torek, 22. december 2009

E-apartmaji

Miha in Daniela sta poskrbela za najboljši portal za ponudbo in povpraševanje po apartmajih v Sloveniji.

Tisti, ki ponujate se hitro registrirajte,
da vas bomo tisti, ki iščemo, lahko našli.


Klik za registracijo.

petek, 27. november 2009

Kriplni

Enej, a boš sendvič?

Na mujem, ka me kis (križ) bali!

(Včeraj zvečer se je še tako kriplasto pobral iz tal, kot to pogosto vidi ata in starata.)

četrtek, 19. november 2009

Dragi dedek Mraz

Prvič vidim, da obsataj tudi tak iRobot, ki tla pomije.
Nad tem sesalčkom so ljudje navdušeni, če tudi pomije je to "money well spent" 500€.
Pa menda niti pometat ni potrebno prej.



"Check", je že na dedkovem seznamu, vam poročam če bo upošteval predlog.

ponedeljek, 16. november 2009

Designer spotlight

Danes me je na mailu čakalo prijetno presenečenja.
Iz iStocka so mi sporočili, da je bila moja fotka objavljena v designer spotlightu in objavljena na spletni strani.

Moja prva. :)

sobota, 14. november 2009

Mulo jih kuha

Včeraj popoldne smo ugotovili, da imamo prazen hladilnik in se odpravili v trgovino.
Enej je nad tem vedno navdušen, saj imamo dogovor, da si lahko, če je priden, izbere eno stvar. Tako že takoj, ko vidi kam smo namenjeni, začne vpiti: "Sm biu piden, sm biu piden".

Ko prispemo si vedno izbere svoj mali voziček, ki ga nato veselo vozi, polni in ponavadi izgubi na pol poti. Tudi tokrat ga je pridno vozil, ga napolnil s sadjem, sokovi in seveda vrečko bombonov. Bombone je hotel kar takoj odpreti in si jih privoščiti, zato sva mu poskušala razložiti, da je treba izbrane izdelke najprej plačati, šele potem jih lahko odpremo. Nato sva se posvetila izbiri jogurtov, Enej pa se je po svoji navadi odpravil kar naprej.

Ko sva opazila, da ga ni več v najinem vidnem polju, sem šla za njim, a ga bi bilo nikjer. Trgovino sem prehodila dvakrat, pregledala vse otoke, pričakovala, da si bo nekje polnil voziček s Kinder jajčki, a ga nikjer nisem našla. Grem še na en obhod in ga končno zagledam.

Stal je sredi vrste na blagajni, z vsemi izdelki zloženimi na tekoči trak, da bo plačal. Ko je trgovka ugotovila, da je moj, me je prav prijazno povabila, naj kar stopim naprej, saj so mu že oni pomagali naložiti na trak. Že, že, ampak to ni vse kar potrebujemo! Hitro smo naložili stvari nazaj v voziček in ga povlekli nazaj.

Potem sem mu hitela razlagati, da ni dovolj, da tetici na blagajni stvari samo pokažeš, ampak jih je potrbno tudi plačati. Pa pravi: "Imam dinajcke!", in začne vleči roko iz žepa. Začudeno ga gledam in ramišljam le kje je dobil denar? In ugotovim, da vleče iz žepa navidezne dinarčke in mi jih ponuja.

Takrat me je kar zvilo od smeha. Me prav zanima kako bi se zgodba končala, če ga na blagajni ne bi pravočasno ujela!?

petek, 06. november 2009

Česa nas je tako strah?

Zakaj so slovenske ceste in ulice ponoči osvetljene, kot da bi bil dan?
Zakaj ne bi privarčevali na energiji tudi tu? Pa še zvezde bi videli.

Večina zločinov se zgodi na domačimi vrati, pa ne spimo z odprtimi lučmi.

Pa, pa, Pampers.

Čez dan je naš navihanec že od pomladi suh,
ponoči pa je ves ta čas pleničke še vedno imel.

