Poslastica dneva: Žlikrofi in golaž

Že leta in leta sem zbirala pogum, da bi enkrat naredila žlikrofe "iz nule" in ne le iz zamrzovalnika tako kot običajno.

Sploh sem dobila to željo, ko nas je razstava, posvečena staratovim papircem, popeljala v  čase, ko so bili sveži žlikrofi na mizi za vsak rojstni dan in za praznike.
Ko sta Enej in Rene septembra končno zapustila toplo gnezdece in mi pustila dihati, sem se odločila, da zdaj je pa res že čas za to. Hotela sem narediti točno take, kot sta jih starata in staramama (ne morem verjeti, da bom napisala to kar nameravam) pred četrt stoletja (!!!) v Rajdah. Onadva sta jih seveda delala za veliko več ljudi, pa še za večerjo, zato je bil res pravi podvig. Jaz pa sem si zastavila nalogo v malce manjših proporcih.

Sledila sem le okvirnemu receptu, sicer pa sem prepustila svojim šestim čutom, da so me popeljali v tisto obdobje dolgo, dolgo nazaj in sem po okusu pripravila točno take kuglce in golaž.

Pri njima se je izdelovanje žlikrofov začelo že navsezgodaj zjutraj. Starata je vstal ob štirih zjutraj, da je skuhal krompir in pripravil kroglice. Ko smo okrog dvanajstih prigrmeli v stanovanje mi, je bila velika večina žlikrofov že pripravljenih in pospravljenih na varno. Za nas je ostal le še majhen kupček kuglc, izmed katerih smo jih kar nekaj figln  in si ogledali proces izdelave še zadnjega pladnja žlikrofov.

Potekalo je tako, da je staramama pripravila testo, ga valjala skozi aparat za izdelavo testa za testenine (there must be a name for it!?) ko je postal že res dolg in tanek ga je starata spredaj ujel, da se ni zmečkal.

Nato sta ga skupaj prestavila na drug konec mize, kjer je staramama nanj postavila kroglice in jih zavila. Včasih nam je dovolila, da smo s svojimi malimi prstki zlepili testo med kroglicami. Nato jih je obrezala, jih postavila pokonci, jim popravila ovratnike in jim napravila obvezne luknjice na vrhu. Starata jih je prestavil na pladenj, jih postrojil, preštel in zapisal število na koledar.

Na štedilniku pa je ves ta čas brbotal najboljši, najokusnejši golaž z najmehkejšimi koščki mesa.
In ko se je oboje združilo, seveda ne prej, kot smo pospravili vsak svoj krožnik goveje juhe z blekci, smo doživeli pravo "fantazijo okusov". :)

Čeprav, nemogoče kot je slišati. Je vsega dobrega enkrat dovolj in nekje pri dvanajstem rojstnem dnevu, sem si že zaželela, če lahko pa tokrat namesto žlikrofe raje dobim čišpave knidlne za kosilo.

Ker jaz nisem tako jutranji tip, kot je bil starata, in ker sem imela dopoldne še vedno družbo enega navihanega malčka, sem kroglice naredila že zvečer. Pravzaprav sem prosila Eneja in Reneja, da mi pri tem pomagata. Tudi zato, da sem ju vpeljala v tradicijo "kraje" kuglc, pri čemer sta seveda z veseljem pomagala (pri obojem).

Naslednji dan, sem pripravila še testeninsko testo. Prav s tistim aparatom kot je njima delal družbo že takrat. Pri prvi dolžini se mi je še malce tresla roka, potem pa sem hitro dobila grif in mirno nadaljevala. In nekje proti koncu se mi je zdelo, da že obvladam. Prav zadovoljna sem bila s končnim rezultatom. Mogoče so bili še malenkost preveliki in testo je bilo zvaljano za eno pikico premalo na tanko. Ampak po okusu so bili pa ravno taki, kot so morali biti. In tudi golaž mi je čudovito uspel. Saj je moral. Sem si vzela cel večer časa za kuhanje.

Ko so se fantje vrnili, smo si pripravil pravo svečano kosilo. Enej je znosil na mizo vse svečke kar jih je našel, na degustacijo smo povabili še Tineta in bilo je prav... nostalgično.

So bili moji žlikrofi Idrijski žlikrofi? Kdo bi vedel.

Naslednjič jih moram narediti toliko, da jih bomo lahko poskusili še tako, kot jih je jedel starata, kuhane v juhi, čez popoldne kar mrzle direktno iz omare (ne iz hladilnika) in še za zajtrk, popečene na maslu. Mmmmm....