četrtek, 29. september 2011

Moj novi prijateljček

Saj se spomnite kaj vse sem si želela za rojstni dan. Sušilec je bil nujno potreben, ugotovili smo tudi, da laptop diha le še na škrge, David je za učinkovitejše popoldansko delo potreboval večji monitor a najbolj sem si želela IRobota, ki se je fantom zdel popolnoma brezvezna igračka.

Poln kufr sem imela starega sesalca, ki mi je obutal vse robove po hiši pa že slabo je sesal, tako da sem večinoma le pometala. Tisto pa veste kakšne rezultate da.

Ko sva potem videla, da v Harvey Normanu dajo brezobrestni kredit, pa še sušilec je bil 100€ cenejši kot v Big Bangu, sva se odločila da "ubodeva" kar vse naenkrat. Za kredit dobiti je sicer trajalo kar 14 dni, ker je tako zakomplicirano in toliko zahtevajo enih papirjev, da verjetno vsi že na pol poti obupajo in zato še sami ne vedo kako stvari tečejo. Ampak nekako je uspelo.

In ja, sušilec je super. Ampak naš Robi je pa najboljši. Vsi ga obožujemo, vključno z možekom.  Dečkotu moramo samo odstraniti ovire, potem pa on lepo posesa medtem ko nas ni. Ko se vrnemo lahko, če smo seveda na volji, še pomijemo saj je že vse odmaknjeno. Vam povem da še nikoli nismo imeli tako čistih tal kot jih imamo zdaj.


Lejte ga kako je srčkan:



torek, 27. september 2011

Dopust

Obnova dopusta mi gre zelo slabo od rok, predvsem zaradti vseh teh fotk, ki jih je treba obdelati.
Za pokušino pa filmček o tem, kako zelo so naši pohodi zlakotnili in utrudili Eneja.

Tekaški dnevnik 9 - 3

Tokrat sem po Rakah pot nadaljevala še proti Beli. Tako da je drugih 15 minut fartlek. Gore dole. Merilec utripa je začel delati šele na dveh tretinah proge.

Drugače pa fajn. Zdaj en dan si moram vzeti čas za 15ko ali 20ko, da dobimo občutek za maraton.

ponedeljek, 26. september 2011

Posvetovalnica

Danes je imel Rene posvetovalnico pri 3 mesecih.

Namerili so ga 63,5 cm in 7950g. Jaz pa sem požela čast in slavo s strani zdravnice in sester, ker sem ga tako lepo zredila. Še prejšnji mesec je bil namreč na dnu grafa, zdaj pa že povsem čez graf. Ker se mi je to zdelo nekoliko čudno, saj se mi je zdel Enej bolj debelušček. Ko sem prišla domov sem stopila skupaj z njim na domačo tehtnico in ugotovil, da je v posvetovalnici prišlo do lapsusa. 6950g je teža. Še vedno dovolj.

Zdravnica je ugotovila tudi, da je navljub rahlo zamašenem nosku še vedno povsem zdrav in da si "zasluži" pikico. Na račun te pikice je bil cel dan buden in siten. Vročine nisem zaznala. Mogoče povsem rahlo. Šele ob šestih zvečer se je toliko umiril, da je lahko zaspal. Od takrat spi in bo verjetno spal celo noč (z vmesnim-i postanki(kom) za hrano seveda).  Glede dodajanja, po novem svetujejo, da se začne v 6 mesecu. Tako smo tudi planirali.

Rene - MR. Bean. :)

Enej je imel pri treh mesecih 65,5 cm in 7300g.

Enej in Ati 




petek, 23. september 2011

Boks

Če bi se Zavec učil pri Reneju, zdaj ne bi imel razbite arkade. :)




Nek se sija

Enej stalnih zadolžitev doma še nima, mu pa dovolimo pomagati ko za to sam izrazi željo. Včasih mu tudi ponudimo, da kaj pospravi in povečini z veseljem pomaga. Največkrat izprazni pomivalni stroj. To mu gre zelo dobro od rok. Le da včasih kako stvar, ki jo pospravi le še po naklučju najdem na kakem čudnem mestu v kuhinji.

