Kolesar

Pogrešam našga starga Canona S3.
Odkar imamo ta-novga ga nikoli več ne nesemo sabo in venomer slikamo v raw.
In mal imam že pouhn kufr tega. Kako dopoveš tipu, da ni vedno kvaliteta tista ta najpomembnejša, men je pogosto bolj pomembno kaj je na fotki pa če je zarad mene cela zmaknjena pa prežgana. Poglejte samo ta tretjo fotko. Čeprav čist nekvalitetna pa vendar neprecenljiva. :)

Tu je Enej testiral klančino pri nonotu in nonici in namesto filmčka imam samo fotke. In še tu si moram vzeti za vsako po 5 minut da pretvorim, vse kar je pretvoriti treba.
Grrrrr...

Vzgajamo bralca

Eneja že pridno vzgajamo v bralca.
Čez dan je večinoma že brez pleničk,
le ponoči in ko se kam dlje peljemo jih še damo gor.
Res, da na ta račun malce več peremo ampak rita se pa že lepo lufta na ta račun.
Priden je pikec!

Maraton Franja

V nedeljo 14 junija bo kot vsako leto se bo preko naših krejev spet vil Maraton Franja.
David se je v službi prijavil nanj in se ponudil da prijavi tudi mene.
Tisti ki me malo bolje poznate veste da rada zapretiravam in tudi tokrat sem.
Prijavila sem se na 160 km. Ajej.

Toliko v življenju še nisem prevozila naenkrat. V zadnjih treh letih skupaj nisem prevozila toliko. No če ne bo šlo se lahko še vedno ustavim v Idriji.
Da pa to ne bo potrebno imam še en mesec časa za trening, o katerem bom pridno poročala.

Začela sem pri osnovah - utrjevanju riti in peljala Eneja dvakrat po Kanomlji do ribogojnice.

V soboto pa sem "resneje" zastavila in se peljala do Želina. 22 km, s povprečjem 22.8 km/h. Izračunala sem, da moram na Franji voziti (z postanki vred) vsaj 20 km/h da zaključim v predvidenem času 8h. No, v soboto bi skor pljuča pljunila, tako da malo bo treba še delat na tem, čeprav me tolažijo, da je v skupini zaradi "rezanja zraka" višja povprečna lažje dosegljiva - bomo videli če res.

Zaenkrat imam letos cca. 80 km, predvsem na račun tega da je ta dober sladoled v Idriji. :)

Prvomajski oddih

>
Pri maj smo preživeli na morju, v Rabcu. Luštno naselje, malce zapuščenu v tem času ampak paše it malo na sprehod lungo mare. Da zadihaš s polnimi pluči. Da malo zaplavaš, žal le v notranjem bazenčku in se pogreješ v "wellnesu". Peljali smo se tudi z vlakcem. Le vreme nam ni bilo naklonjeno. Zato smo zvečer spili pivo v sobici namesto na terasi in smo se kako urco ali dve predčasno spokali domov.



Tidua!


Tik pred dežjem.



Doma je bila milina. Prava družinska idila. Malo smo se šetali malo kolesarili, šli na čevape k nonotu, zalit Kacinovo hiško. Se z avtobusom peljali do Babi na obisk. Fajn je bilo.

Na koncu tedna smo si vzeli čas za trening. Trening spanja. Enej namreč hoče da ležimo poleg njega dokler ne zaspi, potem se pa sredi noči še pretihotapi k nama in najma do jutra krade povštr in brca v glavo. Pa mi je blo počasi dovolj in smo se lotili treninga ala Supernany. In zaenkrat uspeva. Prvi dan smo jokali eno uro in sem ga polagala v posteljo tako dolgo, da sem imela čez cel hrbet musklfibr, drugi dan je bilo rahlo bolje, zdaj po enem slabem je napredek očiten. Danes sva prebrala knjigico, se polupčkala in sem šla. Niti pisnil ni. Od sobote je tudi že 3 noči v celoti prespal v svoji postelji, to je toliko kot prej v celem življenju skupaj. Jupi. In zjutraj se zbudimo eno uro bolj zgodaj in vsi sveži kot rožice. Go supernany, go!

Drugi rojstni dan

Kaj naj povemo.
Zabava je trajala tri dni in tri noči... no khm, ponoči smo spali, čeprav malce slabše ker se nam je toliko dogajalo v glavi.
Imeli smo se super, torte (ja torte, kar 4 sem imel) so bile dobre, daril cela gora pa čist vsa so super.
Komaj čakam naslednjega mami pa malo manj, ker pravi da čisto prehitro rastem!

Hvala vsem, ki ste ga žurali z mano!
Tu lahko pogledate kako super smo se imeli.