torek, 25. november 2014

Javornik

V zadnjem času smo postali kar pridni, kar se tiče hribolazenja.
Vsaj za naše razmere.
Rene je že dovolj velik in dovolj pri močeh, da pridno grize v kolena, Enej zadeve že obvlada in bi ga lahko peljali tudi že kam višje, izven naših standardnih poti.
Jaz pa sem se tudi že toliko natrenirala za lazenje v hrib, da dokaj z lahkoto nesem bobo in Arneja v njej.

Tokrat smo šli nad meglo.
Na Javornik na pozno kosilo.
Ja, bilo je kar pozno, saj smo nazaj grede že kar fino lovili temo. No, ona je lovila, mi smo bežali.

Doslej smo se Javornika lotevali bolj previdno, po cesti, tokrat pa smo jo mahnili kar po poti navzgor.
Prijetno. Zelo.
In waw, razgled je vedno fantastičen. Čeprav nam je zmanjkalo časa za obisk razglednega stolpa.

















sreda, 19. november 2014

Trije zimski botri 2014

Po lanskoletni uspešni akciji, bralci mojega bloga ste se izjemno izkazali, moramo z akcijo nadaljevati tudi letos. Ker me že cukate za rokav, sploh ne dvomim v to, da bomo letos še bolj pridni.

Da ne mlatim prazne slame, vam dam v branje kar pošto, ki sem jo dobila od organizatork.
Če želite darovati lahko kontaktirate kar njih direktno, lahko pa napišete tudi meni.

Tudi letos bomo kot dobri možje odgovarjali na dejanska pisma, dejanskih otrok v stiski in jim po najboljših močeh poskušali izpolniti želje.

Če boste Idrijčani tako pridni kot lani, se bom tudi letos potrudila in poskrbela za prevoz do Ljubljane.

Hvala vnaprej se vam zahvaljujem!
Hvala, hvala, hvala!



*************************************
Pismo organizatork:

Dragi prijatelji, 
pred nami so dnevi, ko naj bi se radostili, veselili in obdarovali. Žal pa je za mnogo slovenskih družin obdarovanje na zadnjem mestu - prej je namreč treba poskrbeti za hrano, obleko in položnice ... Za mnoge družine je decembrska čarobnost postala zgolj topel dom, če ga imajo.
 Po lanskoletni uspeli akciji bomo letos akcijo ponovile.
 Cilj pa ostaja enak: otrokom iz socialno in ekonomsko ogroženih družin želimo polepšati praznične dni in zanje pričarati Miklavža, Božička in Dedka Mraza ...

Akcija bo potekala po ustaljenem in preverjenem sistemu:
.  od Zveze prijateljev mladine Moste-Polje (ki bo delovala kot koordinacijsko središče za Zveze iz vse Slovenije) bomo dobile pisma oz. želje otrok,
.  pisma bomo razdelile med vse, ki se boste odločili za sodelovanje,
.  vsak sodelujoči bo poskrbel, da bo za otroka (ali otroke) kupil tisto, kar si otrok želi
Če želite sodelovati, nam do konca novembra pišite na elektronski naslov zeljeotrok2014@gmail.com in nam sporočite, če želite otroke obdarovati, - me pa vam bomo poslale njihova pisma.
Kupljena darila bomo zbirali v skladišču na Viču v Ljubljani (natančne datume sprejemanja daril sporočimo naknadno). Najkasneje do 15.12. bomo vsa zbrana darila dostavili v izpostave Zveze prijateljev mladine po Sloveniji.

Na ZPMS so nas opozorili, da poleg daril za otroke veliko družin potrebuje tudi hrano (zaradi skladiščenja inprevoza mora imeti hrana rok trajanja več kot en teden). V primeru, da se ne odločite za sodelovanje z nakupom darila, so vedno dobrodošla tudi živila. 

Upamo, da se odločite za obdarovanje, ki otrokom pomeni vse na svetu!

Ana, Alia in Vanja

torek, 18. november 2014

Razstava in knjiga "Povežimo se s svojim otrokom"

Zanimivo je, kako se vse niti, vse kar počneš, na neki točki povežejo in vse dobi nek nov smisel.

Se je "najina" zgodba začela ob najinem prvem srečanju, mogoče z fotografiranjem njenega nosečniškega trebuščka, najino vse močnejše prijateljstvo? Verjetno vsakega po malo.

Maša je namreč napisala čudovito in toplo knjigo, ki bo pomagala mamicam in bodočim mamicam že med nosečnostjo splesti čim močnejšo vez s svojim otročičkom in ohraniti spomine na najlepše trenutke in ohranjati to vez za vedno.
Za svojo knjigo pa je potrebovala fotografije in k sodelovanju je povabila mene.

Knjiga je tako čudovita, da je brez težav našla založnika, kot da je to nekaj najlažjega na svetu.

Zaenkrat vam lahko ponudimo samo tale pokuk vanjo, zelo pa se že veselim, da vam jo bomo lahko že na knjižnem sejmu pokazali (in prodali) tudi v živo.