Rad pomaga obešati perilo in brisati prah. In pri tem je zelo natančen. :)




četrtek, 22. september 2011

Tekaški dnevnik, teden 8, 9 - 1

Teden 8 ( ki je bil na srečo teden za počitek) sem v celoti pretopila v pohodke in sprehodke po Ratečah in okolici.

Teden 9 pa sem malce s težavo načela zaradi splošno slabšega počutja na račun hitre temperaturne spremembe. Boleče grlo, vrat, malce me je zeblo. Sem pojedla Lekadol plus c in upala da bo tek pomagal.
No ni ravno pomagal, škodil pa tudi ne. Isti šmorn. Tek pa je bil nekoliko počasnejši kot ponavadi. Še kolena in kolk so me začeli boleti proti koncu. Upam, da je to le prehodno.

Je bla pa danes naloga. 10 - 1 - 20 - 1 - 15 - 1 - 10 (ki sem jih en pikč podaljšala). Sem nameravala preteči 10km, pa me je par metrov pred zaključkom pričakal vpijoč dojenček. Pa sem se ustavila. Kaj pa čem. :)


Ninđa trtl


torek, 20. september 2011

Home sweet home

... pa ne da smo ga pogrešali, ko smo preživljali čudovite dneve na gorenjskem.

Pet dni v Ratečah na sprehodih po nasvetih Neskončne in malo v lastni režiji. Nismo še vseh obdelali, še bo treba it. Potem pa še na Bohinjsko stran. Več v prihodnjih dneh, ko operemo perilo. :)

PS. Neskončna, smešno. Ko odprem gmail te vidim, da si priklopljena. Pa vedno razmišljam, naj te pozdravim ali ne. Pa te raje počakam v "intimi" bloga.

torek, 13. september 2011

Hmmm?

Le kdo bi to lahko bil? Naj se že oglasi, da ga bom spoznal po glasu.



Staramama, a ti si? Živjo. :)



Danes sva v Postojni imela uro za UZ kolkov. A ker se v Postojni vedno vije vrsta mamic pred ordinacijo (vse imajo namreč uro ob 10ih) sva se zapeljala raje do Šempetra. Tu delajo UZ vsak torek od 8ih do 10.30.  Prideš, pokažeš, greš. Vse OK.

ponedeljek, 12. september 2011

Tekaški dnevnik 7 - 2, 3

Takole zmedeno je pa videti tek, če te lovijo poslovne ideje. V petek zjutraj sem brskala po netu in čisto slučajno se mi je porodila ideja za lasten biznis. Potem sem šla pa tečt in nič hudega slutečo so me začele ideje kar loviti in bolj ko sem tekla, bolj so se kopičile. Zako sem naletela na dve dokaj enostavni, verjetno povsem uresničljivi ideji in eno fino ambiciozno ampak hudo dobro. Očitno bo treba enkrat nekaj storiti. Seveda sem spet pozabila izklopiti štoparico. Minus 5 kilometrov.



Danes se je pa Starata ponudil, da gre z menoj na Rake. In sem šla, kaj pa čem. :)
Bilo je super, le tik pred koncem je začelo grmeti in sopara je udarila. Ko sem zaključila predpisanih osem krat po pet minut, sem nameravala odteči še eno dodatno rundo v nekoliko hitrejšem tempu, a mi ni uspelo. Zavedni del možganov je priganjal, nezavedni pa se nikakor ni strinjal z zaukazanim, kar je pokazal z bolečinami v pljučih. Ni mi ostalo drugega, kot da sem počasi ulovila Starata in Reneja. Potem je začelo pa tako grmeti in pihati, da smo zadnjih pet minut vsi skupaj tekli do avta. Na srečo se je vreme potem premislilo in nas pustilo pri miru.

