil. Tekla je kri a medicinska pomoč ni bila potrebna.
Ker je ravno kulturni praznik pa smo pred spanjem prebrali še knjigo. In to trikrat zapored. (Ponavadi jo samo dvakrat ;))
Lepi ste, z ranicami ali brez ;-)
OdgovoriIzbriši