ponedeljek, 28. september 2015

ponedeljek, 21. september 2015

Naložbena zvezda As

Ponavadi bloga ne uporabljam za službene zadeve.
Saj veste, zoprni zavarovalni zastopniki pa to. Čeprav jaz nisem. Se trudim, da nisem. :)

Ampak ko enkrat na leto ali dve, na zavarovalnici pripravimo eno od zanimivih, edinstvenih na Slovenskem trgu, časovno omejenih ponudb, ki jo ponudimo najprej svojim strankam, prijateljem in znancem, pa moram ponuditi to tudi vam.

Priporočam. Doslej imamo samo kopico pozitivnih izkušenj iz prejšnjih emisij.

Sledi cel kup zapletenih zavarovalniških in naložbenih informacij.
A pomembno je samo eno, korist, ki jo imam od tega.
Jaz sem si nekaj teh produktov pripravila že v preteklosti.
Ko se mi bodo čez nekaj let iztekli, si nameravam s tem denarjem privoščiti eno dooolgo potovanje, poplačati kak kredit ali del njega, nekaj pa investirati naprej, za starost,za težje čase.
Kaj bi si pa vi priovoščili?

Še nekaj informacij o produktu:
Tudi letošnji produkt smo jo pripravili v sodelovanju z banko BDP Paribas.
Naložbena zvezda AS je produkt namenjen tistim vlagateljem, ki niso preveč naklonjeni tveganu in bi se običajno raje kot za sklade odločili za banko, vseeno pa bi radi dosegli višje donose kot jih lahko trenutno ponudijo banke. 

Zakaj naložiti sredstva v Naložbeno zvezdo AS?
Plemenitenje sredstev, kot bi vse premije plačali naenkrat. To pomeni, da se bo ob izteku zavarovanja na vsako plačano premijo izplačal donos, ki ga bo indeks Income Fund Stars (BNPIICFT) ustvaril v desetih letih, tudi na tisto premijo, ki bo plačana le en mesec pred iztekom zavarovanja.

Varovanje naložbe in zaklepanje donosov
Ob izteku zavarovanja garantira banka BNP Paribas vsaj 90% čiste premije.
Ko pa indeks doseže enega izmed dveh nivojev zaklepanja donosov, prvega pri 155% in drugega pri 185% izhodiščne vrednosti indeksa, se donos zaklene in ima indeks ob doživetju VSAJ tolikšno vrednost, kot je znašala ob najvišjem že doseženem nivoju zaklepanja. 

Ob izteku zavarovanja pa bo indeks za vsak odstotek donosa izplačal 2,2%
Kaj to pomeni:
Pri 100 eur mesečne premije bi v 10 letih vplačali 12.000 eur.
Pri 2% obrestih na banki, bi v tem času dobili izplačanih 13.282 eur.
Pri 2% donosnosti Naložbene zvezde AS, bi dobili izplačanih 15.745 eur
Pri 8% donosnosti Naložbene zvezde AS, pa bi dobili izplačanih 37.785 eur
(Minimalna premija je 65 eur).

Ker je Naložbena zvezda, življenjsko zavarovanje (10% vsote premij + odkupna vrednost) veljajo tudi davčne ugodnosti, ki veljajo za življenjska zavarovanja.

Zavarovanje se sklepa do 30.11. 2015. 
V kolikor je ponudba za vas zanimiva, nikar ne odlajšajte predolgo.

Za več informacij me čim prej kontaktirajte na anita.mazgon@gmail.comanita.cesnikmazgon@as.si ali na telefonsko številko 040 424 790 

Sporočilo lahko posredujete tudi svojim prijateljem in znancem. Če se bodo na vaše priporočilo, odločili za naložbo, boste nagrajeni s SPAR KARTICO v vrednosti 20 eur/priporočilo.

Za primerjavo si lahko ogledate uspešnost preteklih emisij, ki smo jih pripravili v sodelovanju z DNP Paribas. Kd Ekskluziv, Kd Max Garant, Kd Trend...





četrtek, 17. september 2015

Prigode Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika

Enej je zelo priden bralec tudi sicer.
Ampak kako so ga pa te tri figure nalepile na kavč, vsako prosto sekundo, minuto.
Nekako tako, kot mene pred mnogimi leti, ko sem od Staremame prinesla zbirko atovih Zvitorepcev.