Copatki

Že pred letom ali dvemi sem si kupila Ursanina copate iz volnenega filca.

Nosila sem jih dokler niso postali malce zmatrani. Potem sem jih pospravila v omaro in nosila navadne Ikeine copate.  A zdaj, v poletni vročini, mi je bilo v njih prevroče in so kmalu začeli no.. smrdeti. Ko sem jih dala v pranje, pa sem spet potegnila na plano svoje stare, lepe copatke. In veste kaj... čisto nič mi ni bilo vroče v njih. Ko sem pred kratkim naročala darilo za prijateljico, pa sem odkrila še čudovite copatke za dojenčke in malčke. In takoj sem vedela, da bodo to Renejevi prvi copatki.



Zdaj pa ne vem kako naj se odločim. Izbiram med zelenimi z rožicami in rjavimi s pikicami. Katere naj izberem?


In ker pudra, ki sem si ga naročila za rojstni dan ni več v prodaji. (Ne vem kako je to možno, da ko končno najdem puder, ki mi popolnoma ustreza, ga takoj dajo iz prodaje?) In imam zdaj plus na pay pal računu, bom ene privoščila še sebi. :) Vsak izgovor je dober. Kakšnega bom našla po ko pridejo v prodajo balerinke?

petek, 09. september 2011

Cel žur

Če ne spim, se smejim. No ja, včasih tudi jočem. Glasno. Predvsem če me kdo zbudi in sem utrujen.



Ampak če me Enej zabava, sem pa vedno dobre volje.



četrtek, 08. september 2011

Tekaški dnevnik 6 - 2, 3; 7 - 1

Trening 6 - 2 smo v soboto preobrazili v družinski pohod na Blegoš.
Prav luštno nam je bilo. 1,5h do koče. Vrh smo prihranili za naslednjič, saj sta nas doma že čakala Maks in Erik. Njiju pa res ne moremo pustiti čakati (predolgo). :)
Enej je pot pridno prehodil, Rene jo je prespal v Baby Byornu.
Le fotke so obupne, ker smo želeli prihraniti na teži in smo Nikona pustili doma in vzeli starega Canona. Preveč smo se razvadili z DSLR-jem.






Trening 6 - 3

V torek sem si našla varstvo za fanta. Starata je šel z nami na Rake. A kaj ko Enej ni in ni hotel ostati z njim. On bo tudi tekel. Pa niti superg ni imel obutih. Pa sva se najprej dogovorila, da se ogrejeva in tečeva do Starata in potem jaz šibam naprej. A ko sva ju ujela, je tekel kar naprej za mano. Pa sva tekla še tri minute pa nazaj k Staratu in Reneju, a se tudi ni hotel obrniti. Pa sva tekla še malo, sem že kar šibala naprej, se ustavim, ga spet vidim za mano. Tečeva do studenčka, in počakava preostala dva. Nato mu zabičam, naj počaka pri Staratu, ker bom šla hitro in ga ne bom več čakala. In šibam. Pritečem do konca, se obrnem in tečem nazaj in ga zagledam. Tristo metrov pred koncem v družbi simpatične punce. Komaj je še sopel. "A je s tabo?" me vpraša dekle, "sva šla iskat mamico".
Enej pa pravi: "Sem šel kar z njo, ker jo poznam!"

300 m pred koncem se seveda nisva obrnila in sva šibala še do konca. Nato pa počasi nazaj. Seveda za tek ni bilo več moči.

Če boste gledali Garmina, je zadnji krog za odmisliti. Pozabila sem izklopiti števec in je kar tekel in tekel dokler ni zmanjkalo baterije. :)


Današnji tek

Ker tisto v torek ni bilo prav naporno, si nisem privoščila dneva počitka ampak sem nadaljevala kar v sredo. Tokrat je bilo predpisano petkrat po deset minut z vmesnimi eno minutnimi postanki. Šla sem v družbi Patricije, ki me je tudi pregovorila v 21ko. Videlo se je, da sem bolj-kot-ne počivala prejšnje dni, saj sem navkljub vročini in žeji tekla povsem brez težav. Ker sem bila po štirih serijah še povsem spočita, sem se odločila, da tek podaljšam za deset minut nekoliko hitrejšega teka.

