nedelja, 08. september 2013

NIč

Ko sva prišla z Renejem iz bolnišnice, sem mislila, da sem povsem spočita.
A ko sem se naslednji dan zbudila, spet na zadnjih dvajsetih centimetrih postelje in ko sem popoldne, ko sem ostala sama s fantoma ob njunem nenehnem cviljenju, padla v jok, sem ugotovila, da sem do konca utrujena. In takrat mi je kot radi rečemo, odkrilo pokrovko, in sem ugotovila, da sem zrela, da Reneja preselimo iz najine postelje v svojo.

Ne, ne.. saj on svojo posteljo že dolgo ima. Le uporabljal jo je bolj poredko. Uporabljal jo je od trenutka ko je šel spat, pa do trenutka, ko sva šla midva spat. S tem, da se je v tem času vsaj trikrat zbudil. Za vsak slučaj, da naju ne bi zamudil. Ko je bil v najini sobi pa je spal ko bubica.

Takrat pa sem se odločila, da ga v svojo posteljo preprosto na spustim več. Da bom ob vsakem njegovem joku šla k njemu in bom tam, dokler ne bo zaspal nazaj. In tako se zdaj že dva tedna ponoči sprehajamo sem in tja. Prvi dnevi so bili grozni. Vsako uro se je zbujal. Potem je bilo že nekoliko bolje in potem spet slabše. V četrtek ga je trkal mlaj in se je spet zbujal na vsako uro. Danes se je zbudil samo enkrat. Pa še to takrat ko midva še nisva spala. Seveda je bil potem ob šestih pokonci, ampak pustimo to. Za danes držim pesti.

Seveda imajo ti nočni sprehodi svojo ceno. Hkrati še z vsemi drugimi stvarmi, ki nama trenutno visijo nad glavo. Tako se mi zdi (ne samo zdi, tako je), da ne naredim prav nič. Pa tako sem si predstavljala, kako bom zdaj, ko bo šola in imam dopoldneve "frej" naredila vse in še več.

Zdaj pa nič.
V službi ni nič od mene.
Doma je raztur.
Rekreiram se ne nič.
Naspim se ne nič.
Ne kuham.
Na to-do listi, ne prečrtam nič.
Ne sprehajam se po kavicah. Ne likam, ne perem, ne pospravljam.
Časa pa nimam. Nič.

Nič.

Saj enkrat bo bolje, anede?



15 komentarjev:

  1. hehe si pa faca...itak boš čez 4 mesece dobila drugega v vajino posteljo ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. Ta tretji bo od prvega dne spal celo noč in to v svoji postelji. :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ha, ha. To sem isto rekla za Matevžka pa je še danes pr nama. To noč se je proti jutru prikradla še Maša, Urban ima pa skoraj vsak večer abonma že ob polnoči. Že dolgo govoriva da bova mogla postlo zamenjat. Iz 160 bi šla na ene 260. ;-) a nek obstajajo take? ;-)

      Izbriši
    2. Midva sva Eneja komaj strenirala in zdaj je bolje.
      Razen to noč. To noč smo bili pa spet vsi tam.
      In spet je bila ena še bolj neprespana noč kot vse prejšnje.

      Jaz se bojim, da ne bi nič pomagalo če bi bila postelja širša. Rene itak spi točno tam kjer bi jaz.

      Izbriši
  3. vso srečo pri izselitvi! Mislim, da je optimalni čas za izselitev (potrjeno pri dveh) pred 1. rojstnim dnevom, ko se še ne zavedajo "tako zelo" kako je fajn v mamini postelji. Našadva sta oba spala pri naju tja do 10,11m potem je sledila izselitev, z minimalno težavami. Saj bo! Kar vztrajaj!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Mah, mi smo se ponavadi dojili ponoči tam do enega leta in potem obtičimo v najini postelji.

      Izbriši
  4. Spomn se kva piše nama u kopalnic. :)

    Btw: Ko smo pojedli kosilo, ki si ga TI skuhala in ko si TI pomirila Reneja, smo si pogledali fotke, ki si jih TI naredila v stanovanju, ki NI bilo razmetano.

    A je sploh še kaj za dodat.. :)

    Lahko noč in čim manj nočnih sprehodov!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. No vidiš. Sam spomnit te mora eden :-)!!!

      Izbriši
    2. Petra hvala. Sam to je bilo edino kosilo, ki sem ga skuhala v celem tednu.
      Stanovanje mogoče ni bilo ful razmetano, ampak je pa "svinjsko" v globino. Ene tri dni bi rabila, de bi ga spucala.

      Izbriši
  5. Evo nasvet mame 4rih:

    - Nočno bujenje naj prevzame on. Otroku naj strogo postavi meje. Ti se moraš ta čas seveda potuknit in izklopi čustva. Ko bo otrok dojel tisti NEEEEEE, ne bo ne jokal, ne zbujal, ne prihajal.

    - To je seveda samo teorija, ki pa deluje.

    - Praksa pa je seveda čist neki drugega.

    - Jaz grem na primer v drugo posteljo spat. Vsak večer.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Sej jaz sem čist odločna ko sem. Sploh nimam težav s tem.
      Vztrajava že 14 dni ampak ni nekega trajnega učinka. Očitno je mulo še bolj trmast kot midva.

      Problem je v tem, da je zdaj še Davida v križu "štihlno" in vse sprehajanje odpade name. Pa še jutranje razvažanje Eneja v šolo in dogovarjanje z mojstri na parceli. Ta noč je bila sploh grozna.

      Jaz pa postelje ne dam. Ni šans.:)

      Izbriši
  6. Oh, draga, že tako si se mi zadnje čase večkrat prikradla v misli, predvidevala sem, da te tarejo skrbi, zdaj pa si se mi prav zasmilila, jejhata! Upam, da se bo kmalu obrilo na bolje!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Eh, to so samo faze. :)
      Trenutno se res smilim sama sebi, ampak bo že minilo.
      Saj vem, da nisem edina.
      Še dolgo sem rabila do prvega "zloma". :)

      Izbriši

Dej mi kej lepega povej... :)
Žaljivi in nesramni komentarji bodo izbrisani.