četrtek, 29. november 2007

Mački

Že ob prvem obisku pri staratu M. in babici A. se je Enej srečal z našima mačkama Sivcem in Tigrom.
Takrat sta ga le radovedno in malo s strahom opazovala, on pa ju še ni porajtal.
Potem je bilo nezanimanje vzajemno, zdaj pa bi se Enej že malo igral z puhastimi zadevicami. A se mu ne pustita.

Za fotošuting smo mu okoli riti nasuli brikete, da smo jih sploh dobili v kader (za hrano bi še po trepalnicah plesala). Drugače pa se mu sploh ne upata približati na več kot dva metra. Glede na njegovo veščino cukanja jima nič ne zamerim. :)

Takole je izgledalo:


sreda, 28. november 2007

Šala mala

V dneh, ko nismo bili konektani, je Enej že skoraj do popolnosti naštudiral plazenje po vseh štirih. Priti počez čez dnevno je za njega zdaj... šala mala. :)



Aja, a rabi kdo kako lončnico? :)




torek, 27. november 2007

Končno povezani s svetom

Ena izmed stvari, ki so me po selitvi iz Ljubljane v Idrijo najbolj motile je bila totalna nepovezanost s svetom. Do včeraj smo imeli štiri TV kanale. Zdaj pa smo se končno povezali preko T2 na kabelsko in imamo "nekoliko" večjo izbiro.

Ker se nam je včeraj po dolgem času pokazal sonček, smo z babi A. hitro izkoristili priložnost in se odpravili na pohod v Staje. Malo višje, kjer sije sonček še dolgo potem, ko je naša dolina že v senci.












Pridi Ovca!




Iz Staj je lep razgled na Spodnjo Idrijo.

petek, 23. november 2007

Stric Janki

Danes praznuje 87 rojstni dan Stric Janki.

Včeraj smo bili pri njemu na obisku, mu prinesli stvari iz trgovine in mu voščili za rojstni dan.

Seveda je bil najbolj vesel, da ga je obiskal Enej. Še posebej, ker ga sploh ni pričakoval.














Stric Janki je en zelo hecen striček, ki si vsako leto postavi nov cilj, ki ga želi doživeti. Letos je bilo zanj zelo "uspešno leto" ker je "premagal" kar tri pomembne može, ki so bili njegov letnik in so že umrli. Eden od njih je bil Dr. Alojzij Šuštar. Ko je videl kako slaboten je bil Dr. Šuštar proti koncu, on pa je še tako čil in zdrav, si je postavil kar nekoliko višji cilj. Zdaj se mu zdi že povsem možno, da bi dočakal devedeset let.

Čeprav se na njegov račun pogosto malo pohecamo, pa mu moramo priznati, da se za njegova leta odlično drži in samo upamo lahko, da jih bomo mi toliko sploh dočakali, kaj šele, da bi bili v tako odlični formi.

Še na mnoga leta!


Danes bi nam morali preklopiti iz Siola na T2, pa se je seveda, kot je pri teh stvareh za pičakovati nekaj zalomilo. Tako dobimo T2 šele v ponedeljek, Siol pa so nam odklopili že danes. Zato Strica Jankija zenkrat ne boste videli na fotografijah, saj se švercam na internetu pri M in A aka S3cMM.

četrtek, 22. november 2007

Zob No. 6

Če smo do zdaj umivali zobe samo z gazico in občasno z zobno krtačko, se bomo po zadnji modi počasi navaditi tudi na zobno nitko. Saj imamo že štiri medzobne prostore v katerih se nabirajo klice in bakterije in razne druge pošasti.

Ko smo bili mi mladi se o zobnih nitkaš še ni veliko govorilo, v trgovini jih verjetno niti nisi dobil. Ko smo šli po špezo v Italijo, smo pa itak padal bolj na kavbojke iz Amazonije, in olive ter deodorante iz Spara pri zobnih nitkah je že zdavnaj zmanjkalo Lir. Jaz se moram pred nitkanjem še vedno psihično pripraviti in imam do njega podoben odnos kot do jutranje telovadbe. Ko se enkrat štartaš je čisto komot in potem se super počutiš, ampak začet, to je pa mučno.


