nedelja, 31. december 2017

Obračun leta 2017

Pred dvemi leti, ko sem odtekla Istro in bila v življenjski kondiciji, sem se čisto res počutila kot mladenka tridesetih, mogoče 33 let. Nič mi ni bilo težko.

Potem sem se odločila za samostojno pot in ves svoj čas poleg družine in hiše, posvetila temu.
Začela sem s pridobivanjem. Obveznosti, okenjc na to-do listi, kilogramov, gub in sivih las. Ko sem letos spoznala še nekaj mladih mamic, še v rosnih dvajseteih letih, sem dokončno ugotovila, da počasi vendarle tudi jaz prihajam v srednja leta, tudi po pameti, ne samo po stasu in letih. 

Standardni začetek pogovora, ki ga nikoli nisem razumela, "Uf, s tremi otroci je pa naporno, kajne?" je kar naenkrat postal resničnost. Težko vzamem čas za tek, za kavico, telovadbo, vsesti se za računalnik in napisati objavo za blog, urediti fotke. Sedenje na kavču je luksuz, pa čeprav zraven pospravljam perilo. Seveda velik del tega odpade tudi na hiško in dolge pol ure vožnje do nje, pa čeprav grem le dvakrat do trikrat na teden na konrolo. Še pri delu sem vedno v zaostanku in vedno skrbno odbiram najbolj nujne stvari od tistih čisto malo manj nujnih in odrivam tiste, ki jih lahko odrinemm še en dan, en teden, en mesec.

Selitev, gradnja, še en šolar, še več dejavnosti, ki jih sicer skrbno odbiramo.

Res je postalo noro.

Edina stvar, za katero si vzamem čas je branje knjig. Kajti s pomočjo knjig, najlaže odklopim dnevne skrbi in zvečer mirno zaspim. 

Zato si za naslednje leto želim malce več miru.

Upam, da se že spomladi preselimo (skrivni (neuresničljivi) rok je 20. februar, ko ima David svojo prelomnico) in da se takrat stvari malce umirijo.
Da si končno vzamem nekaj več časa zase, da spet pridobim nekaj mišic in izgubim toliko kilogramov, da ne bom rabila nove garderobe. 

Želim si čas, ko bom spet vzela v roke fotoaparat in zabeležila razvoj mojih fantov.
Čas in pozornost, da bom zaznala in si zapomnila simpatične izjave mulčkov, ki tako hitro rastejo, da ne morem verjeti.

Bojim se, da si želim ravno to, česar se ne da dobiti in da bo tudi naslednje leto odhitelo mimo, ravno tako kot letošnje.

In zdravje si želim. Zase in za vse moje.


Časa, zdravja, miru in razumevanja želim tudi vam, dragi moji.
Srečno 2018.

Pa še nekaj fotografij, letošnjega leta, za spomin na sicer lepo leto.



























ponedeljek, 18. december 2017

Gradnja hiše: Okna

Uf, kako dolgo je že od zadnje objave.
Neverjetno kako čas hitro beži.

Če ste v skupini Gradnja v živo, potem veste, da smo dobili že kar nekaj časa nazaj, če še niste, vam zdajle povem kaj se je dogajalo na tiste napete dni.

Prva dostava oken je bila že v sredo 29. Novembra, ampak kot smo že navajeni, je bil dan tako kot si ga ponavadi želimo za Božič, ko nimamo drugega dela, kot da sedimo doma z kuhančkom v roki in zremo na snežne kepe, ki se gosto valijo iz neba.

Čez vikend smo si nato ogledovali cesto in tuhtali, ali jo bo kamijon premagal, ali mu bo ona prekrižala načrte. Gospod, ki je zadolžen za pluženje tam gor, je rekel, da je cesta primerna, a se je vseeno javil, da lahko prisoči na pomoč, če ne bo šlo. Za vsak slučaj smo se dogovorili še s Komunalo Idrija, da nam pripeljejo kamijon peska, če bo potrebno.

Jutro je bilo sicer lepo, sončno, kot bi ga narisal, a delovni dan, se ni začel čisto nič obetavno.

Gospodje iz podjetja Betum, ki so prišli na montažo oken, (ki smo jih sicer naročili pri Okna Petrovčič) so parkirali svoje kombije in kamijone na mestu, kjer asfalt zamenja makadam in se je začel led. Nesrečno so gledali cesto, pa gume, skomigali z rameni, odkimavali in se sprehodili do hiše.
Hitro smo naročili tisti kamijon peska.

Medtem so gospodje od opazovanja že prešli na testiranje.
Najprej so skočili v kombi in se zapeljali do hiše. To je šlo, zato so se odločili, da medtem ko čakamo na pesek, preložijo nekaj manjših oken v kombi in kar začnejo z montažo.

A takoj, ko so razložili okna iz kombija, se je očitno tudi voznik kamijona opogumil, montiral verige in čez nekaj minut je že klical, naj pridemo in umaknemo zasnežene veje, ki so visele na cesto, da ne bi poškodovale oken in vrat.

Hitro in ravno pravi čas, smo preklicali tisti kamijon peska.

Nato so gospodje pridno, do teme merili, vijačili, lepili in ne vem kaj še vse in do večera so imeli že skoraj vsa okna zmontirana. Naslednji dan še tisto kar prejšnji dan niso, v sredo pa so pripeljali še dve okni, ki jih prej še niso imeli.

Ob opazovanju njihovega dela mi je jemalo dih. Glede na to, da so okna vedno le večja in večja in težja in težja, sem pričakovala, da imajo za montažo kake posebne naprave. Le to mi ni bilo jasno, kako bodo te naprave uporabili na našem strmem klancu in ob pol metra snega. Izkazalo se je, da razen razlaganja iz kamijona na najbližjo točko, kjer bo okno stalo, s pomočjo dvigala, poteka vse na roke.

Če vas zanima kako to izgleda, skočite na fb skupino, kjer sem posnela montažo verjetno najtežjega okna, ki so ga montirali. Troslojno okno z varnostnim steklom na notranji strani, na nemogoči višini, kjer niso imeli praktično kje stati, se kam nasloniti ali kam prijeti. Posnetek morda izgleda dolg in razvlečen, ampak verjemite, bilo je zelo napeto. Na koncu pa so samo zamahnili z roko in povedali, da to ni še nič, da so imeli že dosti hujše primere. Vsa čast!

In naj vam povem, da smo tokrat prvič videli vrata. Pravzaprav sem šele dan pred tem začela razmišljati o tem, da se pravzaprav sploh nismo pogovarjali o njih. Kar malce trema me je zagrabila. Razen barve, ki smo je takšna, da bo pasala k fasadi potem ko bo malce počrnela, nisem vedela o vratih nič. Na srečo so mi čudovite. Samo da ni kakih zavitih oken in srebrnih okraskov, pa sem srečna. :)

Kako je hiška prenesla viharni veter iz preteklega tedna, pa naslednjič.