ponedeljek, 7. marec 2022

Poslovilni govor

Anica se je rodila v Zadlogu pri Črnem vrhu kot drugorojenka v družini s sedmimi otroci, na razmeroma veliki kmetiji, kar pa v tistih časih ni pomenilo izobilja, ampak še več trdega dela. Velikokrat je povedala da otroških iger sploh niso poznali, so pa predvsem dekleta že kmalu odkrile svoj glasbeni talent in v veliko veselje jim je bilo, ko so na paši ali ob delu na njivah večglasno prepevale.

Po osnovni šoli, ki jo je obiskovala v Zadlogu in Črnem vrhu, je bila kot je bila pri njih navada, najprej  eno leto doma, kot pomoč na kmetiji, potem pa je lahko nadaljevala šolanje na srednji medicinski šoli v Novi Gorici. Tudi šolanje je bilo takrat drugačno. Dopoldne so imele prakso v bolnišnici, popoldne pa pouk v šoli, če je zmanjkalo časa za učenje, so se ponoči skrivaj učile tudi na stranišču. Tudi sobote so bile še delovne in velikokrat je povedala, da je prišla v soboto popoldne domov, da je oprala uniformo in perilo, v nedeljo popoldne pa se je morala že vrniti.

Njeno prvo delovno mesto je bilo v Psihiatrični bolnišnici v Idriji. V Idriji si je ustvarila krog dobrih prijateljev. V župniji se je pridružila mladinski skupini. Prepevati je začela v cerkvenem pevskem zboru, kjer je ob prepevanju izpolnila svoje sanje.

Leta 1973 se je udeležila župnijskega romanja v Rim, takrat je bil v krogu razigrane mladine tudi Mirko, njen sedanji mož. Dolgo je bilo med njima le prijateljstvo, ki je preraslo v simpatijo in potem v dolgotrajno ljubezen. Še posebej pa sta se povezala ravno v času Aničine bolezni. 

V času dela v psihiatrični bolnišnici, si je s prihranki in kreditom kupila svojega prvega fička, da je lahko čim večkrat skočila domov v svoj Zadlog pomagati na kmetiji, kajti prav takrat sta bila oba brata istočasno pri vojakih.

V Zdravstvenem domu Idrija je bil razpis za delovno mesto nega na domu, ki pa je pogojeval tudi lasten avto. Anica ga je imela, pa tudi neizmerno ljubezen do dela z ljudmi. Prijavila se je in bila sprejeta.

Teren je prevzela po legendarni sestri Efremi, bolniški usmiljenki in pričakovanja bolnikov so bila velika. Anici se je teren razširil še na celo idrijsko območje. Tudi njen fičo je postal skoraj legendaren, saj se je lahko celo v par-neparnih časih, z dovoljenjem takratne milice, službeno vozila vsak dan. Verjetno je bila takrat ena redkih žensk, ki je znala zamenjati kolo, namestiti verige ali kaj malega  “pošravfati”.

Ljubezen do narave, predvsem pa do gora, ju je z Mirkom pripeljalo v alpinistični odsek idrijskega Planinskega društva in v svojo zbirko osvojenih gora sta poleg številnih slovenskih dodala še Grossglockner (Veliki Klek), Monte Roso in Mont Blanc. Zgodilo se je, da so se sredi zime povzpeli na Krn, prepričani, da jih v koči čaka zimska soba, pa je bila zaprta in noč so prebedeli v luknji izkopani v snegu. Anica je takrat rekla, da je vsako prenočišče, ki je boljše od tistega pravi luksus. Pozneje sta z Mirkom s to miselnostjo obredla dobršen del sveta. 

Po poroki leta 1977 so se jima rodili trije otroci: Anita, Oskar in Tine. Takrat sta gore in alpinizem zamenjala za družinske pohode po nekoliko nižjih hribih, še najbolj je vsem v spominu ostal večdnevni pohod čez Komno, mimo Triglavskih jezer in čez Prehodavce v Trento. Kasneje, ko so bili otroci dovolj stari pa sta jih tudi po planinsko krstila na vrhu Triglava.

Tudi v vsakdanjem življenju petčlanski družini ni bilo nikoli dolgčas. V uspešnem krmarjenju čez življenjske preizkušnje, sta svoje vrednote z Mirkom podajala tudi vsem trem otrokom. 