Ker je že cel mulo, smo mu včeraj, raje prej kot kasneje, iz posteljice pobrali majave noge na kolesih in znižali poden. Tako smo iz žirafe Oje naredili oslička Ara. (Ideje o imeni sem dobila od meeye, pa zdaj treniram, da ne bo moja bodoča (nekoč v prihodnosti) hčerkica slučajno Soča. :))

















Pri podiranju posteljice je malo z varstvom in malo z šraufanjem pomagal striček Oskar. :)
















Na koncu pa je bil najbolj utrujen seveda Enej.









Kaj smo počeli danes, pa izveste jutri....

sreda, 21. november 2007

Papagajček

Naš Enejček postaja pravi mali papagajček.

Izredno všeč mu je, (seveda če je pri volji) da ga pozdravimo z dvigom roke. In on to ponovi: OLA! (glede na to, da imamo cel kup španijologov v družini smo začeli kar s španščino).















Če se obliznemo okrog ust, se oblizne tudi on in če klikamo z jezičkom počne to tudi on.


Ker je imel včeraj 7 mesecev, sem ga danes stehtala, da bo za v anale. Natehtala sva 9,7 kg. Malo sem se že bala, da je že preveč buškast, ampak sem preverila na grafu rasti in še vedno pridno sledi začrtani poti.


Pa še en Enejev prijateljček, ki je bil pri nas na obisku že prejšnji teden: Žan.
Žan je že velik fant, ima že 11 mesecev in že skoraj hodi. Da ne boste mislili, da Enej nima nič konkurence pri puncah. :)

ponedeljek, 19. november 2007

Voda

Danes smo se namakali v eni prav posebni napravici za kopanje,
ki nam jo je, tako kot mnogo drugih stvari posodila Tita. Hvala, Tita!

Enej je sto na uro užival.


















Ko je prišel iz vode, pa je še malo potreniral. Takole bi se on kar na noge postavil in odkorakal. Še dobro, da mu še ne uspe. Kdo ga bo lovil.
















Pokazal je tudi, da ker kar precej po mamici. Pravi knjižni molj, ki knjige kar požira. Dobesedno. :)

Ker mu je zmanjkalo otroških, se je lotil kar poljudno znanstvenih.
















Ker danes ni bilo tako zelo mrzlo, sva šla na sprehod. Malo v hrib, kuriti kalorije.
Seveda bi bilo za lovljenje magične številke (ki se je pokazala le za sekundico, zdaj smo nazaj na malo manj magičnih zimskih številkah) bolje, ko potem doma ne bi mlaskali čokoladnih tartufov. :)

nedelja, 18. november 2007

Lenobni vikend

Prvi nekoliko bolj zimski vidkend ja bil najbolj primeren za lenarjenje.

Meni je po dolgem času prav pasalo, da se ni bilo treba učiti,
Eneju pa je učenje vedno bolj v veselje, zato je pridno treniral.
Obvlada že prehod iz plazenja v sedeči položaj.



Nadejamo se lepšega in toplejšega tedna, če ne, pa vsaj toliko snega, da bomo lahko uživali v zimskih radostih.
Drugače pa nam ostane učenje računovodstva. :(

sobota, 17. november 2007

Muska

Že od nekdaj mi je žal, da se nisem naučila igrat kakega instrumenta.
Na osnovni šoli sem si želela učit klavir. Vendar pa je bilo treba začet z flavtico, ki pa mi ni bila všeč.

Zato upam, da bomo Eneja že prej navdušili za igranje.

Jaz ga bom navdušila za petje in ples.

David ga bo navdušil za kitaro.















Luka pa za bobne.

sreda, 14. november 2007

Darilo

Prejšniji teden smo na banki Koper vzeli kredit za stanovanje.
Na koncu nam je komercialistka prav ponosno povedala, da za dobimo v zahvalo darilo, ampak da ga zdaj še nima in da nas pokliče ko ga dobi.
Pa sem si mislila da bo sigurno spet kaka brezvezna zadevica, ki se ti jo zdi škoda glih stran vreč, doma se ti pa prah nabira.

Ko pa sem danes pogledala v nabiralnik sem dobila tole:













Bila sem res izredno prijetno presenečena. Res lepo, a ni? Škoda le, da smo pri nas Česnik Mažgon-ovi, ne samo Česnik-ovi.
Pa še Ata M. nam je tablico že naredil.