Prejšnji teden pa sem ugotovila, da imamo na zalogi samo še 3 pleničke in se odločila, da novih pa ne bomo več kupovali, ker naš fant te zadeve že čisto obvlada.

En večer je še jokal, ker mu je bilo v njih očitno fino,
zdaj pa je brez že več kot en teden.

Ko greva midva spat, ga vsega zalimanega neseva na wc, potem pa mirno spi naprej.
In ko sredi noči prikolovrati k nama ga še enkrat pošljeva lulat.
Zaenkrat nam gre brez težav, 2 plenički imamo še vedno pospravljeni.

ponedeljek, 02. november 2009

Atlantis

Letošnji prvonovembrski prazniki, so nas hudo razočarali. Naštimali so se za vikend in nam niso privoščili niti enega, samega samcatega, ubogega, prostega dneva. Zato o mini počitnicah niti razmišljali nismo. Odpravili smo se le do Atlantisa. Če vprašate Eneja je bila izbira vseeno fantastična!

Tri ure, od štirih, smo seveda preživeli v vodi in na toboganih. Ta vmesne minutke pa smo glodali sadje in nabirali energijo za naprej.





Ugotovili smo, da sem spet, ali še vedno največja boječka v familiji. Mulcu sem hotela prišparati največji tobogan, po katerem se lahko voziš le z "šlaufom". Ker je rit v luftu, ga je jasno, nemogoče bremzati. Ko ga je D. testiral in strokovno ugotovil, da ni prehudo, sem ga le peljala tudi na tega. Povsem obupana nad hitrostjo čofneva v pristajalno stezo, pa pravi: "TA JE BUJTI!! TE!!" Če ne bi šla na maraton bi zihr imela musklfibr.

Po končni rehabilitaciji v Meku, smo skočili še na klepet do žlahte. Tam pa je Enejčitu naredilo vakuum in je dečko zakomiral na kavču. Spal je še celo pot do doma in do jutra (z vmesnimi sprehodi, kot običajno).

P.S.: Idrca pa res povsod srečaš. Pa ne sam enga! Banda ciganska! ;)

Bananin šejk

V soboto sva se z Enejem odločila, da bova za zajtrk privoščila bananin šejk in solnograške žličnike. Glede na Enejevo obsesijo z rezanjem, (sem vam o tem že pravila?) sem ga prosila naj nareže banane.

Moja odločitev se je žal izkazala za napačno. Ne vem kaj sem tuhtala! Kot da bi dala medvedu ovce pazit! Dve banani je zmazal prej kot sem uspela mikser iz zgornje omarice zvlečt.







Ma tudi žličniki so bili ODLIČNI!
Z solnograškimi žličniki sem se srečala samo dvakrat. Prvič me je z njimi pocrkljala Cilka z Bleda, drugič pa sem jih za sladico naročila pri Štormanu v Celju.

Poznate recept? Ne?

Potrebujete poljubno število jajc, sladkor, sol in malo moke.

Iz beljakov naredite trd sneg, nato počasi vmešate rumenjake, par žlic moke, sladkor v prahu in malce soli. Masa mora ostati čvrsta in puhasta.

Na večji, litoželezni posodi segrejete maslo in na njem oblikujete poljubno velike žličnike. Na hitro popečete, obrnete in odstranite iz ognja. Skorjica se mora malce zapeči, sredica ostane mehka in puhasta.

Njamsi!

ponedeljek, 26. oktober 2009

1:58:49

Letošnji cilj pred Ljubljanskim (pol)maratonom je bil preteči progo v manj kot dveh urah. Malce sem dvomila v to, da mi bo uspelo, saj nisem ravno pridno trenirala in prejšnji večer sem ga še "žurala" in se basala z vsemi možnimi neprimernimi živili.

Doseganje cilja je rahlo otežila tudi izjemna gužva. Več kot 7000 tekačev je bilo na progi, ki je bila za nameček še dokaj ozka. Sproščen tek in prehitevanje je bilo mogoče šele po slabih 10ih kilometrih.