V času tretje nosečnosti je Anica teren zamenjala za delo v ambulanti in v zdravstvenem domu v Idriji skoraj ni bilo ambulante, kjer ne bi delala, najdlje v splošni ambulanti in na medicini dela. Vedno je svoje delo jemala kot poslanstvo, kar je bilo v stikih s pacienti čutiti. 

Po upokojitvi je Anica zaživela še bolj polno življenje. Mirkotu je dovoljevala njegove kolesarske avanture, on pa jo je podpiral pri njenih številnih dejavnostih. Kot zlati alt je sodelovala pri Cerkvenem pevskem zboru pri Fari in Ženskem pevskem zboru Spodnja Idrija, tudi kot predsednica zbora in celo kot “tenor” pri moškem Oktetu PrFarci. Dejavna je bila kot voditeljica skupine za samopomoč Rožmarinke v Spodnji Idriji, molitvene skupine v domu na Marofu in pri župnijski Karitas.

Nepozabna je njena pomoč bolnikom, ki so prišli iz bolnišnice in umirajočim. Njena krščanska vera ni bila skrita v cerkvi, ampak jo je vsakodnevno kazala z življenjem po Kristusovih načelih.

Generacijam otrok bo ostala v nepozabnem spominu kot “zdravnica” v šoli v naravi in taborjenjih. V svoji skromnosti se je nad poimenovanjem jezila, a otrokom je bila več kot to, saj jim je večkrat, bolj kot njena medicinska oskrba, koristil njen objem in tolažilna beseda.

S planinskimi prijateljicami je spet redno osvajala planinske vrhove. Pogrešale bodo njeno gostobesednost in prešeren smeh.

Osrečevalo jo je delo na vrtu, pa tudi skuhala ali spekla je vedno kaj dobrega. Daleč naokoli je slovela po izdelavi svojega figara in skutnih štrukljev. 

Z Mirkom sta na bolj ali manj avanturistične načine obšla Korziko, sever Afrike, evropske prestolnice, narodne parke na zahodu ZDA, verjetno pa je najbolj nepozaben ostal obisk pri sinu Tinetu in potepanje po zahodnem delu Kanade.

Neizmerna pa je bila njena ljubezen do vseh sedmih vnukov. Z Mirkom sta prevzela tudi dobršen del skrbi za njihovo varstvo v prvih letih življenja, potem pa je bil njun dom vedno varno in prijazno pribežališče. 

Do zadnjega dne je bila pozitivna, polna volje do življenja, z neznansko hvaležnostjo za vse zdravstvene delavce, ki so skrbeli zanjo, za vse ki so zanjo molili, ali se je samo spomnili z dobro željo.

Ostala boš naš neusahljivi vir pozitivne energije, volje do življenja in nesebične dobrote.

ANICA TI NE ODHAJAŠ! OSTAJAŠ Z NAMI, V NAŠIH MISLIH, V NAŠIH SRCIH. ZA VEDNO!








sobota, 19. februar 2022

Spomini ostanejo za vedno.

Na dan vlečem najstarejše spomine.

Razmišljam kako smo se ob sobotnih in nedeljskih večerih, v našemu "ta biumu" fičotu vozili iz Zadloga, vsi smrdeči po štali in peli vse tiste ljudske pesmi.

Kako sem se skrivala v "hiški" pod narobe obrnjenimi stoli prekritimi z deko, ko si ti zmivala tla v ta posebnih čevljih za pomivanje tal. Tistih s platformo in oranžnimi pikami.

Ja, tvoji čevlji za vsako priložnost so me vedno zabavali.  Eni za doma, od doma do kevdra, od kevdra do vrta in nazaj, pa posebni za na WC v kampu. Pa vedno še eni za rezervo. In na tvoje vrečke in elastike ne smemo pozabiti.

Tako tudi ne na tvoje neuničljive modre adidas trenerke, ki si jo verjetno še to poletje oblekla za na vrt.

Neusahljive energije, ki smo jo občudovali in nas je hkrati spravljala v obup. 
Sploh ko smo si med počitnicami želeli malce dlje spati, ti pa si nas že navsezgodaj z glasnim godrnjanjem vrgla pokonci.

Pesmi, ki ste se jih učili pri zboru in si jih brez konca ponavljala v tvojem drugem glasu, ki se ga res ne da poslušati samostojno.

Skrivnem smrkanju ob vsakem vsaj malce žalostnem ali pocukranem filmu.
Solzam smeha, ki so kar špricale od tebe ob najbolj drekastih šalah.