Sem bla pa popoldne še pri mami na predstavtivi AMC posode, (BTW, sem navdušena - gotovo bomo kaj nabavili, prej ali slej). Sm dobila pa še eno darilce, pa res tako za prah nabirat. Mini ogledalce. Glede na mojo Avonovo preteklost, si lahko mislite, da mi ogledalca na vseh koncih ven gledajo. Če kdo rabi, naj se javi. :)

Če bi šel pa kdo na predstavitev AMC, bom pa tudi zrihtala. Se mi zdi, da je fino videt nekaj takega. Lahko kdaj parv pride.

Prvi sneg

Danes ponoči sem sanjala o snegu in zjutraj ko sem se prebudila je bila cesta bela.

Z Enejem sva se fino oblekla in šla na sprehod, da bi si lahko ogledal to čudo.
Očitno je bil prvi šok prevelik, saj je takoj zaspal. Ko pa se je prebudil je bil videti navdušen, saj je kar vriskal.














Ko sva kasneje doma igrala, pa sem ugotovila, da je pri nas še nekaj novega. Čez noč je Enej pridelal še en zobek. Zdaj jih imamo že pet. Dobili smo ga povsem brez težav.

Težave v zadnjih dneh pa imamo s spanjem, pa ne nočnim. Problem je sploh zaspati. Zvečer že zaspi, pa se čez pol ure prebudi z okicami ko sovica, pa spet zaspi, pa se spet zbudi. Že včeraj se je to ponovilo trikrat, danes čez dan je spal vsega skupaj dvakrat po 30 minut, potem pa je tudi fino siten.

Zdaj ga je zmanjkalo šele po treh knjigicah. V očkovem objemu ob 23.30. Upam, da bo vsaj zjutraj spal do desetih.

torek, 13. november 2007

Počasi se daleč pride

Enejina mamica, mi je povedala, da za čiščenje noska zelo pomaga Materina dušica (JUST), ki se jo da v kopel.















Očitno je res pomagalo, saj je Enej danes, po dolgem času, odlično spal. Od 22.00 pa do 7.30 potem pa še od 8.00 pa do 10.00.

Potem pa je bil res dobre volje in imel je veliko energije, da je še enkrat pokazal kako se plazi. Najbolje mu gre, če ga malo zmotiviramo (pred nos mu porinemo avtomobilček živih barv) in če je na gladki površini.

Ker je bil danes lep sončen, čeprav hladen dan, pa sva ga izkoristila za sprehod s še eno punco, ki jo bo Enej lahko pecal, lepo Gajo :) in njeno mamico.

















Sprehodili smo se Pod Golico, kjer smo srečali lepo Kajo :) in njeno mamico.

ponedeljek, 12. november 2007

Izpit

He, he, se vidi, da se mi ni treba več učit. Nič več ni tako hudo zabavno pisat bloga in brati forumov. Včeraj smo imeli zadnji kolokvij, zdaj pa bo nekaj dni popolni mir pred šolo, saj se morajo tisti malo manj pridni, ki niso delali sproti naučiti za izpit. Lahko pa se pohvalim, da mi je vse skupaj šlo kar dobro. Se vidi, da mi rastejo modrostni zobje.

Zdaj je pa Enej je omagal, kosilo je kuhano, gospoda pa še vedno ni domov in si res lahko vzamem minutko ali dve.

Včeraj zvečer smo bili na obisku pri Enejevi soimenjakinji Eneji, ki je šest tednov starejša od njega. Ker ima Eneja velike starše in rada papa je cela "babnica", se lahko naš Enej kar skrije pred njo, zanimivo pa je bilo videti tudi kaj vse Eneja že počne, da bomo znali pričakovati. Prav osupljivo je bilo, ko se že kar sama postavlja na nogice, razume kaj se ji govori, pleše na Kingstone ipd.







