Izjava tedna

Ne ravno izjava, kiks. :)

Se peljemo iz Ljubljane proti Idriji, in na Vrhniki Enej vpraša kje smo.

Jaz: "Na Vrhniki!"
Enej: "(Na vrh) Kirga?"

To do

In tako od zdaj naprej pri nas skrbimo, da se hišna opravila enakomerno razporedijo.

Ne pa da jaz pospravljam, ko ni nikogar doma.

Enej je bil navdušen nad kljukanjem opravljenih. Zdaj pa ni poti nazaj, fantje moji.

Ustvarjamo: Barva za table

Že ptički čivkajo, da se na Pinterestu dobi vse.

Tako sem nekega dne slučajno naletela na "recept" za barvo za tablo. Ker sem tako barvo že dolgo iskala, a boljše od temno zelene v Bauhausu, nisem našla, sem se odločila, da recept preizkusim.

Recept je sila preprost, bolj preprost skoraj ne bi mogel biti in nad rezultati sem več kot navdušena. Še bomo barvali. Idej je veliko.

Recept je pa tak:

Žlica fugirne mase in tuba akrilne barve (1:10). Dobro premešaš, da je masa homogena in po potrebi dodaš malo vode. Jaz sem jo zamešala kar v steklenem kozarcu za vlaganje, da sem ga lahko zaprla in se barva ne posuši.

Barvate lahko karkoli. Les, steklo, stene... Jaz sem preizkusila najprej steklo.

S selotejpom sem uokvirila prostorček, ki sem ga želela pobarvati. Ga prebarvala, počakala do jutra, da se je dobro posušil, pobrusila s smirkovim papirjem in še enkrat pobarvala. Počakala, da se je posušilo in odstranila selotejp. That's it.

Zdaj moram pa samo še najti "ta tanke" krede za tablo, ker s tistimi za asfalt je skoraj nemogoče kaj napisati.

                                             Moj pomočnik z inovativno kuharsko kapo.

Poslastica dneva: veganske palačinke

Vsak teden, ki preteče sem bolj vesela, da sem se lotila brezmlečnega in brezjajčnega posta. Vse bolj ugotavljam, da mi takšno prehranjevanje ustreza in vse bolj se izogibam tudi mesa. Že prej sem večkrat opazila, da mi obleži v želodcu, zdaj mi pa nekateri kosi prav smrdijo. Sploh salama. Fuj, fej, prav voham antibiotike v njej. Čeprav prav odpovedati se mu pa ne bi mogla. V soboto sem za kosilo pripravila mesno pito in bila je fantastična. Temu se ne morem upreti. Ne še. Zaenkrat imam v načrtu, da bom po postu nadaljevala s tako prehrano, le med vikendi si bom privoščila tudi kako dobro pico ali lazanjo. Vsekakor bom bolj izbirčna pri izbiri mlečnih izdelkov.

Nekajkrat sem tudi grešila v tem tednu, a nikoli "nalašč". Enkrat sva šla na kosilo, pa niso imeli ničesar brez mleka in jajc, sem jedla testenine z pršutom in omako. Potem smo naredili (no, moja je bila zgolj ideja, delala jih je mama) čišpave knidle. Toliko sem se spomnila, da sem ji predstavila chia semena namesto jajc, ki so odlično opravila svoje delo. Na maslo sva pa pozabile. Sem jih jasno vseeno jedla. Jih imamo čisto preredko na krožniku, da bi se jim uprla.

Potem sem pa še danes za zajtrk napravila dve dozi palačink. Ene z in ene brez. Pa je David zadnjo z zložil na kup brez. Sem šele na pol poti ugotovila, da ni prava. Ker ni bila tako dobra.

Take palačinke mi je prvič spekla Monika. Tokrat sem jih jaz spekla zanje. Že tako ali tako so boljše kot navadne s svežim s sadjem so pa fenomenalne. Za vsejedce sem pripravila še mascarpone z malo javorjevega sirupa in vaniljinim sladkorjem. Menda je bilo odlično.

Palačinke brez mlaka in brez jajc pa pripravimo takole:

Skodelica pirine moke
Pol skodelice ajdove ali ržene moke
pol skodelice kokosovega mleka (iz konzerve)
2 dl radenske (jaz sem jo dodala precej več,  skoraj pol litra)
ščep soli
Vanilijin sladkor
2 žlici olja (jaz sem uporabila laneno)
2 žlički chia semena ali laneno seme (priporočam chia, ker se hitreje raztopijo in naredijo sluz), ki jih namočimo v nekaj vode in pustimo stati nekaj časa (chia semena kako uro ali dve, laneno seme pa čez noč)

Zmešamo vse skupaj in spečemo kot ponavadi.

