20

Ja. 14.1.1994 je bil v starem Nanosu gimnazijski ples.
In od tega dne naprej, sva z Davidom par. Dvajset let je že.

Takrat sva bila še smrkavca in v tem času sva veliko doživela skupaj.

Upala sva, da bova dvajseto obletnico zaokrožila z odhodom v porodnišnico.
Ampak sva šla na koncu koncev le na pico in kratek sprehod. Za vsak slučaj tudi nazdravljala nisva kaj dosti. Zaželela sva si le še skromnih trikrat toliko. :)

Proti večeru mi je šele kapnilo, da je Arneju verjetno jasno, da bo kot tretji fant v družini imel veliko stvari rabljenih. In da hoče vsaj rojstni datum čisto nov in svež.

Kdo bi mu zameril?

Upam, da se v naslednjih dneh le najde kaka datum, ki mu po po godu.

Presenečenje

Bil je dan pred Silvestrovim.
Bil je en tak bizi dan, ko moraš postoriti še cel kup enih stvari. Mulca sta si izborila noč pri Staratu in Starimami, midva pa sva se odločila, da si privoščiva večer v dvoje. Tak brez kompjuterja, vsak na svojih kolenih.

Za večerjo sva si privoščila čudovit hamburger, v pečici so se že pražili dišeči mandlji, mene pa je že ob osmih strašno mikal pogled na posteljo.

Ob devetih pa mi zazvoni telefon. Kdo za hudiča me pa zdaj kliče????
Oglasim se in na telefonu Petra, bratova punca.
Sope in joka v telefon. Menda sta se grozno skregala.

Sta pa tud talenta, si mislim. Brat je v Kanadi in edini kontakt, ki ga imata je preko Skypa. Kako se pa lahko tako grozno skregaš preko računalnika? Ampak ker je bolj čustvene narave, ji verjamem. Kako ne. Ko bi vi slišali njen pretresljivi jok. Ponudim se ji, da pridem do nje, lahko pa tudi ona pride k nam, če želi. Pa pravi da ne, da reje vidi, če pridem jaz, ker taka si res ne upa v avto.

Uf, mora biti pa res grozno. Hitro se obujem, vržem nase bundo, zapakiram pladenjček (še ne) praženih mandljev za tolažbo in odhitim.

Ko prispem k njej, je bilo vse temno. Vstopim in gledam temno postavo kako me gleda iz dnevne. Kar malce grozno je bilo. Potem pa vzklik. PRESENEČNEJE! In cela dnevna mojih dragih punc skoči proti meni.

O, ja. Presenečenje je pa bilo. Kaj takega pa še ne. NIČ, ampak res, NIČ nisem posumila. Čeprav so menda vse sumile da sumim, ker sem le kako uro prej poklicala kako polovico med njimi, da bi malce poklepetale. Še najbolj presenečena sem bila, kako je Davidu uspelo prikriti vse skupaj. Niti toliko mi ni namignil, da bi se malce uredila. Celo luknje v nogavicah sem imela zabožjovoljo.

Anyhow... punce so se res potrudile. Pripravile so mi čudovit Babyshower. Cel kup zabavnih igric, spominčkov in hudo prijeten babji čvek.

Punce super ste! Hvala vam!

Izjava tedna - Enej

Kar dve izjavi.

Prva izhaja iz igre dama, ki sta se jo včeraj šla s Staratom.
Najprej Enej Starata uči kakšna so pravila in Starata seveda izgubi.
Pa pravi slednji, da je zato izgubil, ker je igral s črnimi.
Ampak Enej se ne strinja.

"Ti ne razumeš. Izgubu si zato, ka sm jest bel pametn!"
Seveda mu je Starata že v naslednji igri dokazal nasprotno. Potem so bili spet krivi "ta črni". :)



Druga pa je od danes.
Pravi Enej, če mi pove nekaj o treh dobrih možeh.
"Tu so vsi trije ena in ista oseba. Sam en mož se obleče tak u njih!"
Sem se že ustrašila, da je že kateri od otrok v šoli razlagal da jih sploh ni.

"Edn, naprimer Dedek Mraz, se obleče kot Božiček, pa je!"

:)

BTW zaradi pene, ki si jo je Enej namontiral okoli ust, na fotki iz prejšnjega posta, je zdaj Rene prepričan, da je pravzaprav Enej Dedek Mraz in da mu je on prinesel siucaI (gasilca - gasilski avto).

Rene 2,5 let

Rene je v zadnjih mesecih postal taka faca, da ga je veselje gledati.

Pred kakim mesecem je imel sicer obdobje grozne trme, ki ga je na srečo kmalu minila. Ko se je odločil, da nečesa ne bo je bilo grozno. In to trmo je najbolj izpostavljal prav pri preoblačenju. Sem naredila prav posnetek za sosede, ki so morali vpitje poslušati, da ne bi mislili, kaj mu delam.