Enej je bil tak smrkavec zraven nje, da ga sploh ni opazila. Ali bolje, opazila ga je edino takrat ko ji je iz rok iztrgal igračo. ;)




Ker se je očitno počutil že malo zapostavljenega, nam je hitro pokazal novi trik, ki se ga je naučil. Sede na ritki se bočno - z eno nogo iztegnjeno naprej in eno nazaj -poriva naprej. Žal ga nismo uspeli ujeti na film, si ga pa lahko obetate v kratkem.

sobota, 10. november 2007

wow

Ne morem verjeti, danes smo zabeležili že 1000 obisk na blogu.
Ta čast je pripadla Stricu Tinetu, ki verjetno čaka na kak nov filmček.
Hvala vsem, ki nas tako pridno spremljate, trudili se bomo biti zanimivi še naprej.

Danes je Enej večino časa preživel v varstvu, saj smo šli mi gledat Urbana.
Urban je en srčkan, priden in zdrav dojenček, ki je večino našega obiska prespal.

Želimo mu veliko zdravja še naprej!

Kaj več o tem, kaj je počel Enej pa pričakujem v komentarjih. :)

Pa še filmček o včerajšnje kopanju.

Kot sem rekla, sem začetnik na teh zadevah in malo traja preden natuhtam kako in kaj.

petek, 9. november 2007

Andrenalin freak

V prejšnjem postu sem pozabila omeniti, da se Enej najbolj zabava pri tistih bolj adrenalinskih igricah.




















Ko ga "mečemo" v zrak, en,dva,tri na posteljo, ko nam "pade" iz rok ipd.
Bomo morali narediti še fotoreportažo teh dogodkov. :)

Ker ima še vedno zamašen nosek, ima te dni tudi precejšne težave s spanjem, tako je danes zaspal šele ob 23.30. Pa še to komaj. Se je moral D. uleči zraven. Niti ne vem kdo je zaspal prej.















Mogoče je bilo tako kot nekoč pred davnimi časi, ko smo bili še mi majhni in smo morali popoldne počivat. Nekega dne me je moral ata spravit spat ampak on je popoldne vedno rad malce podremal in tudi tokrat je prej zmanjkalo njega kot mene. Ko je zaspal sem jaz vstala in šla v kuhinjo ter rekla mami: Mama, ata že spi. (češ, zdaj se lahko pa jaz v miru igram naprej):)
Če sem kaj prikrojila po svoje me prosim popravite.
















Mene pa čaka še seminar. Vloga notarja in odvetnika. Ah ja, bo že. Pa v nedeljo še zadnji kolokvij. Potem bo pa mir za par dni. :)

Smeh

Kot ste že sami ugotovili in zahtevali, dojenčkovemu joku sledi smeh.

Začne se že ob rojstvu, takrat se običajno smehlja v spanju.

Naslednji so nasmehi, ki jih razdeli "po nesreči".

Približno pri dveh mesecih pa začne smehljati zavestno. Prvi nasmeh je eden najlepših trenutkov, ki si ga zapomniš za vedno. Enej mi je prvi tak nasmeh podaril nekega dne zjutraj, ko se je ravnokar zbudi. Takrat je vedno najboljše volje.
Spomnim se, da je še spal, ko sem jaz že vstala in šla pod tuš. Ko sem se oblekla, sem šla pogledat če še spi. Videla sem, da se je že zbudil in gleda okoli sebe. Ko sem se mu dovolj približala, da me je zagledal se je nasmehnil. To je tako čudovit občutek, da bi se človek kar razjokal od sreče.
Ti njegovi jutranji nasmehi so mi še vedno najljubši.















Naslednji zanimivi nasmehi so tisti ki jih podari sam sebi, ko se zagleda v ogledalu. Tudi to počne že kar dolgo. Čeprav velja, da otrok v ogledalu ne prepozna samega sebe, bi jaz trdila drugače. Kajti tako kot se smeji in se opazuje ogledalu, ne opazi nobenega drugega dojenčka, ki ga srečamo.

















Potem so pa še tisti, ki nastanejo med igro. No v bistvu to niso nasmehi ampak se prav hihita. Najbolj všeč mu je, ko se mu šepeta na ušesca ali pa "prdi" na trebuščku. Takrat se prav glasno smeji.




















Da spraviš Eneja v smeh ni potrebno biti prav zelo zabaven, dovolj je že to, da mu nameniš malce pozornosti, ga pogledaš in se malce "pogovoriš" z njim. In z veseljem ti podari enega njegovih sončnih nasmehov.