Očitno je program treningov res odličen, saj sem po šestih tednih treninga že povsem brez težav pretekla celih 10 km. Tako super mi je bilo, da komaj čakam jutrišnji tek.

sreda, 07. september 2011

Izjava tedna

Enej sedi za mizo in "spusti glasen vetrček". :)
Pa pravi ati: "Ja, kaj je bilo pa to?"
Enej odvrne: "Kosilnica!"

torek, 06. september 2011

Vrtec

Uf, to da hodi Enej v vrtec je pa naporno.

Prej, ko je bil še doma, smo zjutraj do devetih spali, šli dopoldne na kratek sprehod, na sladoled in kavico pa domov čakati da mine ta huda vročina. Po kosilu  za eni dve urci počivat, zvečer pa še malo ven.

Ko je šel Enej prejšnji teden v vrtec, se je najprej zdelo, da bom imela veliko časa zase. V ponedeljek je šel samo za dve uri na uvajanje. Rene pa jih je mirno prespal. V tistem času sem uspela pospraviti skoraj celo bajto (sej veste da temu samo tako rečem, je le stanovanjce).

Komaj sem čakala, da bo četrtek, da bova imela z Renejem celo dopoldne samo zase. Da bova lahko šla na sprehod in celo kam prišla, bova kaj pospravila in skuhala.

No zdaj pa imam. Zjutraj bolj zgodaj vstajam, da se poslovim od našga vrtavčka, potem pa šibam ven, na dooolg sprehod. Nato domov na kosilo, nato po Eneja in še malo naokrog. Zvečer je čas le še za večerjo, tuš in spat. Še za treninge mi zmanjkuje časa. Na blogu me pa sploh ni, saj vidite.

Včeraj sem že navsezgodaj šibala k frizerju, nato pa k sodelavki Aniti na šetnjo, vsaka s svojim vozičkom seveda. In to, da se oblači naju sploh ni prepričalo v nasprotno. Pa sva bili mokri kot miške. Naraščajčka sta pa mirno spala ob škrebljanju dežja. Ker pa je vsaka stvar za nekaj dobra je to pomenilo, da sem prišla bolj zgodaj domov. Z mojim novim prijateljčkom (ki vam ga še nisem predstavila) sva vse pospravila, v miru sem skuhala nekaj zdravega po nasvetu Zulejke. Pa sem imela še čas, da sem se mirno zleknila na kavč spila kavico in pojedla sladoled.

Danes pa spet akcija, zjutraj že na sprehodu, zdaj pa že iščem družbo in varstvo za tekaški trening 6 - 3.

Aja, Enej pa v vrtecu zdaj uživa. Zamenjava skupine se je očitno splačala. Danes je že ponudil Davidu, da kar sam teče v vrtec, da ne bo on avtobusa zamudil. :)

Rene pa kar raste

Ko je bil Enej dojenček sem bila naročena na "newsletter" na strani Baby weekly, kjer sem izvedela, kaj naj bi se okvirno dogajalo v določenem tednu razvoja. Zdajle pri Reneju, sem pa na to kar pozabila.

Rene je še take vrste dojenček, da ima najraje mir. In tako se pogosto zgodi, ga nahranim, malce pocrkljam in odložim v voziček, kjer spi ali pa v posteljico, kjer tudi spi. Mogoče se še nekaj minut zabava z vrtiljakom, ki se vrti nad njegovo glavo a se hitro utrudi in potem zahteva mir. In dudo.



Zdaj sem pa že nekajkrat opazila, da ga malce pocrkljam in ker je povsem miren, misim da je zaspal. Potem pa ga pogledam, pa vidim, da me mirno opazuje. Ko vidi, da ga gledam, pa se mi prisrčno nasmeji. In potem sem vsa žalostna, ker razmišljam, kaj vse sem že zamudila, ker še vedno mislim, da je dojenček kot prve dni in da ves čas le spi.

