ponedeljek, 31. julij 2017

Tri v vrsto

Kot sem obljubila v prejšnji objavi, vam bom tokrat razkrila kako smo rešili (in še vedno rešujemo) tetris z otroškimi sedeži v našem karavanu.

Dokler sta bila samo Enej in Rene je bilo seveda preprosto. Vsak na svojem, z isofixom pritrjenim sedežem.
Poleg varnosti je bila še ena res huda prednost tega, bila sta vsak na svoji strani avtomobila, da se nista mogla dotikat, žokat, ščipat in brcat. Aja ne, saj takrat tega še nista počela, sta bila še srčkana, mičkena in prijazna.

Ko je prišel na svet Arne, smo začeli razmišljati o novem avtu. Skoraj sva že imela izbranega, ampak nekako sva kar odlašala. Z obstoječim sva bila (in sva še) res zadovoljna, bil je še dokaj nov, nikoli nas ni pustil na cedilu, majhna poraba, odlična varnost... res, karkoli bi si lahko privoščila kupiti, bi bilo, generalno gledano, slabše.

Zato smo sčarali svoj tetris.
Eneja v jahača na sredino,
Reneja na eno stran, Arneja v drugo stran.
Kar smo morali dodati je bil podaljšek za varnostni pas, ker Enej ni mogel seči med oba stola. Ampak sem skoraj prepričana, da bi ga rabii tudi v primeru da bi imeli enoprostorca z petimi (pravimi) sedeži. Verjetno bi morali v izogiv temu kupiti takega s sedmimi sedeži, pa dati enega od otrok čisto zadaj. Kar mi pa spet ni všeč.

Največji problem je bil najti dovolj ozkega jahača, da je lepo sedel med oba stolčka.
Lupinico smo lahko še vedno pritrdili na isofix, Renejev stolček pa smo pripeli s pasom (ki je, pod pogojem, da je pravilno pritrjen) ravno tako varen kot stol na isofixu.

Tudi ko je Arne prerasel lupinico in je bil čas za stolček je zadeva še vedno lepo funkcionirala.
Pred kratkim pa smo opazili, da je Enej že toliko zrasel, da se tišči med oba stolčka in ugotovili, da je to gotovo manj varno zanj kot če Reneja, ki je bil po velikosti sicer že dolgo nazaj dovolj velik, prestavimo v jahača.

Ravno takrat pa smo dobili tudi ponudbo da preizkusimo Bubble bum. Perfekten timing.
In z veseljem smo pokimali.

Že na prvi pogled nas je navdušil dizajn. Lično zapakiran in s priloženo bombažno vrečko za prenašanje.  Bubble bum jahač je namreč NAPIHLJIV, kar je velika prednost za take cigančke kot so naši, ki se kar naprej nekam selijo. Ko se bomo preselili v hiško, pa bodo verjetno morali občasno tudi na šolski avtobus.
Predvsem za na avtobus ali šolski kombi je Bubble bum res uporaben, saj se tam ponavadi kar pozabi na varnost in otroci na njih sedijo kar na navadnih stolih, pripeti (ali pa še to ne) z običajnim varnostnim pasom.

Za napihovanje ima poseben ventil, ki, ko zajamemo sapo, ne izpusti zraku. Zato bi ga pravzaprav lahko napihnili tudi otroci sami, a zaradi varnosti je vseeno bolje da starši na koncu vsaj preverimo če je napihnjen dovolj. Na sedež pa ga, kot običajno pritrdimo z varnostnim pasom, ki pa ga zataknemo v posebna varovala ob strani.

Še posebej mi je všeč dodatek za pas s katerim znižamo točko preko katere sega pas čez otrokovo ramo.

Edino kar bomo morali storiti je, kupiti nov podaljšek za pas, kajti obstoječi je zaradi majhnosti Bubble buma predolg in sega Reneju že čez trebuh.

(Na srečo?) pa se naglo bliža dan, ki ga naš skoraj najstnik že težko čaka. Dan, ko bo lahko odstopil svojega jahača Arneju on pa bo lahko sedel na sprednji sedež. In če se prav spomnim iz mojih najstniških let, bo to prineslo cel kup novih težav in priložnosti za razburjanje.




Utrujeni na poti z nedeljkega izleta na Soči.





Objava je nastala v sodelovanju z www.bubblebum.si.
Mnenja pa so nam lastna.

sreda, 26. julij 2017

Varnost v avtomobilu ali zakaj varnostni pas in otroški sedež nista samo za policaje

*OPOZORILO: V objavi je opisana nesreča, ki se je zgodila že pred leti in v njej na srečo ni bil nihče poškodovan. Lako mirno berete naprej. Preberite pa le.