Všeč mi je. :)


sreda, 16. september 2015

Izjava tedna: Rene

Čeprav cukra in bombonov res ne maramo (jaz) imajo otroci res radi malinovec.
Da nisem preveč zoprna smo se dogovorili za kompromis.
Malinovec ali cedevita enkrat dnevno, ostalo pa vodo. 
Običajno itak skoraj nič ne spijejo in potem jaz po kosilu zlijem stran.

Pravi Rene pri večerji, da danes še ni pil Banana-kivijevca, če lahko.
Sem ga vprašala, če tudi v vrtcu pijejo sok, pa pravi da ne.

"Zato ker ni dober za otroke, ane?!" pravim.
"Ampak je pa dober!", mi ni ostal dolžen.

Po vrhu vsega, so se mu že od novega leta naprej, delale take pike po telesu.
Srbeče, da si jih je vse spraskal do živega.
Najprej so se mu delale ena po ena, nato že po več naenkrat.
Poleti je bilo sploh grozno.

Zdravnica je posumila na alergijo na konzervanse.
Ker potem, ko smo (še bolj) pazili na to, ni bilo bolje, smo ga peljali na bioresonanco.
Da vidimo.
Pokazalo je intoleranco na sladkor in še laktoza pod vprašajem.
Pa nakakšne kapljice so nam dali.

Dober teden po tem. Pikic ni.

Ampak malinovca tudi ne.
Sladoled vsake toliko. Za dušo privezat.


torek, 15. september 2015

Eno jabolko na dan

... odnese apetit in verjetno tudi zdravje stran.

Fuuuuuj. Hočem domača jabolka.

Tole se je zgodilo en da po tem, ko smo ga prinesli iz trgovine.



ponedeljek, 14. september 2015

Tišina

Aaaahhhh tišina, mir.
Tišina?
Tišina?
Kako dolgo že traja?
Hhhhmmm?
Kje so otroci?
So še živi? So odprli okno?

Aaaa.. tukaj si.
Spet.

Nič hudega, bom že pobrisala.
Spet.
In spet.

Dokler te ne mine veselje do vode,
ali dokler se ne boš navdil sam brisati tal.
Whatever comes first.






petek, 11. september 2015

Vse na enem mestu ali Arne gre v vrtec

Enej in Rene sta imela bolj dolgo "brezskrbno otroštvo", saj sta se lahko cartala pri Starimami in Staratu do treh let. Pri Arneju pa smo se odločili, da je za vse bolje, če ga damo v vrtec že kar zdaj.

Staramama je žrtvovala že dovolj penzijonistovkih let za te naše mulčke in je čas, da si privošči še kako potepanje, dokler je še tako čila in zdrav (upam, da bo tako še zelo dolgo, dolgo). Dovolj smo izkoriščali njeno dobro voljo in pripravlenost za pomoč (kmh.. no, kdaj upam, da jo bomo še lahko). Verjetno tako ali tako pride že kmalu "nova pošiljka" vnukov za paziti, tako da dolgčas ji tudi ne bo.
Tudi Starata je vedno rade volje priskočil na pomoč in fantje so v njunem varstvu vedno nadvse uživali. Včasih še malce preveč, saj najraje sploh ne bi prišli domov.

Ampak Arne je zelo družaben tip in se nam je zdelo, da se bo na vrtec hitro prilagodil in da bo v njem tudi užival.
Pa še lažje je, saj bomo tako zjutraj vse tri oddali na enem mestu in jih tudi vse tri (ali vsaj dva) naenkrat spet pobrali. Tako bo tudi nekaj manj logistike.

Kakorkoli že, Arne je v prvih urah uvajanja užival, v prvem tednu uvajanja malo manj, v drugem tednu pa samo še malo protestira ob razhodu, sicer pa že odlično sprejema novo okolje, super vzgojiteljice in vse kar spada zraven.

Jeeej. Rastemo. :)

Mama, ata, hvala 100krat!

nedelja, 6. september 2015

Tekaški dnevnik: Nočni tek Ljubljanica

Uf, tole tekaško poletje je bilo bolj švoh.
Od Davidove poškodbe, do mojega bolečega kolena, vročine, pa čisto preproste lenobe.
Švoh, švoh so se nabirali tekaški kilometri.
A ko je prišel čas za prijavo na LM 2015, sem se vseeno odločila za 42.
Če je že toliko kilometrov v nogah, bomo pa ja zmogli tudi to.

