Družinsko srečanje - prvič

V zadnjem mesecu se nam je nabralo pa nadpovprečno veliko družinskih srečanj. Niso bila vsa za prijeten namen, ampak vseeno je prijetno srečati bratrance, sestrične, tete, strice, nečake, nečakce... ki jih že dolgo nisi videl. Nekaterih skoraj ne bi več prepoznala.

No, prisotni na prvem od njih se zaenkrat še zelo dobro poznamo. Srečali smo se v Celju, na krstu Juliana in Kaje.

Prijetno druženje v letošnjem standardnem vremenskem meniju. Sonce, veter, dež...

Erikovih pet minut slave. :)

Spomnim se...

...kako je bilo.

Na staromamo so vezani predvsem spomini iz otroštva. Takrat smo veliko časa preživeli pri njej na kmetiji, Pr'Rovtari. Mnogi spomini so vezani na čase, ki jih nikoli več ne bo. Mnogi spomini so vezani na kmetijo, staramama je imela vedno veliko preveč dela, da bi se ukvarjala z nami, mnogoštevilno mularijo, ki je skakala naokoli in počela neumnosti.

Najstarejši spomin je še v črno beli barvi. V kuhinji stare hiše. Kruh in mleko za zajtrk. Maček, ki se liže na zaboju za drva. Toplo je bilo, krušna peč je bila že zakurjena za kruh. Potem sem jo gledala kako je mesila testo. Kuhinja je bila majhna, v l. Z turkiznimi omaricami za katere so bile zataknjene številne razglednice. Zraven je bil prostor, kjer so pripravljali hrano za živino. Smrdelo je.

V hiši je bila velika zelena krušna peč. Velika lesena miza. Tam za mizo smo sedeli in poslušali "En hud pesjan je živel" in " Naša četica". V kotu so naštimali jaslice in kičasto drevesce.

Spomnim se ogromnega ključa, ki je odpiral mala vhodna vrata. Spomnim se kljuke na vratih in kovinskega "nožka" ob vratih, ob katerega si podrsal čevlje, da si iz njih spravil blato, preden si vstopil.
Strmih, zlizanih, škripajočih, lesenih stopnic, ki so vodila v zgornje nadstropje.

Spomnim se njene sobe z ogromno, visoko posteljo in sliko Marije nad posteljo. Kako me je bilo strah v tisti postelji, ko sem nekoč prespala tam, medtem ko je bila ona v toplicah. Spomnim se kosma v izbi. Ni imel vrat, bil je iz blaga in se ga je zaprlo z zadrgo.

Spomnim se skreta na štrbunk in koščkov časopisa v vlogi toaletnega papirja.
In spomnim se podstrešja, kjer je dišalo po suhim mesninah.

Spomnim se Fotra (starata), kako me je učil kositi deteljo.

Spomnim se, kako smo se valjali po senu, kako smo skakali iz strešnih tramov v največji kup sena. Kako je dišalo, ko je puhalnik puhal seno na senik. Krav, prašičev in bika, ki smo se ga bali. Kako smo iskali jajca po celi štali.

Kako smo lovili paglavce v mlaki, iskali divje jagode po obronkih, se igrali v pesku. Plezali smo po lipi v katero je že neštetokrat udarila strela in je bila na sredi votla. Cingai smo se, na cingalci pred hišo. Na prikolici smo zidali hiške iz gajbic, medtem ko so starši pobirali krompir. Vozili smo se na prikolici polni sena. Iz zemlje smo pobirali repo in jo jedli kar tako.

Pa na debelo narezan pršut in domač kruh, ki ni dišal niti pol tako vabljivo kot mi diši danes. Takrat je bil bljaki. Pa kruh, putr in marmelado. In oranžado.

Še vedno slišim staramamim pi-pi-pi, pi-pi-pi, ko je hranila svoje kokoške. In na-na-na... ko je prinesla hrano svojim dragim mucam.

Uf in njene neskončne molitve pred kosilom. Kako nas je prehitevala, ko je molila Zdravamarijo.


Ko sva nazadnje govorili, mi je pravila kako presenečena je nad tem, da je dočakala tako visoko starost. Nikili si ni mislila, da jih bo kdaj imela 98. Rekla je, da ji je 103 letna prijateljica v domu pravila, da kar je do 100 je uredu, kar je pa več, je pa brez potrebe.

Staramama je ravno prav ušla tistim brez potrebe.

Skrajni čas je...

da začnemo s samooskrbo.

Mulca sta za večerjo pojedla vsak svojo konzervo tune in konkreten kos kruha.

Pa še jajca iz solate za povrh.

Lahko noč...

... draga stara mama.

Klukarčki

S tole objavo že pošteno zamujamo, ampak kaj, ko se nam pa toliko dogaja.

Kako prijetno popoldne.
Tortica izpod Katarininih spretnih prstkov, ki je tako dobra, da še Enej prosi zanjo. In Enej ne prosi za tortico. Po moje jih je pojedel ene tri koščke v svojih šestih letih in dva od teh sta bila Katarinina.

In sprehodek do njihove ljubke male lesene hiške. Oh kako je prijetna že v fazi, ko niti izolacije še ni bilo.
Komaj čakam, da bo naša vsaj takšna. :)

Hej poletje...

...zdej pa lohk prideš. Jest sm pr'pravljena.

Či si slučajn sam še name čakalo, da si nalakiram nohte na nogah.
Pa dej hitr, sicer si bom spet ta debele štunfe obula.

GPS

Ko se v zadnjih letih vse pogosteje dogaja, da se vse več ljudi vozi v napačno smer...
I'can't help but to wonder...

OK. Pustimo usekane brezglave mulce, ki za stavo vozijo krog po obvoznici v nasprotno smer.

Kaj pa vsi ostali? So ljudje res vedno bolj brezobrazni, jim je res vsem vseeno za cel svet?
Kaj pa če so za te primere krive GPS naprave. Vsaj za nekatere od teh? Je možno?

Meni gredo pošteno na živce in če je le mogoče se jih na daleč izogibam.
Ker ti odvzamejo možgane. Ko prižgeš GPS, gredo možgani na OFF

In potem se voziš po avtocesti in ti sredi ničesar reče, da zavij desno. Khmmm morda je NEKOČ bil tu izvoz, ampak zdaj ga ni več. In potem te zagrabi panika. Saj ne, da imaš nad sabo velike zelene table, ki te še vedno lepo usmerjajo. Neee, ampak GPS ti pa pravi, da se voziš v napačno smer. In kaj naj zdaj?

Ali pa, ko se voziš sto (ali več) kilometrov OB avtocesti in si strašno želiš biti NA njej. Pa si ne upaš. Ker GPS je rekel, da se voziš prav. Ja, saj vem, da sem pozabila nastaviti, da se lahko peljem tudi po plačljivih cestah. Ampak vseeno. Kaj pa če potem ne bom našla Milana?

In ko ti v krožnem križišču reče, da zavij levo? Saj veš, da se to ne sme. Ampak mogoče pa od danes naprej veljajo nova pravila. Ker GPS pa ja ve, al kako? Že res, da nimam novih zemljevidov, ker so predragi. Pa vendar?

Update: zadnjič sem slišala na radiju, da se je ena starejša gospa iz Belgije peljala, namesto na eno uro oddaljeno letališče, kar v Bolgarijo. Nič čudno se ji ni zdelo, da se je vozila dva dni.


Z cestnim Atlasom na kolenih se mi kaj takega ni nikoli zgodilo.

Torej, kaj pravite, je mogoče?