Mogoče ste opazili, zgoraj sem pripravila tudi link z imenom filmčki, ki vas bo povezal na you tube, kjer si boste lahko ogledali filmčke.

Prvi je povezan s smehom. To je tisti dolgo obljubljeni smeh, ko je gledal svojo prvo risanko. Le kvaliteta ni ravno najboljša.

sreda, 7. november 2007

Jok

Pravijo, da imajo dojenčki sedem vrst različnih joka, glede na to kaj jim fali.
Pravijo tudi, da mamice kaj kmalu prepoznajo vrsto joka.















Jaz pa pravim, jok bolj prepoznaš zaradi konteksta kot pa zaradi zvoka. Vsaj na začetku.

Na začetku dojenček pretežno joka le zaradi hrane in zaradi utrujenosti.
Pri hrani mu lahko hitro pomagaš. Pri utrujenosti pa je težje. Včasih je bil tako zaspan, da se je drl na vse pretege in je se je z jokom sam sebe budil. In smo bili v začaranem krogu.
Krčev Enej na srečo ni imel.

Zdaj pa jok res že lahko prepoznamo tudi po zvoku.

Eden je takrat ko je lačen. To hitro ugotoviš tudi brez zvoka, ker se takrat običajno nahaja nekje v moji bližini in na široko odpira usta. :)

Drugi je takrat ko je zelo utrujen, takrat se dere ko sraka.

Tretji je, ko že skoraj spi. Takrat si med jokom poje nekakšno uspavanko.

Četrti je, ko se ustraši ali se kam udari. Takrat tako močno joka, da prvih trideset sekund sploh ne pride noben glas iz njegovih ust. Ampak ko pride, takrat je pa glas, ki bi stene podiral.

Ko se slabo počuti, takrat čisto na nežno jokca. Mh, mhm, mhm ... dela.

Najhujši je pa tisti v avtu. Takrat se pa joka tako močno, da se vmes kar že malo davi. Grozen je. In si misliš, da ti bo to, da ga posadiš v avtomobilski sedež in voziš, on pa je tam sam, v temi, privezan, gotovo zameril. Ampak ne, naš srček nič ne zameri. Takoj ko se mu posvetiš, se malce pohecaš z njim, so solze suhe in smeji se na vsa usta.

Misli si pa svoje... :)















Zdaj ko sem že objavila post in že dobila prvi komentar, pa me je Enej spomnil še na eno vrsto joka. Jok ob reševanju zadeve "zamašen nosek". Ko pa to rešujemo pa raje ne vem, kaj si o tem mislijo sosedje. Glavna značilnost je pozna ura, druga pa je ta, da niti pod točko razno ne pusti, da bi se z kapalko približali njegovemu nosku, kar zadevo seveda izdatno podaljša.

Ne morem se odločiti ali je ta jok hujši ali tisti v avtu, vem pa to, da v avtu čas veliko počasneje teče.

ponedeljek, 5. november 2007

Pozabila napisat

Pozabila sem napisat še dva Enejeva zelo pomembna "dosežka".

Ne slini se več toliko in lahko pustimo tiste male mokre slinaste plahtice doma. Končno!



















V avtu pa se prevaža v čudovitem novem avtosedežu. Že na prvi pogled je videti, da je veliko bolj varen in udoben kot tisti prej. Pa še v vzvratnem ogledalu se ga vidi.















Danes je bil tako lep sončen dan, da smo si z staro mamo A. privoščili dolg sprehod po Rakah.

Zdaj se je pa zbudil ... šibam.

nedelja, 4. november 2007

Napredek


Tale blog je bil v štartu namenjen sledenju Enejevega napredka, a v zadnjem času razen zob nisem omenjala ničesar. Pa ne zato, da se nič ne bi dogajalo ampak zato, ker se vse dogaja nekoliko bolj neopazno. Kar naenkrat se zaveš, kaj vse že počne, pa nisi opazil kdaj je bilo prvič.

Odzove se na svoje ime.

Neverjetno hitro se giba. Sploh prevali se na trebuh in nazaj čisto prehitro. Predvsem je to opazno ko ga hočemo previti. Tako zelo se zvija, da mu moramo najti kako igračo, da jo prime v roke, da leži vsaj toliko pri miru, da mu lahko nalepimo pleničke. V bistvu naredi kar nekakšen most na glavi.