Potem je bilo treba pričeti spet trenirati.
Z Nino in Anito gremo skupaj na dolgo progo, Neda in Martina sta se (zaenkrat) odločili za 21.
Koleno sem sanirala. Z počitkom, masažo, raztezanji, pa še nekaj lepljenja s trakovi.
Zdaj ga ne čutim več.

Trening, ki se ga (kao) držimo, je tisti 10 tedenski iz Velike tekaške knjige za 3.45. Ampak smo ponavadi prehitre. Bomo videli če je to dobro ali slabo. Recimo, da je dobro.

Treningi gredo precej hitreje kot prvič. Dolge razdalje so precej krajše in enostavnejše, kot so bile prvič, še bolj pa kot zimske. In tudi intervali so v družbi prav zabavni.

Kakih posebnih namenov, da bi vmes obiskovale še kake prireditve, nismo imele.
A po nekem naključju, so pretekli teden na FB organizirali nagradno igro in žrebali štartnine za Nočni tek Ljubljanica in ne vem po katerem ključu, smo bile, vsaka en dan, izžrebane prav vse.

In kaj češ pol. Greš, ane?! Za trening. Lepo počasi. Še kak kilometrček za zraven je bil v planu. Da naredimo dolgi tek. Če bo deževalo, gremo pa na pijačo. Kaj nam je še tega treba, da bi tekle v dežju.

Pa smo lagale. Vse smo lagale.

Itak, da je deževalo. Kdaj pa ne, če smo na štartu me?
Pa še zeblo je, zelo. Pa lačna sem bila. Ful. Kar takoj bi šla po štrudl. Še nič za jest nimam s sabo (no, mislila sem, da imam, pa se mi ni dalo brskati po torbi).
Ampak nismo šle na pijačo. Ne, stale smo na dežju, na četrt pod dežnikom, čakale na štart.

In ko se je štartalo, nas je seveda potegnilo naprej. Pa smo se držale nazaj. No, jaz sem se držala nazaj. Ampak premalo. Kmalu sem ugotovila, da me množica vleče in da je tempo 5.06. Očitno je to nek moj psihološki tempo. Se že ponavlja. Jah prav no, bom šla pa tako. Saj je bil povsem na izi. Le lačna sem bila, zelo.

Pred koncem prvega kroga, le pridem do okrepčevalnice in tam so imeli banane. Aleluja. Zagrabim dve polovički. Pojem. Pa ne no, že čez par sto metrov, kepa v želodcu. Velika, težka.
Pljuča so govorila, pejt hitreje, sej nisi niti zadihana, želodec je tiščal na bremzo. Pa sem imela namen pospešiti, a ura je kazala na tempo 5.10. Pred koncem drugega kroga, na okrepčevalnici zagrabim še eno polovičko banane. Res sem se bala, da ne bom zmogla, brez dodatne energije. Na vrhu Wolfove, me v trenutku zagrabi obup. "Ma sej sploh ne bom zmogla 21-ke. A nej grem samo na 10?" Ampak ko se je zravnalo, je tudi kriza minila. V želodcu me je še tiščalo, a počasi sem dobila nekaj moči.

Ok, tretji krog. Proga se sprazni, samo kakih 100 m pred sabo zagledam eno tekačico. Dej, malce pospeši. To moraš ujeti. In sem jo. Kar hitro. A kak lučaj pred njo, še ena tekačica. "Dej pospeši, sej lahko, še vedno nič zadihana, je težil tekmovalni glasek v meni" Prvi med moškimi me je že zdavnaj prehitel. Tudi drugi. Ampak tista punca pred mano je pa vztrajno držala razdaljo. Le milimeter na milimeter sem se ji približevala.

Pred vstopom v četrti krog slečem premočeno majico z dolgimi, še enkrat obrišem vanjo očala (itak, da ni bilo nič bolje), v roke primem tudi kapo in grem proti Robovemu vodnjaku, kjer sem upala na kako navijačico, ki je že oddelala svojo 10-ko. Ker je ni bilo, porinem majico v roke kar bližnjemu varnostniku.