Hribi. Mont Blanc v mladosti, naši pohodi v otroštvu, Julijana še lani.

Koliko hobijev! Koliko ljudi! Koliko zanimanj!
Kaj vse bi še počela, če bi imel dan 48 ur? 
Kaj vse bi še počela, če bi imela še 20 let?

Kako zelo rada si imela vse te naše otroke in oni tebe. Vedno si poskrbela za njih, za nas in za naše partnerje. Predvsem pa v tvoji kuhinji nikoli nismo bili lačni. Tako si nam najraje pokazala kako zelo nas imaš rada. Pa tudi z objemi nisi nikoli skoparila. 

Tako polna energije, da te je človek moral imeti rad.
In imelo te je rado res veliko ljudi. 

Danes je svet veliko bolj tih in prazen. 


Lahko noč mama. Pogrešamo te.








petek, 1. oktober 2021

Štrudlšmorn ali kaj storiti z ostanki kruha?

Gotovo se vam kdaj zgodi, da vam ostaja kruh, mogoče že tak malce star in suh, v pečici pa že diši po svežem kruhu.

Pri nas star kruh že od nekdaj uporabljamo za šmorn.
Pravzaprav do dvajsetega leta sploh nisem vedela, da se šmorn dela iz moke, ker pri nas ga je mama vedno delala iz starega kruha in še vedno trdim, da je ta iz kruha pravzaprav veliko boljši kot original. 

Kako se ga naredi?

Jaz količine odmerim na oko, tako da so napisane količine približne, bolj je pomembno, da gledate konsistenco, ki naj bo homogeno mokra. Torej, ne premalo tekočine, da kruh ne ostane suh, in ne toliko, da bi tekočina stala na vrhu.

Za pol kile kruha potrebujemo:
Pol litra mleka (jaz tu uporabljam kar rastlinsko)
3 jajca ali 3 žlice chia semen (ki jih namočite, da dobijo konsistenco jajca)
nekaj žlic sladkorja, par koščkov masla ali dve žlici kokosovega olja.

V večjo posodo na manjše koščke narežemo ali nadrobimo kruh.
Dodam vse preostale sestavine in dobro premešamo.
Pustimo da se kruh dobro napije tekočine. Če je presuho dodamo še malo mleka.

Pri nas šmorn običajno jemo za zajtrk, zato masa čez noč počaka v hladilniku, zjutraj pa jo svežo spečemo na ponvi, kot običajen šmorn. Pečemo na malo masla, vmes enkrat obrnemo.

Ker so vse sestavine razen jajc že toplotno obdelane, ni potrebno da se prav dolgo peče. Toliko da jajca zakrknejo in da se naredi skorjica po vrhu. 
Ponudite z žlico lešnikovega namaza, javorjevega sirupa ali marmelade.

ŠMORN WITH A TWIST: ŠTRUDLŠMORN

Ko sem včeraj gledala kruh, ki sicer ni bil star, se mi pa ni najbolje posrečil, pa sem dobila idejo, da bi ga, namesto običajnega šmorna, še malce izboljšala.

Namesto da bi šmorn spekla na ponvi, sem maso razporedila na namaščen pekač, čez pa sem naribala 5 jabolk, potresla s cimetom in sladkorjem in izboljšala še z nekaj koščki masla.

Pekla sem ga v pečici približno 20 minut na 200 stopinjah.

Odličen zajtrk, ali sladica.

Kruha pa ne bomo stran metal!






 

ponedeljek, 8. februar 2021

Zima 2021

Že tako dolgo nisem nič objavila, da sem že pozabila kako tale blogger izgleda.


Danes moram objaviti nekaj, samo zato, da ne izgine v pozabo You Tube zaprašenk.

Tinetov video o zimskih vragolijah.



Saj mi je kar težko, ker tale blog tako sameva. Pogrešam možnost da bi šla pogledati stvari za nazaj.

Ampak očitno se bo potrebno sprijazniti z novo realnostjo.


Kako ste pa kej vi?


torek, 14. januar 2020

Berem: knjige leta 2019

Lansko leto je bilo z branjem precej bogato.

Ker še vedno (z lahkoto) vztrajamo pri odločitvi, da ne bomo imeli televizije,
skoraj vedno del večera namenim branju knjig, za katere sem ugotovila, da mi ob stresnih dnevih, ne le pomagajo zaspati, ampak z njihovo pomočjo tudi bolje spim.

