Moji trije

Moji trije lepotci.

Toliko so zrasli odkar sem nazadnje napisala objavo.
Se vidi, da so dnevi dolgi in sončni vikendi.
Fotke se kopičijo, dogodivščine se kopičijo, le časa za objave ni, to objavo pišem že vsaj 14 dni. Mogoče bo ta Evrovizija dovolj dolga, da jo vmes spišem do konca. :)


Enej že komaj čaka na konec šolskega leta, raste kot fižolovka, prerasel je že skoraj vsa oblačila v omari. Neumnosti mu gredo po glavi na polno in če kričim, skoraj gotovo kričim na njega, ker je do konca svojeglav. Preveč pameten, da bi si pustil soliti pamet. Sicer pa zelo priden. Domačo nalogo sicer napiše že v podaljšanem bivanju, a z njegovo šolo se ne ukvarjamo nič. Tudi za klavir se usede vsak dan sam od sebe in preigrava različne pesmice in različne načine.
Njegov najljubši šport ni več nogomet ampak košarka. O puncah nič več ne govori.
Z Renejem se sicer (še?) ne pretepata, mu pa z veseljem malce ponagaja.

Glede ubogljivosti smo se po premoru spet zatekli k črnim pikam in plusom, ki črne pike izničijo. Šlo se je za rojstnodnevno zabavo. Več plusov kot pik bi moral imeti in povabil bi lahko toliko prijateljev kot bi imel plusev več kot pik. No zaenkrat je še ni imel. Mogoče tja do poletja enkrat zbere tiste pluse. :)

Njegov najudobnejši način premikanja pa je še vedno po vseh štirih, kar rezultira v luknjah na kolenih in zapacanih hlačah. Pa še dilema, ki je z Davidom nikakor ne moreva uspešno rešiti, saj sva vsak preveč prepričana v svoj prav. Na rumenih kavbojkah je ostalo nekaj črt od trave, ne gre ven niti z največjim strupom. David pravi da tak ne more v šolo, jaz pravim, da najkasneje po kosilu bodo spet taka in je čisto vseeno če gre tak že od doma. Kaj pravite vi na to? Je osem letnik lahko malce zapacan ali ne?

Rene si je tudi že zrasel čez ušesa. V vrtcu je po novem letu vsak ponedeljek ob prihodu jokal, včasih še v torek in tudi v sredo in to se je nadaljevalo vse do prejšnjega tedna, ko so se končno zaključile vse bolezni, počitnice, dopusti in prazniki in je končno preživel v vrtcu cel teden. Ves čas nas je spraševal "A dans na grim več v vrtec?" kar seveda pomeni, če jutri ne gre več v vrtec. Kako mu razložiti kaj pomeni jutri in kaj danes?

Če je bil na začetku gibalno bolj počasen, nas zdaj vse bolj preseneča. Spomladi se ni znal voziti še niti s poganjalčkom in tudi ni kazal prevelikega zanimanja zanj. Par metrov pa je bilo dovolj. Ves čas pa bi se vozil s kolesom s koleščki. A smo kar malce vztrajali pri tem, da naj se najprej s poganjalčkom nauči. Ni potem mu je nekega dne zalaufalo in le nekaj dni za tem smo mu ponudili kolo, ki smo mu kar takoj sneli pomožna kolesca. Mulček se je zavihtel nanj in se peljal. Po petih minutah je že spraševal starata, "A griva zej u Bila s kalisam", suveren do konca. :) Naslednji dan je znal tudi že sam speljati. Čez par dni smo mu dali že večje kolo in tudi tega že povsem obvlada. Bravo fant moj!

Arne, ta je pa tudi posebne sorte patron. Simpatičen do konca. Samo gledamo ga in se mu smejimo. Ko mu rastejo zobje, kar je na srečo že skoraj pri koncu, saj čakamo samo še na tri trojkice, grize kot kak podivjan pes. Vsi smo podpluti z znaki njegovih zob, pa tudi klofne ko ga kaj razjezi. Ampak to je redko, običajno je pa tak prijeten in nadvse potrpežljiv sonček. Vsakemu se smeji, z vsakim komunicira. Nam pa poka ksihte, da se včasih valjamo po tleh. In še vedno je adrenalinc. Samo da je po luftu, da se vrti, da se skače, pa je zadovoljen. Enih par let mi je že pobral, ko ga včasih dobim, kako sam spleza v svoj stolček ali ko se obrnem okoli pa ga najdem na sredi stopnic, ki jih sicer že povsem obvlada.

Ko sva pred meseci prebelila stanovanje sva za hec poskusila, če lahko v otroško sobico stisneva tudi njegov gajtrček in je šlo. In tudi Arne je selitev kar dobro sprejel. Gremo pa počasi. Zvečer sva ob njem, da zaspi, potem nekaj časa spi v svoji postelji, ko se zbudi pa ga prineseva k nama. V začetku je bilo to okrog polnoči, potem se je počasi podaljšalo na tretjo uro, zdaj pa se je že parkrat zgodilo da je bil že dan ko sem morala na nočni sprehod.  Že to, da lahko večer pri luči še malce bereva v postelji je veliko vredno, to da se lahko sredi noči dvakrat obrnem še dvakrat toliko, ko dočakam še to, da bom lahko noč v celoti prespala, bomo pa zmagali. :)

Govori bolj malo. Pove pa kake zanimive besede. Naprimer STOL, dobro mu gre vse na T, TATA (ati, starata), TO-TO (piškoti), DO-DO (voda), Mam - mam,  VAV VAV prav zarenči nekje globoko iz grla. KA-KA (vsakič ko ga opazimo da počepne, mu predlagamo če gre kakati na wc in vedno navdušeno teče v kopalnico in zraven pravi Ka -ka, ka-ka, tako da bo verjetno tudi za odvajanje od pleničk kar hiter. Upam, da se jih rešimo že čez poletje in da gre septembra že suh v vrtec.  Ja, slišimo bolj po redko, odločen NE pa zelo pogosto. In ja tratata... MAMA, končno sem prejšnji teden dočakala tudi to.

Evo, tole sem uspela sestaviti. :)
Pa upam, da bo do naslednje objave minilo manj časa. Veliko fotografij me čaka. Še do prvomajskih počitnic naprej. Groza.