Danes sem šla končno gledat in izvedela, da se pri desetih tednih že odzivajo na svoje ime. Si morete misliti? Jaz pa še vedno mislim, da je novorojenček. (Grozno velik, a vseeno. :)) Piše sicer tudi, da naj bi bil pri desetem tednu tudi že sposoben z glavo slediti predmetu močne barve, ki se premika pred njim. A kot mi je pokazala Tita so tega sposobni že novorojenčki. Rene se je že pri dveh tednih obrnil za 180° ko smo pred njegovim obrazom prenesli rdečo žogo z ene na drugo stran.

Naslednji teden naj bi se začel smejati s celim telesom, kar pomeni, da začne med smehom migati še z rokicami in nogicami. In naj bi že prepoznal moj (torej obraz mamice) v gruči obrazov.

Pa še tole, odkar ga zvečer prav na tesno ovijam v pleničko spi bistveno bolje kot je spal prej. Zvečer okrog osmih ga pripravim za spanje, nahranim, dam v pižamo in zavijem v pleničko. Takoj ko je tesno zavit (mora biti kar tesno, da se fino počuti) utihne. Čeprav je lahko še minuto nazaj nekaj jamral. Nato mirno zaspi in kar spi in spi. Okrog treh začne spet malce jamrati, mu dam dudo, okrog štirih je pa lačen. Nato pa spet spi. Tokrat do jutra. Jej, pleničke so super. :)

nedelja, 04. september 2011

Empatija


Ko sem v četrtek odprla FB sem bila zaprepadena. Dejansko poznam ljudi (no za enega nisem bila niti presenečena), ki so si vzeli čas, da so šli podpisati peticijo proti novemu Družinskemu zakoniku. Družina so mami, ati in otrok. Pika. Je bil glavni razlog. In ja, tradicija. Otrokom ne smemo že v štartu odvzeti pravice do atija in mamice. Pika. Zadovoljna sem bila le s tem, da so se kontra komentarji kar usipali. A pomagalo ni nič. Peticija podpisana. Konec.

Bila sem tako jezna, tako razočarana tako, aaaa, da tudi razmišljati nisem mogla več. Hotela sem komentirati. V glavi sem napisala že pet postov, a se kar ne morem spraviti pisati. Tudi zdaj grem korak naprej, dva nazaj. Toliko stvari bi rada napisala. Pa kar ne morem povezati besed.

Najprej sem razmišljala.. Nato sem šla prebrat kratek povzetek pa še to stran.



Geji in lezbijke imajo že zdaj otroke. Če nimajo svojih lastnih in če jih ne morejo posvojiti v Sloveniji, jih lahko posvojijo v tujini. Lahko jih imajo iz zakonov "pred priznanjem", lahko jih imajo z nadomestno materjo, lezbijke lahko dobijo darovalce...
In vsakdo, ki si je kdaj želel otroka in se je moral za to dalj časa truditi ve kako je, ko si otroka zares želiš. Samo še o tem razmišljaš in si pripravljen vse podrediti samo temu. Poznam punce, ki so zato pustile službo, uspešno karijero in še marski kaj. In prepričana sem, da si tudi fantje in punce iz istospolnih skupnosti enako močno želijo otroke in če bodo le imeli možnost jih bodo imeli in jih imajo. Ne glede na vse.