Trudim se, da bi uvedla redni večerni interval, ki se najkasneje ob 22ih zaključi z različnimi delovnimi aktivnostmi, bodisi je to pospravljanje mize po večerji, kak večerni mail, barvanje tablic, ali (pre-pogosto) preprosto zgubljanje časa brskanje po Facebooku ali Instagramu.

Ob 22 tako poskušam narediti svojo dnevno dozo Yoga with Adriene (januarja spet poteka njen 30 dnevni joga izziv), kar mi ostane časa do 23ih, ko (naj bi) zaspala, če hočem ujeti svojih sedem ur do jutra, pa se zakopljem med knjige.

Lani sem tako prijela v roke kar nekaj knjig, ki so me navdušile.

Najprej ne morem mimo čudovite Bronje Žakelj in njene "Belo se pere na devedeset", za katero sem prepričana, da jo že vsi poznate. Ta knjiga je bila tudi edina, ki me je tako potegnila vase, da sem na delovni dan krepko prekoračila svoj časovni limit in jo brala dokler nisem okrog dveh zjutraj obrnila zadnje strani.

Resnična zgodba, zabavna, žalostna, nostalgična, optimistična in še kaj. Če je še niste prebrali vam jo toplo priporočam, le vrste v knjižnici so precej dolge. Če je vrsta predolga je pa to gotovo knjiga, ki si zasluži prostor na vsaki knjižni polici.

Tudi sicer sem v lanskem letu veliko prebirala avtorice, predvsem italijanske.
Tudi teh vam zagotovo ni potrebno posebej predstavljati. Elena Ferrante z njenim Neapeljskim ciklusom je prva v vrsti. Ravno danes sem dobila sporočilo, da me v knjižnici že čaka zadnja iz ciklusa. Teka se izredno veselim, po drugi strani pa se kar malce boji, ker to pomeni konec nekega obdobja. Naj kot zanimivost omenim, da je Elena Ferrante psevdonim in da avtorica izredno dobro skriva svojo identiteto, saj se javnost še vedno ni uspela dokopati do nje.

Tretja pisateljica, ki me je navdušila je Margaret Mazzantini s svojim "Novorojenim", ki sem ga lahko prebrala šele v tretjem poskusu. Prej nisem bila pripravljena na temo za katero sem vedela da me čaka. Ko sem se končno potopila vanjo, pa me je prevzela. Prav tako njeni "Ne premikaj se", ki te zagrabi za vrat že na prvi strani in te dolgo ne spusti, ter "Sijaj". Same težke, zanimive teme. Nikakor ne lahkotno branje, vendar izvrstno napisane knjige, ki jih zlepa ne pozabiš.

Za vrat me je zagrabila tudi  Maylis de Kerangal: "Pokrpajmo žive", zgodba, ki opisuje pot srca od trenutka, ko njegov prvotni "lastnik" izgubi življenje v prometni nesreči, pa do trenutka, ko se njegova nova lastnica prebudi po operaciji. Zgodba o darovanju organov, ki nas popelje med vihar čustev in občutij, ki jih doživljajo svojci in zdravniki ob takšnem dogodku.

Presenetljivo pa me je v zadnjem obdobju navdušila knjiga, katere ime sem poznala, ampak v povezavi s filmom, ki ga sicer tudi še nisem gledala. Knjiga je bila na seznamu za bralno značko za Eneja (7 razred). V roke sem jo prijela tik pred tem, ko naj bi jo neprebrano odnesla nazaj v knjižnico. V zadnjih dneh počitnic sem jo glasno prebrala vsem trem otrokom in z navdušenjem so pričakovali nadaljevanje vsak večer. Vredna vsakega centa zamudnine.
Knjiga je bila prva iz zbirke Zgodbe iz Narnije C.S. Lewisa  in sicer Lev, Čarovnica in Omara.  Močno priporočam. Čudovit čudežni svet, boj med dobrim in zlem. Zgodba, ki ji nič ne manjka in ni nič odveč. Res, izredno prijetno presenečenje, ko stara izdaja in gosto potiskane strani ne obetajo na prvo žogo.

Še kratek seznam knjig, ki sem jih prebrala v lanskem (mogoče tudi predlanskem) letu in so pustile dober vtis in pečat:

Cementni vrt; Ian McEwan, absurdno abstraktna knjiga, ki je ne moreš odložiti.