Vsak, ki se je že kdaj vozil z menoj v avtu ve, kako sitna sem glede varnostnih pasov. Pa ne samo pri otrocih, tudi pri odraslih. Z menoj se NIHČE ne pelje nepripet. Ne mama, ne otroci, ne Pahor in ne papež. Ne spredaj, ne zadaj.
Ne vem, zakaj si ljudje mislijo, da je ok, če nisi pripet na zadnjih sedežih.

Moj odgovor je vedno tak:
"Če je tebi vseeno da umreš... ok, počni to v svojem avtu. Jaz pa si ne bom vse življenje v glavi vrtela filma kako mimo mene letiš z glavo v sprednjo šipo, samo zato, ker se ti ne ljubi pripeti z varnostnim pasom".

To je to in pika.

Ampak ker se živemu človeku vse pripeti in ker nesreča nikoli ne počiva, sem v potrditev dobila še nesrečni dogodek, ki se je, kot že rečeno, na srečo srečno končal.

Ko je bil Rene star dobro leto ali dve, ne vem točno koliko. Vem da je že imel sedežek od 9-18.
Bil je v varstvu noni. Ko smo ga pustili pri njej smo namestili sedež v njen avto z varnostnim pasom, ko pa ga je pripeljala nazaj je sedež prestavila v naš avto. Ker sama ni imela izofixa in ga, jasno, tudi ni znala pripeti, sem jo prosila naj ga samo odloži in ga bom že sama pripela.

Kaj me je potem zmotilo NE VEM.
Ne vem KAKO se je lahko to zgodilo, ampak preprosto sem pozabila.
POZABILA sem, da stol ni nameščen na izofix. Na zunaj se to niti ne opazi, in ko sva naslednjič nekam šla, sem ga preprosto zapela v sedež, ki NI BIL PRITRJEN na klop.

Kako dolgo je trajalo od trenutka ko sem pozabila pripeti stolček, pa do takrat, ko sva se iz nekega razloga peljala proti Godoviču niti ne vem, verjetno je bilo to še isti dan, ali naslednji.
Peljala sva se čisto mirno, brez norenja. Po naši ljubi vijugasti Zali. Pripeljala sva se ravno do odseka s pasom za prehitevanje, ko zaslišim, da je zadaj nekaj počilo, v naslonjalu pa sem začutila top a dokaj nežen udarec. Čez kako sekundo ali dve, pa še jok iz povsem drugega dela avtomobila, kot sem ga bila navajena.

Verjetno sem rabila kakih deset sekund, da sem ugotovila kaj se je sploh zgodilo. Glede na to, da je Rene jokal, sem na srečo vedela, da mu kaj hujšega verjetno ni, saj sem se s tresočimi nogami morala peljati še vsaj 100 m, preden sem se lahko varno ustavila ob cesti in sploh pogledala kaj se je zgodilo.

Reneja je skupaj s stolom v ovinku ODNESLO v zrak, ga obrnilo in Z GLAVO NAVZDOL(!!!) je pristal diagonalno počez, čez zadnji del avtomobila za mojim hrbtom.
S tem, da gotovo nisem peljala več kot 60 km/h, ker se na tem delu več kot toliko sploh peljati ne da, in da nisem NIČ bremzala. Na srečo je bil vsaj v stolčku varno pripet, saj ga je to obvarovalo pred udarcem z glavo ob dno ali kam drugam.

KAJ VSE bi se lahko zgodilo, raje ne pomislim. Gotovo je to še najmanj, kar se je lahko in še vedno mi postane kar slabo, ko se spomnim na ta dogodek.
Rene je na ta dogodek na srečo že pozabil, vendar sem ga morala potem še vsaj kako leto, če ne dve, med vožnjo z eno roko držati  za nogico, da se je počutil varno.

Dokler sta bila otroka dva, je bilo seveda enostavno. Dva skrbno izbrana avtosedeža, vsak na svojem izofixu in to je to. Ko smo naročili še tretjega otroka, pa se je zakompliciralo. Kako jih zdaj namestiti v avto, da bo varno. Bo sploh šlo, bomo morali zamenjati avto? Začeli smo že brskati po oglasih, ampak ker smo bili res zadovoljni z obstoječim avtomobilom, smo si želeli najti rešitev za obstoječega.

