Malce težko dojemam, ampak res je. Leto je naokoli in prvi delavni dan je za mano.
In čeprav sem imela v preteklem tednu malce krize in sem bila slabe volje prav notri, globoko v sebi, sem se v tem tednu sprijaznila in normalno preživela še zadnjih nekaj brezskrbnih dni. Neobremenjena z mesečnimi plani, papirologijo in urniki. Z Renejem sva se cele dneve crkljala, hodila na sprehode in kavice, še Enej je hodil prej iz vrtca. Za kupe umazanega perila se nisva menila in sva jim kar lepo pustila, naj se nabirajo. Tudi umazana okna in tla sva ignorirala. Še kuhala sva bolj na hitro.
V četrtek zvečer me je sicer spet malce zvilo in sem potočila celo nekaj solzic. Glede na to, da še ne stoji in ne hodi, mi je hudo naredila misel, da čisto možno ne bom jaz tista, ki bom opazovala njegove prve korake. Še zdaj se spomnim, kako hudo mi je bilo, ko me je mama poklicala, da se Enej vozi po igrišču brez pomožnih koleščk.
Ampak kaj č'mo, takšno je življenje in če ne bo hujšega, nimam pravice jamrat.
V glavnem... če razmišljate o zavarovanju, če ga že imate, pa rabite dodatne informacije, ali pomoč pri urejanju česarkoli v zvezi z zavarovanjem. Javite se. Spet sem vam na voljo.
A da je že konec? To je bilo pa res hitro! Prehitro! A kot praviš, takšno je življenje - glavno, da sta uživala na polno - in seveda, še vedno bosta;-)
OdgovoriIzbrišiMa joj.Hitro,čist prehitro.
OdgovoriIzbrišiJaz pa grem za tabo :(.
Jaz tudi pravim, pa kako, če si ravnokar rodila? Ampak zdaj si že skorajda v pravem ritmu. Tako da - navijamo zate:)
OdgovoriIzbriši