Jok

Pravijo, da imajo dojenčki sedem vrst različnih joka, glede na to kaj jim fali.
Pravijo tudi, da mamice kaj kmalu prepoznajo vrsto joka.















Jaz pa pravim, jok bolj prepoznaš zaradi konteksta kot pa zaradi zvoka. Vsaj na začetku.

Na začetku dojenček pretežno joka le zaradi hrane in zaradi utrujenosti.
Pri hrani mu lahko hitro pomagaš. Pri utrujenosti pa je težje. Včasih je bil tako zaspan, da se je drl na vse pretege in je se je z jokom sam sebe budil. In smo bili v začaranem krogu.
Krčev Enej na srečo ni imel.

Zdaj pa jok res že lahko prepoznamo tudi po zvoku.

Eden je takrat ko je lačen. To hitro ugotoviš tudi brez zvoka, ker se takrat običajno nahaja nekje v moji bližini in na široko odpira usta. :)

Drugi je takrat ko je zelo utrujen, takrat se dere ko sraka.

Tretji je, ko že skoraj spi. Takrat si med jokom poje nekakšno uspavanko.

Četrti je, ko se ustraši ali se kam udari. Takrat tako močno joka, da prvih trideset sekund sploh ne pride noben glas iz njegovih ust. Ampak ko pride, takrat je pa glas, ki bi stene podiral.

Ko se slabo počuti, takrat čisto na nežno jokca. Mh, mhm, mhm ... dela.

Najhujši je pa tisti v avtu. Takrat se pa joka tako močno, da se vmes kar že malo davi. Grozen je. In si misliš, da ti bo to, da ga posadiš v avtomobilski sedež in voziš, on pa je tam sam, v temi, privezan, gotovo zameril. Ampak ne, naš srček nič ne zameri. Takoj ko se mu posvetiš, se malce pohecaš z njim, so solze suhe in smeji se na vsa usta.

Misli si pa svoje... :)















Zdaj ko sem že objavila post in že dobila prvi komentar, pa me je Enej spomnil še na eno vrsto joka. Jok ob reševanju zadeve "zamašen nosek". Ko pa to rešujemo pa raje ne vem, kaj si o tem mislijo sosedje. Glavna značilnost je pozna ura, druga pa je ta, da niti pod točko razno ne pusti, da bi se z kapalko približali njegovemu nosku, kar zadevo seveda izdatno podaljša.

Ne morem se odločiti ali je ta jok hujši ali tisti v avtu, vem pa to, da v avtu čas veliko počasneje teče.