Z Enejem sta postala prava pajdaša in se ves čas igrata skupaj. Enej mu sicer vsake toliko malce ponagaja, ampak večino časa je prav zaščitniški veliki brat. Najbolj simpatična sta med vikendi zjutraj, ko se zbudita, prideta po dovoljenje za gledanje risank in potem jih midva čez kako urico, ko se lepo naspiva, najdeva na kavču, pokrita z dekico, s piškoti na kolenih kako gledata "Bita Bata" (Divja Brata Krat).

Trenutno imata tudi obdobje, ko se rada stiskata. Tako jih najdeva zjutraj ali v eni ali drugi postelji. Če zleze Rene k Eneju, je Enej celo tako zelo prijazen in skrben, da ga napoti, da spi pri steni, on pa pri robu postelje. Da ne bi slučajno padel dol.

Pri govoru je bolj počasne sorte ampak se trudi. In najbolj smešen je, ker mu izgovorjava ne gre preveč dobro, pove pa kake besedne zveze, ki jih od njega ne pričakuješ. Tako so mu že povsem jasni osebni zaimki. Besede, ki jih pove, pa so slišati tako, kot da bi imel disleksijo pri izgovorjavi.
Angleško CAT tako suvereno izgovarja TEK,
TOK je Piškot, TORBA je TUBLA  in še ksr nekaj podobnih primerov je, ki se jih zdajle žal ne spomnim.

Če vedno pa je potrebno pri razumevanju njegovega govora imeti veliko konteksta.

Še nekaj zanimivih izjav:
Nišem pan (Nisem zaspan)
Ki je pa je? (kje pa je?)
Nišem zabu (nisem pozabil)
Kumi čakam (ko ga npr. tišči lulat. :))
Itete (igrice.. nasploh je obseden s tehnologijo in moramo telefone le skrivati pred njim)
Tašou (ustrašil) za to niti ne vem če ve kaj pomeni ampak je pobral od Eneja in uporablja ko bi se rad zvečer izmuznil iz sobe.
A viš? (a veš)

In pa njegov Ajaaaa..??!?!?!.  ko mu kako stvar razložiš

Obupno mu gre pri prepoznavanju barv. Dvakrat zapored ne "ugane" prave. Smo že razmišljali če je farbn blind, a ni nikogar v familiji od kogar bi lahko to podedoval. Pa še starata ga je pred dnevi testiral z zlaganjem barvnih kart na pravi kupček.

Kolikor ima slabši govor, ima pa toliko bolj zanimivo mimiko obraza. Ves čas "poka frise", samo da bi pritegnil pozornost in izzval smeh. Ves čas zavija z očmi, dviguje obrvi in mežika.

Vse bolj prihaja na dan tudi njegova pedantna narava. Kar je super, ker enega takega res rabimo pri naši hiši. :) Rene takoj pobriše vsako pikico okrog ust, če vidi kje kako luknjico izpusti najbolj žalosten "o-joj", za Enejem, ki je BTW čisti potres, ves čas kriči, naj si zapne budno in čisto vedno zapre vrata za sabo.

Najbolj luštkan pa je ko joče. Ker joče prav po filmsko. Tako da si med jokom menca oči. Takrat je kar za pojest. Pikec moj mali.

Komaj pa tudi že čaka na dojenčka. Vsakomur, ki je pripravljen poslušati, razlaga, da je v trebuščku Arne in da mu bo dal dudo ko bo jokal.
Ter pokaže kako ga bo pockljal. :) Pa da vidimo. :)

Test zibke

Zaradi varnosti je bilo zibko seveda potrebno stestirati.
Zdaj pa se bojim, da bo to malce preveč popularen kos pohištva pri nas doma.
Bogsigavedi če se je sploh še kdaj znebimo. :)

Zibka

Da bi povsem sama ustvarila zibko, sem dobila idejo že poleti.
Dolgo je trajalo, da sem jo za silo dodelala in še dlje, da sem jo do konca udejanjila.
Vmes pa je bilo veliko prilagajanja, dodelav, predelav, sodelovanja, nakupovanja, ustvarjanja in obupavanja.

Danes je končno dobila končno podobo in pozicijo in zdaj že postlana čaka na svojega malega varovanca. Z velikim veseljem ugotavljam, da je dosegla in presegla moja pričakovanja in sem z izdelkom nadvse zadovoljna.

Kako se bo obnesla v praksi, pa bomo morali še malce počakati. Možnosti za predelave in nadgradnjo je še vedno veliko.
Upam samo, da ne bo služila le za okras.

Prednovoletni Portorož

Ko v teh prvih zimskih dneh "čmimo" v tej naši kotlini, skriti pod meglo in smogom, se nam sploh ne sanja, da nekje zunaj sije sonce. In to tako sonce, da se komot celo popoldne sprehajaš samo v jopici.

Tik pred novim letom smo se lepega dne vendarle zavedli, da ta svet tam zunaj obstaja in da bo najbolje, če se odpravimo na izlet. Sprehod  v metrih ni bil prav dolg, je pa precej dolgo trajal. Tako dolgo, da smo si morali vmes privoščiti še kosilo in malico, na koncu pa nas je ujel še sončni zahod.