Kako smo to rešili pa vam povem naslednjič.






ponedeljek, 24. julij 2017

Rene 6 let

Rene ima rojstni dan na res poseben dan.
Zadnji dan šole in dan pred praznikom.

Če prineseš iz šole dobre ocene je lahko to super dan za imeti rojstni dan, ampak to bo Reneja srbelo šele čez nekaj let.
Super je tudi zato, ker ga pogosto preživiš na morju, kar je že samo po sebi super.
Ni pa super zato, ker ga je s prijatelji praktično nemogoče praznovati.
Zato Rene na letošnje praznovanje s prijatelji še kar čaka, darilo pa je dobil na morju.

Moram povedati, da je tole darilce uspelo bolj po sreči kot po pameti, kot prvo, daril ponavadi niti ne kupujemo kakih posebnih ampak gremo s prihranjenim denarjem raje nekam na zabavne počitnice, tako kot smo šli letos v Gardaland. Ampak ker Rene ponavadi na morju posebnega praznovanja nima, dobi vsaj darilo. Tega pa moramo seveda splanirati prej in jaz pri tem res nisem dobra.

Letos pa sem večer pred odhodom skočila še po zadnih nakupih. Japonke, stol za kampiranje, dodatno visečo mrežo... in tam v Hoferju ga zagledam. Nikko... avto na daljinca, ki si ga res že dolgo želi, po ugodni ceni, pa še kvaliteten.

In res, ne morem ga prehvaliti.
Fantje mu niso nič prihranili, edino v morje ga nisem dovolila nesti. Sicer je pa dirjal po iglicah, travi, zemlji, lužah, skakal čez prepreke... po dveh tednih skoraj vojaškega urjenja, je še kot nov. Res, ko boste nakupovali avte na daljinca, vam vsekakor priporočam enega od teh.

Sicer je pa Rene že tak fant, cel dec. Samo gledam ga.
Fizično ni najbolj spreten, tudi pisanje ga ne zanima preveč, tako da me zanima kako bo v šoli, po obnašanju je pa res že velik. Brez posebnih izpadov (razen ko je utrujen in lačen), vse se da dogovoriti z njim.. res faca dečko.

Po duši pa zabavljač. Vedno jih  tuhta in nas spavlja v smeh.

Še ponoči.
Najdemo ga spati v res smešnih položajih, v katerih ljudje ponavadi ne spijo. Recimo tako, da leži na hrbtu z rokami prekrižanimi pod glavo, kot da bi se sončil na plaži.

In skoraj vsako noč nam kaj pove.
Običajno samo koga pokliče, kak deal potrdi ali zavrne.

Največ smeha pa je bilo na ta račun pred nekaj meseci, ko se je malce pred polnočjo iz sobe zaslišal jasen: "Sm ži kakal!"
Znak, da je treba iti obrisat rito.
Midva se samo spogledava, potem pa sva začela ramišljati, če se ni slučajno res pokakal v spanju.
Sva šla preveriti in seveda ni. Samo sanjal je. :D

Lani na morju je že skoraj splaval, zato smo ga letos pred dopustom vpisali na plavalni tečaj v Logatcu, kjer so ga odlično naučili tehnike prsno, samo prstki na rokah so mu ob zamahih pogledali iz vode, kar je preprečilo, da bi namesto bronaste osvojil srebrno ščuko. Naziv je seveda nepomemben, pomembno je to, da je bil v morju res suveren in tudi nagajive prstke je hitro ukrotil. Na koncu se je že celo potapljal in gledal pod vodo celo v morju. V plavalni šoli Ščuka so tudi tokrat izvrsto opravili svoje delo in komaj čakam, da ga naučijo še novih tehnik in v svet plavalcev uvedejo tudi Arneja.

Na morju je ugotovil da se mu gunca nekaj zobkov in zdaj nestrpno pričakuje, kdaj bo lahko prvega nastavil miški.












četrtek, 20. julij 2017

Dopust 2017: Skrivnostna destinacija

Letos sem končno že malce pozabila na naše zadnje potovanje s Korzike domov, za katero sem zdaj ugotovila, da ga sploh nisem opisala na blogu.

