Od Davidove poškodbe, do mojega bolečega kolena, vročine, pa čisto preproste lenobe.
Švoh, švoh so se nabirali tekaški kilometri.
A ko je prišel čas za prijavo na LM 2015, sem se vseeno odločila za 42.
Če je že toliko kilometrov v nogah, bomo pa ja zmogli tudi to.
Potem je bilo treba pričeti spet trenirati.
Z Nino in Anito gremo skupaj na dolgo progo, Neda in Martina sta se (zaenkrat) odločili za 21.
Koleno sem sanirala. Z počitkom, masažo, raztezanji, pa še nekaj lepljenja s trakovi.
Zdaj ga ne čutim več.
Trening, ki se ga (kao) držimo, je tisti 10 tedenski iz Velike tekaške knjige za 3.45. Ampak smo ponavadi prehitre. Bomo videli če je to dobro ali slabo. Recimo, da je dobro.
Treningi gredo precej hitreje kot prvič. Dolge razdalje so precej krajše in enostavnejše, kot so bile prvič, še bolj pa kot zimske. In tudi intervali so v družbi prav zabavni.
Kakih posebnih namenov, da bi vmes obiskovale še kake prireditve, nismo imele.
A po nekem naključju, so pretekli teden na FB organizirali nagradno igro in žrebali štartnine za Nočni tek Ljubljanica in ne vem po katerem ključu, smo bile, vsaka en dan, izžrebane prav vse.
In kaj češ pol. Greš, ane?! Za trening. Lepo počasi. Še kak kilometrček za zraven je bil v planu. Da naredimo dolgi tek. Če bo deževalo, gremo pa na pijačo. Kaj nam je še tega treba, da bi tekle v dežju.
Pa smo lagale. Vse smo lagale.
Itak, da je deževalo. Kdaj pa ne, če smo na štartu me?
Pa še zeblo je, zelo. Pa lačna sem bila. Ful. Kar takoj bi šla po štrudl. Še nič za jest nimam s sabo (no, mislila sem, da imam, pa se mi ni dalo brskati po torbi).
Ampak nismo šle na pijačo. Ne, stale smo na dežju, na četrt pod dežnikom, čakale na štart.
In ko se je štartalo, nas je seveda potegnilo naprej. Pa smo se držale nazaj. No, jaz sem se držala nazaj. Ampak premalo. Kmalu sem ugotovila, da me množica vleče in da je tempo 5.06. Očitno je to nek moj psihološki tempo. Se že ponavlja. Jah prav no, bom šla pa tako. Saj je bil povsem na izi. Le lačna sem bila, zelo.
Pred koncem prvega kroga, le pridem do okrepčevalnice in tam so imeli banane. Aleluja. Zagrabim dve polovički. Pojem. Pa ne no, že čez par sto metrov, kepa v želodcu. Velika, težka.
Pljuča so govorila, pejt hitreje, sej nisi niti zadihana, želodec je tiščal na bremzo. Pa sem imela namen pospešiti, a ura je kazala na tempo 5.10. Pred koncem drugega kroga, na okrepčevalnici zagrabim še eno polovičko banane. Res sem se bala, da ne bom zmogla, brez dodatne energije. Na vrhu Wolfove, me v trenutku zagrabi obup. "Ma sej sploh ne bom zmogla 21-ke. A nej grem samo na 10?" Ampak ko se je zravnalo, je tudi kriza minila. V želodcu me je še tiščalo, a počasi sem dobila nekaj moči.
Ok, tretji krog. Proga se sprazni, samo kakih 100 m pred sabo zagledam eno tekačico. Dej, malce pospeši. To moraš ujeti. In sem jo. Kar hitro. A kak lučaj pred njo, še ena tekačica. "Dej pospeši, sej lahko, še vedno nič zadihana, je težil tekmovalni glasek v meni" Prvi med moškimi me je že zdavnaj prehitel. Tudi drugi. Ampak tista punca pred mano je pa vztrajno držala razdaljo. Le milimeter na milimeter sem se ji približevala.
Pred vstopom v četrti krog slečem premočeno majico z dolgimi, še enkrat obrišem vanjo očala (itak, da ni bilo nič bolje), v roke primem tudi kapo in grem proti Robovemu vodnjaku, kjer sem upala na kako navijačico, ki je že oddelala svojo 10-ko. Ker je ni bilo, porinem majico v roke kar bližnjemu varnostniku.
Svež veter je dobro del, pljuski v copatih tudi in končno je moč banane lahko premagala bulo v želodcu. Stisnem LAP in grem naprej. "Ajde, teh 5 boš pa ja pod tempo 5". Monolog v glavi teče gladko. Tekačica še vedno vztrajno pred menoj, a razdalja se je le začela manjšati. Vidim jo, kako se ustavi, da si zaveže čevelj, a ko se le nekaj metrov pred mano vzravna nazaj, steče s hitrejšim tempom. Za fante, ki sem jih prehitevala vmes mi je bilo vseeno. Le tisto punco sem morala prehiteti. Prideva na klanec, tu pa so se izkazali naši zimski treningi. Noge držijo tempo, kot da ni nič in prav švignem mimo nje. Na vsakih nekaj sto metrov prestavim v hitrost prestavo višje in ko pridem do mestne hiše, že pošteno pičim. Še zadnji šprint v objem prijateljic, ki so se zbrale na ciljni črti.
Končni skupni tempo 5.04. Čas 1:43.19 (ampak ne velja, ker ni bilo 21 km, le 20.2).
Za takole, mimogrede, brez priprave, za trening, sredi noči... uhuhulala zadovoljna. :)
Konkurenca res ni bila huda, le 22 žensk je bilo na 21, a prvič v življenju sem bila na stopničkah v kategoriji več kot treh (koliko več? 8). Pred mano, moja stara prijateljica Valenitna, jaz na drugem mestu. V skupnem 5.
Absolutno prva pa itak, naša Nina. Carica.
Na 10 pa v svoji kategoriji Anita tretja, Martina četrta.
Tudi Neda je prestavila svoje meje. In tudi Barbi je bila zadovoljna.
Med moškimi je še Drago odnesel svojo vrečko. Idrija je prevladala, nikej. :)
Navijačice pa najbolj bučne. Ker punce držimo skupaj.
Hvala babe moje! Super je bilo!
