Operacija popek

14. marec. 6.00, alarm. Opomnik: Enej operacija, 7.30 sprejem.

Ma dej no... pa ne danes... jutri! Grem preverit za vsak slučaj. Šit res je danes. Pa kaj je z mano, ma to se lahko samo meni zgodi... Ajde gremo, akcija!

Ma to še ne bi bil tako kritično, če ne bi bili ob 11ih dogovorjeni šele za pregled, ki dokazuje, da je zdrav. Torej pregled pri zdravniku, kri in vse to.

Kaj naj zdaj? Ja nič. Pokličem Moniko, slučajno je ravno dežurna. Lahko pridemo takoj ob sedmih, pa se poskušamo potem dogovoriti še na Pediatrični, če lahko pridemo nekoliko kasneje? Ne vem če bo šlo, ampak ja seveda, kr pridite.

Gremo budit Eneja, bogi je še ves zaliman, pa že lačen, pa žejen. Žal mora biti tešč. No požirček jabolčnika, naj bo. Hitro še spakiramo.

Zdravnica nas takoj pregleda, pravi da je OK. Medtem ko čakamo v laboratoriju kličem Pediatrično. Nihče se ne javi, ura pa že čez 7. Kličem informatorja. Izredno prijazen gospod, že ob naročanju mi je v minuti pogovora dal čisto vse informacije, ki sem jih rabila. Pravi da začnejo delati šele ob 7.30. Točno ob 7.30 ko dobimo izvide krvi,dobim tudi sestro v bolnici. Izredno prijazni so vsi. Ja, seveda, kar pridite ko boste lahko, se nič ne mudi. Itak niso vsi ob istem času operirani. Uf, kar kamen se mi odvali od srca.

Lepo pomirjeni, pa še vedno živčni gremo proti Ljubljani. Seveda nas grize. Eno malo bulico, ki ga nič ne boli, ima na popku, ki verjento ni nič. A se ga splača izpostavljati splošni narkozi zaradi take malenkosti? Ja, kaj pa če ni nič, če je popkovnična kila, ali še kaj hujšega, skritega nekje notri v trebuščku? Gremo, kaj češ?

Ko prispemo tja, nas takoj pošljejo trkat na vrata. Zunaj čaka še en ati. Oddamo papirje. Mintko za tem nas že kličejo. Pa vidim, da vstopa ati, ki je čakal zunaj, s svojim sinčkom. A vaš je tudi Enej Č.? Ne, ne. Samo Enej, sem mislil, da so se zmotili pri priimku. Greva naprej, še enkrat ga pregledajo, Enej kriči ko mu pripnejo zapestnico. Ati še parkiral ni, ko sva midva že sprejeta v bolnico.
Počakati moramo še na sestro, ki nas bo odpeljala na oddelek. Mulc v tem času že pozabi na vse muke, vsem staršem v čakalnici razkaže svoje bojne rane (beri: kompreso na prstku, kjer so mu vzeli kri) in se spoprijatelji z dvemi dekleti na toboganu. Ko pride iz amblante še Enej nr.2 pride sestra in nas odpelje na oddelek.

Enej in Enej dobita vsak svojo posteljo, vsak v svoji sobi. Še dobro, da ne skupaj, čeprav sta simpatična. Dva enako stara Eneja na oddelku z enako napotnico sta očitno velik logistični podvig za sestre, da bi bila še v isti sobi, bi bilo preveč. V sobi 6 Eneja že pričaka Tamara, ki čaka na svojo operacijo. Tamara je le 4 dni mlajša od Eneja in očitno je, da sta rojena v istem znamenju. Pol ure skupaj, pa se že vsa Pediatrična trese. Še dobro, da pride ob 11ih v sobo sestra z infuzijo za vsakega od njiju. Kriza. Najprej jo dobi Tamara. Tak jok in vpitje, da zleze Enej sam vase od vsega hudega. Ko pride na vrsto on, ga držimo trije. Lepo dobi kanilo v žilo na zapestju, pa ta poči in vajo je treba ponoviti še v komolcu. Čeprav tega še nismo vedeli, je najhujše že mimo.

Infuzija ju pomiri. Lepo ležita in gledata risanke in beremo knjigice. Ob enih prinesejo Tamari sirup za pomiritev, da lažje dobijo splošno narkozo. Res se pomiri. Čez 15 minut jo odpeljejo. Nekaj minut zatem prinesejo sirup še za Eneja. Če je bila Tamara res pomirjena, je bil Enej po njem povsem zadet. Čeprav veš, da ni prav iz bolnika se norca delat, pa se zabavat ob njegovi nesreči, pa narkoza je resna zadeva. Kako slabo vest bi imela, če bi prišlo do zapletov. A je bil tako smešen, da se z Davidom nisva mogla zadržati. Ko nama je hotel in hotel dopovedati, kaj bi rad gledal. Pet minut in je spal. Spal je tudi ko so ga odpeljali, ko smo prispeli v operacijski blok in ko ga je zdravnica naložila in odnesla v operacijsko sobo.

Midva sva dobila pol ure "voljno", greva na kavico, malce na sveži zrak. Dan je čudovi zato se sprehodiva še v trafiko po časopise, ker očitno bova z Enejem prespala. Česar se že veselim, s tem trebuhom, že takrat me je vse tiščalo, na tisti zložljivi postelji. Zase seveda nisem spakirala niti zobne krtačke.

Čez pol ure ga še kr ni. Čakava midva in ati od tadrugega Eneja. Pride sestra in vpraša čigavi smo. Od Eneja. Katerega? Aha. Oba sta Ok. Naš je imel samo zamašeno lojnico, so samo očistili in zašili. Ne bo mu hudega. Še zbudita se, pa pridejo. Očitno je bil sirup res močan, ker smo se še kar načakali, preden ju pripeljejo. Pa še takrat naju je pogledal samo skozi špranjico in spal naprej. Tamara se je že zbudila, a so ji dali proti bolečinska sredstva, ker jo je bolelo, zdaj pa spet spi. David se že skoraj odpravi domov, ko se Enej le zbudi. Nič mu ni. Nič ga ne boli, le laaaaaaaaaaaaaaaaačeeen je in žeeeeejeeeen. Čaj ni bil še nikoli boljši.

Še pol urce pa bo večerja. Ko jo prinesejo Tamari in povabijo tudi mene, da grem pojest svojo porcijo, pravi sestra Eneju, da on je pa še ne dobi. Kako prosim? Lejta ga, kako je lačen? Zakaj ne bi smel jesti? Uf, na srečo je bila pomota. Na dveh krožnikih piše Mama. Seveda je en za njega. Pa še rižot. Le kako so vedeli, da je to njegova najljbša hrana (no, ena izmed). Pa še dober je bil. Že meni, pa nisem bila lačna.

Že med večerjo pride vizita. Ste se kaj pogovarjali, da bi šli že danes domov? Ne še. Bi pa šli če lahko. Vročine nima, boli ga ne. Ja seveda, lahko greste. Počakamo še na odpustnico, navodila in gremo. Tamaro boli, še ostane. Enej je zadnji prišel in prvi odšel. Ne bi moglo biti bolje. Pa še vse smo v enem dnevu opravili.

Včasih je še dobro, da je mami mal zgubasta.

Kako smo potem flajštr iz popka dol dobili je pa že cela druga zgodba. Ma ni zanimiva, je ne bo na blogu. :)