Olajševalna okoliščina pa je bila Nina, ki je bila v predzadnjih kilometrih moj tempo zajček in me je vlekla naprej, dokler nisem popustila in jo nagnala naprej, tako da je prispela na cilj dobri dve minuti pred mano.

Splošno vzdušje je bilo odlično in vreme fantatično za tek. Pa še navijači ob progi so bili luštni. :)

Kašen cilj naj si postavim za naprej?




A?


A? A? A?

Najnovejši način komunikacije in najpogostejši.

Začenja pa se tudi obdobje ZAKAJ?

In prvi zametki sramu, oz. nerodnsti, ko se skriva, ko ga kdo kaj vpraša.
Mamici pod krilo ali za dlani.

torek, 13. oktober 2009

Nedeljski sprehod

V nedeljo smo se odpravili na očiščevalno kuro v naravo.
Po Tinetovem nasvetu smo se se odpeljali na cerkljansko in se napotili proti Kojci.
Menda je pot prijetna, ravno prav kratka za našega mulčka.
No, mi smo si morali ogledati toliko zanimivosti, da smo komaj prilezli do prve razgledne točke, kakih 200 metrov od štarta. Je bilo pa lepo!









Šic plac lokalnih lovcev. Brrr...

sreda, 07. oktober 2009

Statistika

Pred odhodom v vrtec smo morali na sistematski pregled, zato lahko spet objavimo nekaj Enejeve statistike.

Pregled: 30.9.2009, starost cca: 2,5 leti.

Višina: 92 cm
Teža: 13.7 kg

Pri enem letu je imel 12 kg, zdaj je pa že pravi suhec.

Spodnje fotkice so pa z včerajšnjega potepanja. Mami je morala službeno v Koper, pa je vzela Eneja in Starata s sabo, da sta šla opazovati barčice.






Zvezdogled

V soboto 26. septembra 2009 je naša mama, za nekaj svojih prijateljev, organizirala naravoslovni dan. Ker so ti prijatelji na koncu odpovedali (lahko vam je žal), se je prav na hitro zbrala nova pisana druščina.

Celo popoldne smo gledali v nebo in čakali novice o vremenu iz Črnega Vrha nad Idrijo, kjer se nahaja Astronomski observatorij. Okrog 18.00 ure se je nebo le razjasnilo.

Ko smo prispeli do Črnega Vrha, se je ravno stemnilo (in shladilo). Pričakal nas je gospod Herman Mikuž, ki nas je v naslednjih nekaj urah popeljal v čudoviti svet astronomije.

Njihova hiška ima avtomatsko vodeno streho, ki se ob jasnih in vedrih nočeh po tračnicah odpelje in teleskopu razkrije pogled na nebo. Vremenska postaja in senzor oblačnosti pa poskrbita, da se v primeru pooblačitve nazaj zapre in zaščiti teleskope.


Najprej nam je razkazal nočno nebo nad našimi kraji, nato smo šli v notranjost, kjer smo si ogledali njihove naprave.
Našo pozornost je pritegnila predvsem vsemirna ali "all sky" kamera, ki nenehno snema celotno nebo nad sabo in veliki teleskop, ki snema le določen manjši del nad seboj, in sicer tistega, ki mu ga določi dnevni operater. Veliki 60cm teleskop z imenom Cichocki, so sodelavci sestavili sami, prav tako pa tudi programe za vodenje le-tega in odkrivanje nebesnih teles, predvsem kometov in asteroidov. Teleskop lahko upravljajo na licu mesta ali preko interneta.

Nato smo si na manjših teleskopih ogledali Jupiter in se z 250-kratno povečavo sprehodili po luninih kraterjih. Ugotovili smo, da so zvezde različnih barv, ki je odvisna od temperature na zvezdi.

Ko nas je le preveč zazeblo smo se premaknili v sobico k računalnikom, kjer nam je gospod Mikuž pokazal kako deluje njihov program PIKA za odkrivanje asteroidov, ogledali smo si fotografije različnih dogodkov posnetih iz njihovega observatorija. Opozoril nas je na svetlobno onesnaženost, ki raziskovalcem onemogoča jasen pogled v nebo.