Klic Kukavice; J.K. Rowling a.k.a Robert Galbraith: kriminalni roman, ki gradi zgodbo kot Agatha Christie. Ko se ti zdi, da veš kdo je storilec.

Eleanor Oliphant je povsem v redu; Gail Honeyman: Zgodba o osebni rasti globoko ranjene osebe, ki nam šele na zadnji strani razkrije pravo resnico.

Bridge of Clay; Markus Zusak. Sem Zusakova oboževalka odkar sem prebrala njegovo Kradljivko knjig. To knjigo sem pustila neprebrano po desetini strani, saj obeta, da si zasluži, da jo preberem na mah, da ji dovolim, da me posrka v svoje svet, ne pa da se vsak dan znova lovim v njej.

Najbolj modre oči; Toni Morrison. Pretresljiva klasika, ki bi jo moral vsakdo prebrati.

Večerja; Herman Koch: še ena pretresljiva zgodba, ki lahko pošteno pretrese vsakega starša najstnika ali mladostnika. Ko se vprašate, kaj bi pa jaz storil v takem primeru?

Mi smo medvedi: Friderik Baekman  Zgodba, ki sicer ves čas obljublja, da se bo zgodilo nekaj groznega, pa se za moj okus vendarle ne konča tako grozno, kot sem pričakovala. Vseeno pa zgodba, ki opisuje edinstveno mesto sredi ničesar, ki nima drugega kot hokej in kjer so vsi med seboj povezani. V dobrem in v slabem.

Resnica ima tvoje oči; Samo Rugelj, me je spet presenetil. Njega od vseh avtorjev, ki sem jih letos brala najbolje poznam. Od obdobja ko sem prebrala Ultrablues in ko sem tudi sama pretekla prvi Ultramaraton sva Facebook prijatelja in tam nekako spremljam njegovo popotovanje skozi življenje. Tako me je že pri Triglavskih poteh "na finto", ko v knjigi nisem več prepoznala dogodkov za katere sem vedela, da so se dejansko zgodili in nisem prepoznala na kateri točki se je zgodba iz avtobiografije prevesi v fikcijo, v prihodnost. Tako mi je zdelo, da sem tudi v Resnica ima tvoje oči v prvi polovici prepoznala njega, nekoč v prihodnosti, v drugem delu pa se zgodi preobrat, ki sesuje temelje, te pretrese in  postavi zgodbo na novo. Priporočam.

The Labyrinth of Spirits, Caros Ruiz Zafon. Nova knjiga Zafona, "špeh", ki se vleče čez celotno stoletje španske zgodovine in umazane igre oblasti tistega časa. Zgodba, ki jo pripovedujejo štiri generacije deležnikov zgodbe, katerih zgodbe se nevidno prepletajo, dokler se na koncu ne sestavijo v celoto. Knjiga, ki bi me zagotovo bolj navdušila če bi počakala na prevod v slovenščino. Tako pa sem jo počasi brala verjetno več kot dva meseca. Dobi še drugo priložnost.

Egipčan Sinuhe: Mika Timi Waltari. Knjiga, ki sem jo prebrala še na gimnaziji, na priporočilo takratne profesorice zgodovine. Takrat me je povsem prevzela in hotela sem jo prebrati še enkrat. Žal si tokrat nisem uspela vzeti dovolj časa, da bi dovolila Sinuhetu da me znova popelje v svet faraonov in egipčanskih bogov, ki me je takrat tako navdušil.

Uf, čestitke če ste se  prebili skozi ta seznam, pa nič hudega, če se niste. Napisala sem ga pravzaprav predvsem zase, za statistiko in osvežitev nekaterih zgodb, ki so dovolile, da smo bili za nekaj trenutkov del njih in bodo za vedno del nas.

Tudi za ponovno brane teksta in iskanje mankaočih ali odvečnih vejic in tipkarskih napak si ne bom vzela časa. Mogoče v prihodnjih dneh. Danes sem že krepko čez svoj časovni limit. Kaj naj zdaj si odškrnem? Jogo, knjigo ali spanje?





sobota, 7. december 2019

četrtek, 5. december 2019

Doma na koncu sveta.


Po takem novembru paše malo zime.
Še bolj pa je pasalo sonce, ki je kaj kmalu pregnalo belo zaveso.

Zima, tako te hočemo.

Si želim, da bi lahko dodala oznako pohod, ampak se niti iz copat nisem preobula. :/