Nekako spontano pa se (ji) je ob vsem skupaj porodila ideja o nadgradnji in tako smo pretekli petek v idrijski mestni kavarni odprli še razstavo fotografij iz knjige, ki nas popeljejo v tiste najbolj intimne družinske trenutke povezovanja. Obiščete jo lahko še do konca decembra, potem pa bodo fotgrafije na ogled v Modrijanovih knjigarnah.



Čeprav se res ni lahko takole izpostaviti, sploh v našem malem kraju, ampak ko enkrat skočiš v vodo moraš plavati s tokom. Čeprav so fotografije nekoliko bolj razgeljeni, kot smo navajeni običajno, pa smo nanje vseeno zelo ponosni in jih z veseljem delimo z vami. Prosim bodite prizanesljivi s komentarji, no vsaj zadržite negativne zase. "Kar ne veš ne boli, kajne."

Še izjava tedna iz predstavitve:

Filip: "Lej tuki, moja mami je pa bolj debela od tvoje."
Enej: " Ne, moja mami je bolj debela, lej pa še v gatah je!"
Sledi deset minut valjanja po tleh v hihitajočem smehu.



Foto: David










nedelja, 16. november 2014

Sprehod Seča - Lucija

Sredi oktobra, še pred deževnimi dnevi smo se prvič letos odpravili na sprehod na morje.

Ko smo prispeli v Koper, smo se najprej ustavili na bencinskem servisu, smo po prav neverjetnem naključju naleteli rano na naše prijatelje iz korziškega kampa. Res smo bili veseli, da smo sli lahko privoščili kavico z njimi.

Po kavici pa smo šli na sprehod po poti teka "Povežimo soline". Od Seče proti Lucije. Pot je res prijetna za sprehod, ravno prav dolga, žal pa po tisti ozki cesti ni prav malo prometa, zato bi bilo bolje, če bi se malce dlje peljali z avtom in potem naprej pešačili.

Grozno je videti, kako vozniki in kolesarji nimajo nikakršnega filinga za hitrost. Z nezmanjšano hitrostjo drvijo po tisti poti, mimo otrok, pa čeprav pri mulcih res nikoli ne moreš vedeti kdaj bo kdo odskočil nekam v stran. To je sploh problem pri kolearjih, ki jih ne slišiš, če se ti približujejo od zadaj. Zoprno res.

Druga stvar, ki nas je, sploh mene, ker sem na to res alergična, neprijetno presenetila, pa je bil cel, še zaprt paket piščanca iz Lidla. In ravno meni to priplava, ker res ne prenašam pakiranega mesa, sploh pa ne tistega penastega krožnička spodaj. Res ne vidim smisla v tem. Kaj se bodo šnicli zmečkali al kaj? Veeelik minus za slovensko morje!










Japonci, ki niso bili Japonci ampak Nemci, ki so se sami sebi zdeli strašno smešni na tem štirikolesniku.










Boba je še vedno zakon! Tudi za utrujene triletnike. Do 20 kg.





torek, 11. november 2014

Mažgunčki.

Zadnja leta nas je bilo pri starimami po 13 naenkrat v kuhinji. 
Tokrat se nas je zbralo 20. 7 jih je špricalo srečanje. :)


ponedeljek, 10. november 2014

Statistika: Arne 9 mesecev


Naš Arne je taka mala faca.
Nadarjen po Eneju, zabaven po Reneju.

Že skoraj dva meseca stoji, sredi sobe se že postavi pokonci, pa počepne, pa vstane. Samo še tisti prvi korak že nestrpno čakamo in sem prepričana, da ga bomo zelo v kratkem dočakali.
Pri svojih skromnih 9ih mesecih gre pri igri z avtki že čisto vštric s starejšima dvema. Stanovanje je že celo njegovo. Najbolj všeč mu je pokrov od školjke, s katerim se navdušeno loputa po prstih.
Danes mu je uspelo že zlesti na posteljo, s postelje pa ne pade. Pride do roba in čaka. Niso mu všeč neznani moški in včasih tudi ženski obrazi. Najbolj smešna beseda je seveda "NE", strašno zabavno mu je, ko kihne. 
Zelo rad ščipa in grize, ampak tako prijazno. 
Sicer je pa tak zlati fant. Zabaven, prijeten, potrpežljiv in hvaležen za vsako pozornost.
Pokaže že "velik", "bravo, bravo", "pa, pa", pleše takoj ko zasliši ritem. Sam pa pravi "dej-dej" in "ma-ma", za kar mislim, da ne pomeni nič, ne mama, ne mam, mam. 
Dolgo ni hotel sploh odpreti ust, zdaj pa poje vse kar mu damo, dojiva se še vedno in se bova verjetno še dolgo. 
Tehtnica  mu je pokazala točno 10 kg, 
Dolžina pa 76 cm.



Tuuuk velik.