Za konec pa smo še posneli fotografijo galaksije M31, ki smo jo malo prej opazovali skozi manjši teleskop. Več o galaksiji M31 ali Andromedi.

Še veliko, veliko več o Astronomskem observatoriju Črni Vrh in njihovem delu si lahko preberete tukaj.

torek, 06. oktober 2009

Pljučnica


Komaj smo se dobro navadili na vrtec, smo, kot je to pri mulčkih kar običjno, morali ostati doma. Prvih nekaj dni je bilo rečeno, da zaradi vnetega grla, nato se je vse skupaj preobrazilo v pljučnico. Bakterijsko. Na isti dan so zboleli kar štirje otroci iz Enejeve skupine in dva od njih sta morala nekajkrat prenočiti na infekcijski kliniki. Nam na srečo ni bilo treba. Takoj ko je Enej dobil antibiotike je bil (videti) zdrav ko riba. Prav fino smo se imeli. Seveda si vseeno nikakor ne želimo ponovitve!

nedelja, 30. avgust 2009

Maček Muri je zakon!

Naš vrtavčk



V četrtek zjutraj sva bila z Enejem primorana v novo jutranjo rutino.

Ko zapoje zvonček v uri... se morava hitro obleči, pojesti zajtrk, umiti zobke in se odpraviti od doma.

Zdaj smo še na uvajanju, v torek, če bo šlo vse lepo po planih. pa naj bi že prvič v vrcu jedel kosilo in se pridružil otrokom pri popoldanskem počitku.

Začelo se je obetavno. V četrtek je ponosno, z ruzakom na ramenih, čisto brez mamine pomoči, odkorakal v vrtec. Tam sva skupaj preživela dve urici. Igrali smo se s plastelinom, opazovali polže, jedli sadno malico in se nato še malo igrali v peskovniku.



V petek je morala mami "nujno v trgovino" in je Enej kar sam počakal v vrtcu. Čisto malo je jokal, ker je jokala tudi Julija. Ampak je bilo hitro uredu. Ko sem se vrnila, je bil že preveč "važen" da bi se pogovarjal z mano. :)

Izjava tedna:
Enej a boš šel jutr sam v vrtec, al bo šla tudi mami?
Tud mami, ka sm se micen!

ponedeljek, 17. avgust 2009

Sovpadanje

Po dolgoletni tradiciji imam 16. avgusta rojstni dan, kar sovpada z nekajletno tradicijo "Prfarskega štrukljevca" (???) oz. Marijinega vnebovzetja, ki je krajevni praznik. Tokrat so me po nekaj letih spet razveselili z večerno zabavo z Kingstoni.

Prvo rundo smo preživeli doma ob mizi. :)

Drugo rudno sva preživela z Enejem v prvi vrsti plešoč.
Jaz plešoč, Enej ni imel časa ker je bilo dogajanje na odru preveč zanimivo.

Citiram: "Tat je bunau tic. Pa piu je, tic! Ka bo Enej vejk bo tut bunau, tat, a je pou?!"

Tretjo runod je Enej ze spal, jaz pa sem s puncami norela v prvi vrsti.
Super je bo. Naj se tradicija nadaljuje! :)

petek, 14. avgust 2009

Še en spominček za zmeraj...

.. je dobil Enejči prejšnji teden na brado.
Ob preigravanju samega sebe z žogo, ga je le ta preigrala.



Na srečo smo imeli na mini mini počitnicah Maksa in Erika, ki sta pripomogla k temu, da je hitro pozabil na bolečine.
Erik pa je za spomin dobil novo frizuro ala Enej by me. :)

nedelja, 02. avgust 2009

Enej ima pa novo posteljo...

