četrtek, 26. februar 2015

Hleviše

Na Hleviše smo v otroštvu zelo veliko zahajali, saj je na Hlevišah planinska koča, ki je najbližja Idriji. Pa ravno pravi pohod je za v soboto dopoldne ali popoldne z majhnimi otroki, za tiste bolj zavzete pa pogosto nujni cilj na vsakodnevnem trimu.

Tale naš pohod z mulčki se je zgodil že jeseni, ko smo se prav počasi sprehodili do vrha. Zabave na poti pa seveda ni manjkala. Tako je to, ko je družba prava, cilj ni pomemben, pot je važna.

Na spodnjih treh fotografijah pa smo Hleviše obiskale v drugem tempu. Precej zgodaj zjutraj, tempo neusmiljen, fotografiranje nespejemljivo. :)




















petek, 20. februar 2015

David Afna 2015

Glej ga glej, kako je šarmanten z očali.
Komaj čakam, da dobi vsaj bralna očala, če ima sicer perfekten vid. :)
Še kako leto, dve, pet, deset, pa bodo roke prekratke.

Pa vse najboljše dragi!




torek, 17. februar 2015

ponedeljek, 16. februar 2015

Afna Enej 2015

Ko imamo že reflektorje postavljene, bi bilo škoda da ne bi še malce pozirali.
Večkrat bi morali, je cel žur ko se sprostimo. :)










nedelja, 15. februar 2015

Desna - leva

Vedno so se mi zdele zanimive primerjave levega in desnega dela obraza.
Me je zanimalo kakšna je razlika pri meni.

Lahko bi rekli da očitna. :)
Levi je, mozolju navkljub, sprejemljiv, desni je tak kot kak ruski boksar na steroidih.
Ok, lahko se tolažim, da verjetno nisem bila stoprocentno poravnana, vsaj kar se vratu tiče. Pa vendar.

Še sreča, da nismo simetrični. Ljubim asimetrijo. Od danes naprej še toliko bolj. :)




sobota, 14. februar 2015

Pazi kaj si želiš

Tako zelo sem jamrala, kako rada bi ostala še malce doma s svojimi mulčki, da se mi je želja izpolnila. Tako za piko na i.

Najprej je vročina zadela Reneja. Konkretno. 40.4 je bila najvišja namerjena. To je največ kar sem sploh kdaj videla. Sum na pljučnico, enodnevna hospitalizacija na pediatrični, a na srečo "samo" viroza. RSV, da ne bo kar tako ena brezvezna.
Vmes Arne z vročinico. En dan ja, en dan ne... kašelj, smrkanje.
Konec tedna še Enej. Vneto uho, Antibiotiki.

Čez vikend, še moji sinusi udarijo, da ne bo dolgčas.
Renejeva vročina in Arnejev smrkav nos še kar vztrajajo. Sesalcu ni dolgčas.

Konec tedna je Rene že bolje. Slabša kot sem jaz, bolj mu je dolgčas in bolj nagajiv postaja.

Imeti doma 3 je dovolj že tako ali tako, če ti piska v ušesih, ne moreš dihati in imaš zraven še glavobol, pa sploh ni romantično. Za povrh sem izgubila še popolnoma ves vonj in okus, tako da niti tega nisem mogla ugotoviti, kdaj naj Arneju plenico zamenjam, dokler se sam ni pritožil. Res že pogrešam okus, upam, da se mi povrne, ker brez tega pa res ni prijetno. Sploh za sladokusca kot sem sama. Danes sem obupana jedla kandiran ingver, ki ga sploh ne maram. Samo to je dovolj močno, da sem nekje vmes začutila trohico okusa.

Zdaj bom sicer podaljšala počitnice še za dva tedna, saj se hitro bližajo šolske počitnice, ampak lahko rečemo, da je doza zdaj za nekaj časa polna. Čisto nič ne bom imela proti, če bom kako uro ali dve sama. Upam, da se toliko pozdravim, da bom lahko šla vsaj na kak tek, mogoče še tek na smučeh, ki ga Eneju že tako dolgo obljubljam.