Zimske radosti

Če nam letos česa ni manjkalo (poleg ljubezni, seveda), je pa to sneg.
In mraz. (Grammarly mi je ponudil veliko začetnico, pa bi si jo skoraj res zaslužil, kajne? )

Ker sem bolj zmrnjene sorte, sem v puhovki že od septembra. S kratkim obdobjem oktobra, ko smo lahko nosili le windstopperje. Sedem mesecev... več kot pol leta nas že zebe... upam, da je to pokurilo mraz za naslednjih nekaj let.

Na srečo je prišla največja pošiljka šele potem, ko je bila hiška na zunaj v glavnem končana.
Potem, ko smo že mislili, da smo končno dočakali pomlad.

In ko so pretekli teden, po obdobju toplejših dni, izpod snega pokukale zaplate trave, smo čez vikend dobili novo pošiljko.

Pa saj sneg nas pravzaprav niti ne moti. Moti nas predvsem pomanjkanje sonca in toplote.
Nemogoče bi bilo prešteti, kolikokrat nas je letos prezeblo do kosti.

Tokrat je bilo snega še za zimske radosti preveč.
Smučanje in sankanje je bilo po naših dolinah nemogoče, saj bi moral imeti vsaj traktor, da ga steptali. Na srečo je cesta mimo naše hiške prazna in ravno prav splužena, da se je vseeno dalo, tako sankati, kot tudi smučati.

Največji izziv je predstavljalo sušenje kombinizonov med etapami sankanja in smučanja.
Na srečo smo se dobro oborožili z električnimi radiatorji in kaloriferji, ki so nam pomagali pri tem sizifovskem opravilu.

Me prav zanima, koliko priložnosti za sankanje bo še to leto.

Popoldanski počitek na gradbišču.