petek, 14. julij 2017

Hribolazenje: Porezen (1630)

Glede na mrtvilo na blogu, je verjtno videti, kot da se nam popolnoma nič ne dogaja, kajne?

No resnica ne bi mogla biti dlje od tega.

Selitev na začasno lokacijo je bila dolgotrajna in naporna in šele danes smo končno toliko pospravili, da je stanovanje podobno stanovanju in ne skldišču in da sem lahko pomila vse koščke tal, ki naj bi bili prazni tudi v prihodnje.

Vmes pa smo skočili še na dopust, zaključili vrtec in šolo, naredili darila za vzgojiteljice, zaštartali projekt "zelena streha" in še kaj.

Ampak pustimo to, to še pride.

Za danes ena popolnoma sveža objava. Tako sveža, da se še kadi. Današnja.
No, glede na to, da je ura pol polnoči, recimo temu včerajšnja. :)

Po celem tednu planiranja in preverjanju vremenske napovedi, smo se odločili, da bo danes najboljše vreme za naš pohod v hribe. Odločili smo se, da bo cilj našega prvega letošnjega planinarjenja Porezen.

Arneja smo peljali v vrtec, saj je to zanj še prevelik zalogaj, David je moral v službo, povabili smo še Nono in Anito GR z mularijo.

Seveda se je vremenska napoved od včeraj do danes že spremenila in za okrog dvanajstih je napovedovalo krajevne plohe. Tudi nebo nad Poreznom je temno napovedovalo dež. Radarska slika padavin pa je kazala le malo modro pikico nad nami, medtem ko je bila vsa Slovenija prazna.

Po kratkem premisleku smo se odločili, da vseeno štartamo in se sproti odločamo za povratek, če bo kazalo na slabše. A po nekaj kaplicah dežja, ki so nas prav prijetno ohladile, se je nebo razkadilo, vrh se je pokazal iz megle in mirno smo po prijetno oblačnem vremenu nadaljevali pot.

Ker smo zaradi otrok želele, da jim ne bo pretežko, smo namesto strme poti izbrale lažjo, kar pa je bila verjetno napaka, saj je bila celo pot makadamska, še kar zoprna, cesta, še vedno precej strma in precej dolgočasna. Tako je naš juriš na vrh namesto predvidenih dveh ur, trajal skoraj tri ure.

Na vrh so se, ravno ob dvanastih, skupaj z nami pripodile tudi goste meglice, ki pa so na srečo, kmalu tudi odsopihale stran, da smo ujeli celo nekaj razgleda. Žal ne tudi na najmogočnejše Julijce pred nami.

Na vrhu smo se pofočkale v novo aplikacijo, digitalno planinsko knjižico, planinc.si 

Ker je bila koča odprta, smo si poleg zasluženega čipsa in sendvičev, mame privoščile še kavo, malce počitka in potem nazaj proti dolini.

Pot nazaj je bila še nekoliko težja, kot navzgor. Rene je bil utrujen, noge so ga bolele in veliko pregovarjanja, prigovarjanja, prošenj, groženj in obljub je bilo potrebnih, da se je zmatrani mož le privlekel do avta.

A po sendviču, sladoledu in malce počitka, sta mulčka kilometer pred začasnim domom, zahtevala, da ju vržem iz avta in sta pot nadaljevala peš, in zaradi žuljev, še bosa.

Imamo tudi že plane za naprej.
Vsak teden nekam smo si zadali. Hmmm.. bomo videli kako uspešni bomo pri tem. :)
Plani so visoki, nekateri še višji kot Porezen. :)

Za koec še Enejeva izjava tedna.

Zvečer stoji ob meni in jamra: "aua, moje noge!"
"Kaj te pa boli?" ga vprašam.
"Mišice, ka mi raseje".
























Ni komentarjev:

Objavite komentar

Dej mi kej lepega povej... :)
Žaljivi in nesramni komentarji bodo izbrisani.