... tako da lahko tudi ati pa mami mal zadremata zraven. :)



Bela

Tokrat smo vikend preživeli nekoliko bližje doma in bolj ležerno. Vseeno pa smo kar dvakrat obiskali že malce pozabljeno Belo. Včeraj smo bili tam že dopoldne in je bila res videti povsem opustela, danes pa čisto druga slika. Bela v svojih najboljših časih in to navkljub "vstopnini".

Kar je bilo še najlepše, so imeli neke vrste promocijo Zadloškega ranča in malčki so lahko za simbolično ceno jahali ponija. Seveda smo se takoj postavili v vrsto. Tako težko kot je Enej tokrat pričakal tega ponija pa še ne. In tudi ko je prišel na vrsto se ga ni nič bal in nič jokal, malo joka je bilo, ko je bilo treba dol. Sigurno se bomo v kratkem podali na kak sprehod s konjičkom po Zadlogu. Upam da bodo našli tudi kakega bolj močnega za mamico. :)





Seveda v Beli vedno srečaš kak znan obraz. :)





Muzišn

Tale naš Enej vedno najde priložnost da dela musko. :)

Sredi tedna je dobil piščalko v dar (ki je žal še nimamo fotodukmentirane, al bognedaj videodokumentirane).

Včeraj ko je Marija praznovala okroglo obletnico (ne povemo katero) mu je pa v roke padla harmonika. To je bila paša za oči in prste. :)



(Nagradno vprašanje: Kdo koga uči in/ali najdete napako? :))
Pa še nekaj utrinkov iz zabave. Fajn je bilo!









ponedeljek, 27. julij 2009

Korzika #3

Četrti dan smo navsezgodaj podrli šotore, se še enkrat vrgli v vodo in se podali proti jugu. Miha in Danijela sta šla naprej, mi pa smo se dogovorili za srečanje z Kacinčki. Oni so se po pregovarjanju le pripeljali na vzhod, kjer smo imeli lepše vreme. Za cilj smo si postavili plažo Pinarello in kamp Californja.

Kamp nam je bil zelo všeč, saj je bil postavljen tik ob luštni mivkasti plaži. In čeprav se nam najprej ni zdelo tako, je bilo super tudi to, da niso dovolili parkirati avtomobila ob šotoru ampak na posebnem parkirišču, kar je pomenilo, da je bil v kampu kljub zmerni gužvi precej mirno in otroci so lahko mirno tekali naokoli. Všeč nam je bilo tudi dejstvo, da wc-ji niso bili ločeni na moške in ženske, kar pri malih otrocih precej olajša logistiko večernega tuširanja. In tu smo prišli na račun tudi naturisti po duši, saj je bil ob tem kampu še en naturističen in tudi polovica plaže je bila namenjena nagcem, kar smo z veseljem izkoristili (seveda bom to v javnosti zanikala. ;))






Še en intermezzo, ker nekateri sprašuje(te)jo.
Čeprav smo iz Korzike prišli lepo zagoreli je to predvsem zato, ker smo take polti in ne zato ker bi se nenehno pražili.
Ves čas smo se pridno mazali z kremami z visokim zaščitnim faktorjem (30), preživljali najbolj vroče dele dneva v senci kampa in/ali šotora, na plažo odhajali šele po 17-i uri in tudi na plaži smo imeli vedno sabo senčko z dodatnim zaščitnim faktorjem.



Ker smo iz plaže običajno odhajali med zadnjimi, okrog devetih zvečer, nas je običajno že malo zazeblo, zato smo se na sončnem delu mivke včasih še malce ustavili in se nastavljali objektivu fotoaparata, da bi ustvarili kako super počitniško fotko.





Enej je tu končno dočakal malo mlajše družbe. Ker smo se imeli tako zelo fino smo kar štiri dni ostali v tem kampu, Kacinčkom se je potem dopust tako ali tako iztekel, mi pa smo se vmes potepali še malo po okolici. En dan smo namenili obisku doline reke Solenzare in ogledu prašičkov na Col de Bavelli, en dan pa kopanju na nam najlepši plaži, Palombaggi. A o tem kdaj drugič Zdaj sem že čisto fuč.