Pokaže dvigni me.

Zna že pociljati hrano v usta. Sicer bolj slabo, pa vendar. Vendar že kar pridno trenira. Ob kosilu mu pripravimo finger food bife. Kako glavico cvetače, banano idr in on se trudi po svojih najboljših močeh. Seveda večina (90%) pristane na tleh ampak to moramo vzeti v zakup.

Zelo dobro že opazuje okolico in z njo sodeluje. Sploh je pozoren na manjše otroke in dojenčke.

Zelo lepo že sedi in le redko se še prekucne.

Vsak dan pridno vadi kobacanje po vseh štirih. postavi se v štartni položaj, potem pa se gunca naprej in nazaj. Kako bi premaknil roke naprej mu še ni uspelo ugotoviti, nogice pa že lepo premakne naprej. Vse skupaj gre običajno še vedno rikverc.

Aja, pa lasje so mu tudi že precej zrasli. zdaj ima eno tako luštno rokezico po vrhu glave. Kot Beckham.

Postal je tudi že tako velik, da sva šla danes prvič na sprehod z nahrbtnikom. Videti je bilo da uživa.

Res postaja vsak dan bolj zabaven. :)

Bova pa v naslednjih dneh sama, D. nama je pobegnil na službeno pot in se vrne šele v sredo zvečer, tako da se priporočamo za kako družbo. Danes sta prišla H. in L., sta mu dala kašico in kaki za degustacijo, staramama A. pa nam je zlikala vse perilo, medtem ko sem ga jaz uspavala in pisala kolokvij. Hvala vsem, predvsem pa mami. :)


sobota, 3. november 2007

Bolezen

Ne vem komu na čast pišem tale bolg, če me potem nihče ne opozori, da bom pekla mušnice??? Še celo priporočite nam jih! Smo celo noč kozlal. :) He, he, se hecam.




















Kar je od bolezni res, je pa tole, da je bogi Enejček (bi rekla staramama iz Rajd) prebolel virozico ali gripo. Včeraj zjutraj so se mu po celem telesu pojavili izpuščajčki in smo se šli pokazati zdravnici, pa so nas že na hodniku odslovili in nam povedali, da je to tipičen znak otroške viroze. Dva dni vročine, potem pa še par ur do par dni izpuščajev po celem telesu. In da je že mimo. Upam, da res.

Zvečer sta prišla M in A pokazati slike iz Korzike. Naredila sta res zanimivo fotoreporažo. Človek bi kar spakiral kufre. Priporočam!

Danes, ko se moram (spet ali še vedno) učit, pa kuham golaž. In prisežem, čisto tak je kot od staremame. Pa žlikrofi za zraven. Naši bodo sicer "ad Štifana" ampak vseeno. MMMM. Tine sory če boš po tem dobil domotožje. Bom dala malo golaža v zamrzovalnik za takrat ko se vrneš. Tak mi verjetno ne bo več ratal.






Enej in D. pa se sprehajata po Rakah. Kako sem jima fouš.

četrtek, 1. november 2007

Zdravje #2

Hja, včeraj smo se že hvalili, da smo že čisto zdravi in dobre volje,
ampak zvečer se je vročina spet vrnila :(

Prvič se je zbudil že "v varstvu" pri staratu ampak je baje kar hitro zaspal nazaj,
ko sva se midva vrnila iz zabave pa se je spet zbudil in začela se je ena najbolj "zabavnih" noči kar smo jih imeli.

Čisto celo noč je piskal in zjutraj smo se zbudili bolj mačkasti kot tisti, ki so na Urbanovo zdravje nazdravljali celo noč. No skoraj. :)

Danes pa je bil spet OK. Zato smo izkoristili dan in šli na krajši izlet na Mrzli vrh. Bilo je lepo sončno le pihalo je malce preveč, pa v želodčkih nam je tudi kmalu začelo krulit. Ker smo nabrali res veliko gob, ki so tako lepe, da so sigurno užitne, smo komaj čakali, da jih spečemo.

No ker smo bili preveč lačni smo skuhali kar eno pašto. Bomo gobe jutri. :)



























Po krajšem počitku smo šli k prababici kjer se je že zbrala družba, s katero smo šli na pokopališče prižgat svečko.