Če skrajšam, najprej smo morali v cca 100 km od kampa do trajekta pridobiti 15 minut, če ga nismo hoteli zamuditi (kar ga seveda nismo hoteli in nam je za las uspelo). Nato razburkano morje celo pot, kar ne bi bila težava, če ne bi bili valovi ob močnem vetru v Livornu tako veliki, da trajekt sam ni mogel zapeljati v mišjo luknjo od svojega doka, ampak so ga morali počasi, počasi z vlačilci zvleči notri. 
Nato smo strahoma opazovali črne, nevihtne oblake in na bencinski temeljito zalepili zadnjo (razbito) šipo, da nam ne bi prepuščala na poti.  Nato se je Arne od utrujenosti kake pol ure drl na vse grlo, dokler ni zaspal, čez cele Apenine nas je zalivalo kot iz škafa, vidljivost ničelna, kamionov cel kup, strele, grmenje... obup.
No, od Firenc naprej, ko so vsi trije zaspali, pa sva se z Davidom odlično zabavala, z miselnimi igricami. Imena na vse črke abecede, kletvice na vse črke abecede, preprevanje starih hitov.. super je bilo. Končno enkrat, da sva brez težav pripeljala do doma.

Torej po treh letih sem na te preripetije pozabila in spet sem se zasačila med brskanjem po cenah trajektov. Ampak potem je prišla napoved, da se gradbincu julija sprosti termin za postaviti hiško, in plane smo morali spremeniti (pa tudi sicer smo raje poiskali malce cenejši "štos").

Ko sem razmišljala o primernih destinacijah, sem povprašala med mami blogerkami in en od predlogov je bil tudi tale kamp, FKK kamp, ki se je tako super izkazal, da bom njegovo lokacijo ohranila zase, ker mislim, da ne potrebuje niti ene dodatne družinice več. :) Tisti, ki te kraje poznate, pa ga boste tako ali tako prepoznali s fotk.

Tu naokoli sva se z Davidom, takrat še sama, sprahajala tisto jesen, ko sem bila prvič noseča. Ob vseh romantičnih pričakovanjih starševstva, sva planirala kako bomo vse vikende preživeli na morju in kako lušten kamp je to. Nato sva nanj seveda povsem pozabila. Ob predlogu pa sva bila takoj all-in, seveda pod pogojem, da kampiramo na otočku, ki je s celino povezan z mostičkom. In ta otoček, in ta mostiček sta se izkazala za zmagovalno kombinacijo. Vir miru in vir zabave za skoraj 2 tedna dopusta, ki smo ga izkoristili že junija, takoj po šoli.

Pod gosto senco, ob rahlem pišu vetra a v zatišju pred močnim vetrom, brez gužve, brez avtomobilov in brez (ali z minimalno) oblačili. Kaj bi lahko še boljšega?

Jaz sem bila en teden pred dopustom še na prisilni dijeti z izruvanim modrostnim zobom, ki pa ni preveč zalegla (zdaj ko sem videla fotke, grem pa res na dijeto OMG in res se moram nehati sabotirati samo sebe. In brez skrbi tistih ta odločilnih vam ne pokažem). 

Danes samo sneak peak, v kratkem nekaj dogodkov, ki so poskrbeli, da nam ni bilo dolgčas in nekaj prednosti FKK kampa.

Vedno zasedeni viseči mreži. 

Naše najmanše nogice so že tako velike.

Viseča mreža nudi več zabave kot bi si mislili odrasli. :)








Napihane solzice.

petek, 14. julij 2017

Hribolazenje: Porezen (1630)

Glede na mrtvilo na blogu, je verjtno videti, kot da se nam popolnoma nič ne dogaja, kajne?

No resnica ne bi mogla biti dlje od tega.

Selitev na začasno lokacijo je bila dolgotrajna in naporna in šele danes smo končno toliko pospravili, da je stanovanje podobno stanovanju in ne skldišču in da sem lahko pomila vse koščke tal, ki naj bi bili prazni tudi v prihodnje.

Vmes pa smo skočili še na dopust, zaključili vrtec in šolo, naredili darila za vzgojiteljice, zaštartali projekt "zelena streha" in še kaj.

Ampak pustimo to, to še pride.

Za danes ena popolnoma sveža objava. Tako sveža, da se še kadi. Današnja.
No, glede na to, da je ura pol polnoči, recimo temu včerajšnja. :)

Po celem tednu planiranja in preverjanju vremenske napovedi, smo se odločili, da bo danes najboljše vreme za naš pohod v hribe. Odločili smo se, da bo cilj našega prvega letošnjega planinarjenja Porezen.

Arneja smo peljali v vrtec, saj je to zanj še prevelik zalogaj, David je moral v službo, povabili smo še Nono in Anito GR z mularijo.

Seveda se je vremenska napoved od včeraj do danes že spremenila in za okrog dvanajstih je napovedovalo krajevne plohe. Tudi nebo nad Poreznom je temno napovedovalo dež. Radarska slika padavin pa je kazala le malo modro pikico nad nami, medtem ko je bila vsa Slovenija prazna.