Svež veter je dobro del, pljuski v copatih tudi in končno je moč banane lahko premagala bulo v želodcu. Stisnem LAP in grem naprej. "Ajde, teh 5 boš pa ja pod tempo 5". Monolog v glavi teče gladko. Tekačica še vedno vztrajno pred menoj, a razdalja se je le začela manjšati. Vidim jo, kako se ustavi, da si zaveže čevelj, a ko se le nekaj metrov pred mano vzravna nazaj, steče s hitrejšim tempom. Za fante, ki sem jih prehitevala vmes mi  je bilo vseeno. Le tisto punco sem morala prehiteti. Prideva na klanec, tu pa so se izkazali naši zimski treningi. Noge držijo tempo, kot da ni nič in prav švignem mimo nje. Na vsakih nekaj sto metrov prestavim v hitrost prestavo višje in ko pridem do mestne hiše, že pošteno pičim. Še zadnji šprint v objem prijateljic, ki so se zbrale na ciljni črti.

Končni skupni tempo 5.04. Čas 1:43.19 (ampak ne velja, ker ni bilo 21 km, le 20.2).
Za takole, mimogrede, brez priprave, za trening, sredi noči... uhuhulala zadovoljna. :)

Konkurenca res ni bila huda, le 22 žensk je bilo na 21, a prvič v življenju sem bila na stopničkah v kategoriji več kot treh (koliko več? 8). Pred mano, moja stara prijateljica Valenitna, jaz na drugem mestu. V skupnem 5.

Absolutno prva pa itak, naša Nina. Carica.
Na 10 pa v svoji kategoriji Anita tretja, Martina četrta.
Tudi Neda je prestavila svoje meje. In tudi Barbi je bila zadovoljna.
Med moškimi je še Drago odnesel svojo vrečko. Idrija je prevladala, nikej. :)

Navijačice pa najbolj bučne. Ker punce držimo skupaj.

Hvala babe moje! Super je bilo!




sreda, 2. september 2015

Bela

Letošnje leto nam v smislu dopusta res ni bilo namenjeno.
In ko sem zadnjič, vsa sitna in utrujena, zvečer spravljala spat otroke, se mi je kar milo storilo, ko sem se zavedla kako zelo pogrešam kak dopustniški teden ali dva. Prav začutila sem, koliko ene napetosti in utrujenosti se je nabralo v meni In to napetost sproščam s kričanjem na mulce. Namesto da bi jih motivirala jih s sitnarjenjem še demotiviram in potem oni zadeve potencirajo in krog je sklenjen.

Uf. Res pogrešam dva tedna samo nas, v najbolj čisti, najbolj prijetni, družinski obliki. Ko ni budilke, ni svinjarije pod mizo, ni telefona, wi-fija, gužve, službe, hitrosti... nič. Samo vakuuum in šumenje valov in masleni roglički za zajtrk. Pa knjiga, čips in deci pinoja po večerji. In midva. To pogrešam! Zelo!

Ah, kar malce sem zaplavala.

No, ta večja otroka sta imeli nekaj več sreče, saj sta bila povabljena na morje s Staratom in Staromamo. Enej je to do konca izkoristil, Rene pa je privoščil še meni in Arneju en dan kopanja, ko sva ga šla iskat po treh dneh.

Enivej, dopusta ni bilo. Smo pa zato nekaj vikendov, pa še kako popoldne za povrh preživeli v Beli. Letos je bilo vreme res sanjsko za Belo, saj še voda ni bila več "fina" kot je ponavadi ampak že celo topla. Po občutku bi rekli, da je na najtoplejšem delu prilezla celo do 24°C kar je bilo v pasji vročini bistveno bolj prijetno kot morskih 30.

Med tednom smo se hladili pri Lajštu. Med vikendom pa smo ga pustili kar turistom.
Neverjetno koliko turistov je letos zašlo v to našo lepo grapo. V soboto ni bilo v beli več kot 10% domačinov. Pa vse polno do zadnjega kotička. Upam, da v prihodnjih letih poskrbimo, da bodo imeli tudi kje za spati in kaj dobrega pojesti. To še zelo šepa.

Med vikendi smo se umaknili ali malce višje, ali pa malce nižje. U žounfe.Tu je voda še bolj hladna. Ampak je pasalo. Sploh po teku v najhujši vročini. :)
Le živčki so tu trpeli. Skoki iz višin (tudi višjih kot na sliki) so pogosto na sporedu. Ni to zame.








*Izjava za javnost* Za vse, ki se, ali me, ali moje prijateljice sprašujete če sem noseča. Nisem. Tak trebuh imam. Maščoba se mi nabira po vrhu, pa še čudno se držim, pa nekaj kože mi je ostalo po treh nosečnostih. In ja, tu ga notri vlečem. In ne, ne bom šla na nobeno operacijo. Ni mi preveč všeč ampak ga imam rada ker je moj. :)