ponedeljek, 31. julij 2017

Tri v vrsto

Kot sem obljubila v prejšnji objavi, vam bom tokrat razkrila kako smo rešili (in še vedno rešujemo) tetris z otroškimi sedeži v našem karavanu.

Dokler sta bila samo Enej in Rene je bilo seveda preprosto. Vsak na svojem, z isofixom pritrjenim sedežem.
Poleg varnosti je bila še ena res huda prednost tega, bila sta vsak na svoji strani avtomobila, da se nista mogla dotikat, žokat, ščipat in brcat. Aja ne, saj takrat tega še nista počela, sta bila še srčkana, mičkena in prijazna.

Ko je prišel na svet Arne, smo začeli razmišljati o novem avtu. Skoraj sva že imela izbranega, ampak nekako sva kar odlašala. Z obstoječim sva bila (in sva še) res zadovoljna, bil je še dokaj nov, nikoli nas ni pustil na cedilu, majhna poraba, odlična varnost... res, karkoli bi si lahko privoščila kupiti, bi bilo, generalno gledano, slabše.

Zato smo sčarali svoj tetris.
Eneja v jahača na sredino,
Reneja na eno stran, Arneja v drugo stran.
Kar smo morali dodati je bil podaljšek za varnostni pas, ker Enej ni mogel seči med oba stola. Ampak sem skoraj prepričana, da bi ga rabii tudi v primeru da bi imeli enoprostorca z petimi (pravimi) sedeži. Verjetno bi morali v izogiv temu kupiti takega s sedmimi sedeži, pa dati enega od otrok čisto zadaj. Kar mi pa spet ni všeč.

Največji problem je bil najti dovolj ozkega jahača, da je lepo sedel med oba stolčka.
Lupinico smo lahko še vedno pritrdili na isofix, Renejev stolček pa smo pripeli s pasom (ki je, pod pogojem, da je pravilno pritrjen) ravno tako varen kot stol na isofixu.

Tudi ko je Arne prerasel lupinico in je bil čas za stolček je zadeva še vedno lepo funkcionirala.
Pred kratkim pa smo opazili, da je Enej že toliko zrasel, da se tišči med oba stolčka in ugotovili, da je to gotovo manj varno zanj kot če Reneja, ki je bil po velikosti sicer že dolgo nazaj dovolj velik, prestavimo v jahača.

Ravno takrat pa smo dobili tudi ponudbo da preizkusimo Bubble bum. Perfekten timing.
In z veseljem smo pokimali.

Že na prvi pogled nas je navdušil dizajn. Lično zapakiran in s priloženo bombažno vrečko za prenašanje.  Bubble bum jahač je namreč NAPIHLJIV, kar je velika prednost za take cigančke kot so naši, ki se kar naprej nekam selijo. Ko se bomo preselili v hiško, pa bodo verjetno morali občasno tudi na šolski avtobus.
Predvsem za na avtobus ali šolski kombi je Bubble bum res uporaben, saj se tam ponavadi kar pozabi na varnost in otroci na njih sedijo kar na navadnih stolih, pripeti (ali pa še to ne) z običajnim varnostnim pasom.

Za napihovanje ima poseben ventil, ki, ko zajamemo sapo, ne izpusti zraku. Zato bi ga pravzaprav lahko napihnili tudi otroci sami, a zaradi varnosti je vseeno bolje da starši na koncu vsaj preverimo če je napihnjen dovolj. Na sedež pa ga, kot običajno pritrdimo z varnostnim pasom, ki pa ga zataknemo v posebna varovala ob strani.

Še posebej mi je všeč dodatek za pas s katerim znižamo točko preko katere sega pas čez otrokovo ramo.

Edino kar bomo morali storiti je, kupiti nov podaljšek za pas, kajti obstoječi je zaradi majhnosti Bubble buma predolg in sega Reneju že čez trebuh.

(Na srečo?) pa se naglo bliža dan, ki ga naš skoraj najstnik že težko čaka. Dan, ko bo lahko odstopil svojega jahača Arneju on pa bo lahko sedel na sprednji sedež. In če se prav spomnim iz mojih najstniških let, bo to prineslo cel kup novih težav in priložnosti za razburjanje.




Utrujeni na poti z nedeljkega izleta na Soči.





Objava je nastala v sodelovanju z www.bubblebum.si.
Mnenja pa so nam lastna.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Dej mi kej lepega povej... :)
Žaljivi in nesramni komentarji bodo izbrisani.