Po kratkem premisleku smo se odločili, da vseeno štartamo in se sproti odločamo za povratek, če bo kazalo na slabše. A po nekaj kaplicah dežja, ki so nas prav prijetno ohladile, se je nebo razkadilo, vrh se je pokazal iz megle in mirno smo po prijetno oblačnem vremenu nadaljevali pot.

Ker smo zaradi otrok želele, da jim ne bo pretežko, smo namesto strme poti izbrale lažjo, kar pa je bila verjetno napaka, saj je bila celo pot makadamska, še kar zoprna, cesta, še vedno precej strma in precej dolgočasna. Tako je naš juriš na vrh namesto predvidenih dveh ur, trajal skoraj tri ure.

Na vrh so se, ravno ob dvanastih, skupaj z nami pripodile tudi goste meglice, ki pa so na srečo, kmalu tudi odsopihale stran, da smo ujeli celo nekaj razgleda. Žal ne tudi na najmogočnejše Julijce pred nami.

Na vrhu smo se pofočkale v novo aplikacijo, digitalno planinsko knjižico, planinc.si 

Ker je bila koča odprta, smo si poleg zasluženega čipsa in sendvičev, mame privoščile še kavo, malce počitka in potem nazaj proti dolini.

Pot nazaj je bila še nekoliko težja, kot navzgor. Rene je bil utrujen, noge so ga bolele in veliko pregovarjanja, prigovarjanja, prošenj, groženj in obljub je bilo potrebnih, da se je zmatrani mož le privlekel do avta.

A po sendviču, sladoledu in malce počitka, sta mulčka kilometer pred začasnim domom, zahtevala, da ju vržem iz avta in sta pot nadaljevala peš, in zaradi žuljev, še bosa.

Imamo tudi že plane za naprej.
Vsak teden nekam smo si zadali. Hmmm.. bomo videli kako uspešni bomo pri tem. :)
Plani so visoki, nekateri še višji kot Porezen. :)

Za koec še Enejeva izjava tedna.

Zvečer stoji ob meni in jamra: "aua, moje noge!"
"Kaj te pa boli?" ga vprašam.
"Mišice, ka mi raseje".
























ponedeljek, 10. julij 2017

Slovo

"Moja Anuška", si rekla, me vščipnila v hrbet, "drži se pokonci,"
no iz tega žal ni bilo nič, še vedno sem obupno zvita, ne pomaga nič. 

Topel vonj po gladkem golažu, goveji juhi in žlikrofih ob nedeljah v tvoji mali kuhinji.
Karamela, ki sem jo strgala s tvojega vedno čudovitega štrudla.
Sladka marmelada iz svežih dišečih buhteljnov.
Babičin lonec, za katerega smo bili še premladi, 
sladki kompot, ki je brbotal na štedilniku na drva.

Prekrižaš, posukaš, prekrižaš, bula in klekeljni in moja prva kitica, ki ji ni bilo konca.

Stara Singerica ob oknu, ki jo je bilo tako zabavno poganjati.

Jogij, v katerega si se kar pogreznil pred spanjem, zgodbica o sedmih palčkih za lahko noč in pesmica o luni.

Zero waste flike za vročo posodo, za katere si porabila vsa izrabljena oblačila.

Oblačila za Barbiko iz starih firlenkov in odsluženih najlonk.

Babičin vzorec, ki sem ga prvič skvačkala pod tvoji vodstvom, takrat še nisem vedela, da kvačkanje tako zabavno.

Frcanje gumbov po mizi, debelo obloženi z deko.

Kako si mi delala kito in jo izpustila... "kar frrr... ti naredi, tako imaš žive," si rekla.

Zgodbe iz mladosti, iz šole pod Italijo. "Takole je potrkala po oknu, naša učiteljica, in rekla: il vetro".

"Ah pejt, kaj mi nosiš tole, sej ne rabim, sej bom itak umrla!"
O tebi bi lahko napisali zgodbo o ženski, ki je umirala 93 let, preden ji je končno uspelo. 

Bila si res nekaj posebnega, in zaslužila bi si več solz, kot sem ti jih lahko namenila.
Posušile so se v letih tvoje odsotnosti, ko si bila nekje vmes.

Vem da si zdaj srečna, nekje za oblaki, kjer so te čakali tvoji dragi.

Pri nas bodo ostali lepi spomini.

Lahko noč, pa eno bolho za pomoč...