+

Nagrada

V tem tednu sem bila tudi jaz kar dvakrat počaščena, da sem prišla med prvih pet najljubših blogerjev mojih bralk. V svoj izbor sta me dali Tamara in Valentina. Ena @_nitko in druga na tem blogu. Hvala vama! Kar težko se je bilo odločiti in izbrati najljubših 5.

  

  

 And here is a little about what the award is all about:

This award was designed to be a blog award in the "pay it forward" fashion. Once you've been nominated, you award it to five blogs that you like that have fewer than 200 followers, to encourage new visitors to visit these blogs.


The rules for accepting this award are:

You need to thank the person who gave you the award and link back to their blog. Post the award onto your blog. Give the award to five bloggers who you appreciate that have fewer than 200 followers. Leave a comment on their blog letting them know that you have given them this awesome award!

Next you need to PAY IT FORWARD!

Takole sem izbrala:
Petrainpika ker dela s srcem
Tashky, ker je strašno modra in strašno zabavna
Olivija, ker zelo pogrešam njene iskrene zapise
Matjaž, ker vedno navdušuje
Petra, ker je

Uf težka izbira. Veliko vas je, ki mi polepšate dneve, naučite kaj novega, navdušujete, zbližujete...

Gremo v šolo

Takule, vpisani smo v šolo, danes pa smo imeli še pregled in cepljenje.

V zadnjem času se je Enej močno potegnil. Zadnjič sem prav dvakrat pogledala na čem stoji, ko sem ga videla v kuhinji zraven pulta. Na ničemer ni stal. Kr velik je že.

V zdravstvenem domu, so naju najprej poslali v laboratorij. Dat kri in vodo. Jebelacesta, je bil prav zabaven, tako je vpil že pred vrati laboratorija. "Jest se preveč bojim!". Jaz sem ga držala. Fant, ki mu je jemal kri, mu je komaj razprl dlan, da mu je lahko naredil tisto malo pikico. Groooozno! Deklica pred njim ni niti pisknila. 

Vidi vse, sliši vse (aja? good to know!), farbnblind ni, pritisk ima uredu.

Višina 114,5
teža 19,5

Tudi pri zdravnici je bil strašno pogumen, dokler ni dobila ideje, da je zdrav in da bo tudi cepljen. Pazi to... v obe roki. Ampak pri drugi injekciji je počasi že ugotovil, da pa vendarle ni tako hudo in se je počasi umiril. Čez en mesec pa spet. Me zanima, če si bo kaj zapomnil.

Greva dan lovit

Včeraj zvečer je bil Enej še rahlo vročičen, zato smo se odločili, da danes še ostane doma. Glede na to, da sem itak doma že zaradi Reneja. Ampak danes je bilo povsem očitno, da ja fant že povsem zdrav.
Cel dan ga je kar razganjalo. Kar šprintal je po stanovanju. Dnevna, kuhinja, dnevna, kuhinja, soba, dnevna. Zato sva se pod večer odločila, da greva poskušat uloviti sonce, ki se je umikalo vse višje v hrib.

Začetek je bil dober. Potem pa se mu je nekje na pol poti spodrsnilo na blatu. Potem pa jok, konec, ne gre več. In šele po kaki minuti sem ugotovila, da je razlog ta, da ima umazane hlače. Ne, da je utrujen. Ne, umazan. A bejž no!

Na tej točki je bilo moja vloga mame resno na preizkušnji. Fant se ni in ni hotel premakniti naprej in nisem vedela, do katere točke vztrajati in ga siliti naj gre naprej, čeprav noče, ali popustiti. Tokrat sem vztrajala. A mi je komaj uspelo. Se mi je zdelo, da sem že malce prestopila mejo. Kar obrnila sem se in šla naprej. "Ti kar pojdi nazaj, jaz grem naprej."

Takrat me je v joku začel zasledovati, prav počasi. Počakala sem ga, da me je počasi, počasi ujel in me prehitel. Takrat pa KLIK, preklop in vse je ok.
Potem sva pa plezala ko srnce, nabirala telohe, zasledovala predhodnike in na veliko debatirala.

In kako ponosen je bil, ko sva prilezla na vrh. Sva morala takoj poklicati atija, da sva mu povedala za najin uspeh in se kar takoj dogovorila, da bi to morala početi vsak dan.

Potem... pa sva nekaj nižje na jasi zagledala srno in čez minutko na isti jasi še zajčka. In takrat je vzkliknil: "Jutr tud prideva!".

Oh, kar malce solzne oči sem dobila. In dan je bil še bolj popoln. Pa še svoj odgovor sem dobila. Ja, splača se vztrajati.