Potem pa jih čaka tole:

"Partner, ki ni biološki in živi v tej družini v zvezi z otrokom, nima nobenih pravic, niti obveznosti na drugi strani. Ob tem, da s tem otrokom živi, zanj skrbi, pa: - ne more ponj v vrtec, - ne sme se podpisati na dovolilnico za šolski izlet, - ne sme urejati upravnih razmerij za otroka (ne more ga vpisati v vrtec, šole), - ne more dvigovati nikakršnih uradnih pisanj (osebnih dokumentov), - nima ga pravice obiskovati v bolnišnici, zavodu, - ne more biti socialno zavarovan po staršu,- nima avtomatične pravice do obiskovanja bolnice/porodnice v porodnišnici, - je prikrajšan za različne ugodnosti, ki gredo zaposlenim (koristiti dopust za nego in varstvo otroka, ne more dobiti dodatnih dni dopusta za šoloobveznega otroka, ne more dobiti pravice do dodatnih 3 dni dopusta, če varuje otroka s telesno ali duševno prizadetostjo, ne upošteva se ga v programu odpuščanja presežnih delavcev, nima pravice do 7 plačanih dni dopusta ob smrti otroka), - ne more zahtevati preživnine od nebiološkega starša ob primeru razhoda, - ne more dobiti socialne pomoči (otrok ni priznan kot član družine), - če biološki starš umre, nebiološki starš nima pravice zahtevati, da otrok živi z njim/njo, - po nebiološkem staršu ne bi mogel dedovati, prejemati pokojnine."

In ja.. otroci si zaslužijo najboljše ampak v posvojitev gredo otroci, ki nimajo nobenega, ne mamice ne očeta. Nikogar ki bi jih pocrkljal, jih nahranil, dal spat, vzgajal, kaznoval. Me zanima kaj oni raje. Ostali sirote ali imeli istospolne starše? Mislilm da vem odgovor.

In ja.. vsi otroci si zaslužijo popoln svet. Ampak veste kaj... popolnega sveta ni. Ni popolnega otroštva, ni popolnih staršev. Nekateri starši se ločijo, nekateri se ne pa bi bilo bolje če bi se. Nekateri so pijanci, nekateri umrejo mladi, nekateri pretepajo in zlorabljajo otroke jih zmerjajo, nekateri od svojih otrok preveč zahtevajo, nekateri od njih zahtevajo premalo. Nekateri starši imajo otroke premladi ali prestari. Nekateri jih imajo preveč. Nekateri jih imajo preveč radi in jih dušijo. Nekateri so brez službe in brez sredstev in svojim otrokom ne morejo nuditi niti najosnovnejših dobrin. Nekateri kadijo v avtu in vozijo otroke nepripete. Nekateri jih futrajo s čokoladicami in pomfrijem. Nekateri jim kupujejo kokakolo. Nekatere mame so celo rdečelaske. Aja, ne, saj s tem ni nič več narobe. Določene stvari bi starši lahko in morali opraviti bolje, pri drugih ne morejo pomagati nič.

A bi napravili še seznam kriterijev, ki jih morajo izpolnjevati potencialni starši, da bodo lahko imeli otroke? Tega ne moremo kajne?

http://www.druzinski-zakonik.si/

In geji? Si znate predstavljati kako je biti gej ali lezbijka v Sloveniji. Ali kjerkoli drugje?

Si prestavljate kaj doživljajo kot otroci, ko se zavejo, da so sicer enaki kot drugi otroci a drugačni. Ko se zavejo kako se imenujejo. Ko hočejo to zanikati. Se delajo da niso. Poskušajo živeti "normalno življnje" z partnerjem drugega spola, pa ne gre. Ko si morajo vendarle priznati kaj so. Ko morajo to priznati svojim staršem, vrstnikom, partnerjem. Kaj oni pa nimajo čisto nobene pravice? Kaj pa njihovi otroci? Nimajo pravic? Ne ga srat no!

Pa osebno ne poznam niti enega takega primera. Pa mi gredo kocine pokonci.

Empatija ljudje, empatija!

Pa še nekaj. Predlala bi spremembo Ustave RS na temo zbiranja podpisov za referendume. Če se lahko zbirajo podpisi ZA naj se zbirajo še podpisi PROTI. Če bo tistih ZA 40.000 več kot tistih PROTI potem lahko razpišejo referendum. Drugače pa ne. Dovolj jih je bilo.