četrtek, 09. junij 2016

Vaihingen an der Enz

Ker je bila po obisku Legolanda vremenska napoved vedno slabša, smo počasi opustili vse upanje in plane o road tripu za naprej in smo se odločili, da kar podaljšamo obisk pri Mohoričih.

Tako so šli fantje in punce v ponedeljek že v šolo, mi smo se čez dopoldne zabavali po svoje.
Popoldneve pa smo preživljali po bližnji okolici, na sprehodih in igralih, ki jih je v Vaihingen am Enz-u res veliko. Tudi kraj sam po sebi je zelo simpatičen. Umirjen, urejen v nulo... res lepo.

Ker smo v Legolandu zamudili trgovino in ker smo otrokom obljubili eno skupno veliko škatlo legic, smo odšli tudi v nakup po te. Na koncu koncev so si, presenetljivo, namesto skupne velike škatle izbrali le vsak svoje mini paket.

Arne pa je poskrbel še za zabavo. Ko je že izbral svojo škatlo, je na polici našel še mini figurico Maše (Iz Maše in Medveda) za vsega skupaj 2 eur. In ker sta si fanta v Legolandu, medtem ko je Arne spal, sestavila vsak po svojo figurico, sva mu rekla, da lahko kljub Maši, ki jo res obožuje, kupi vseeno tudi škatlo, ki si jo je izbral. Pa pravi ne, in jo nese nazaj na polico.
Meni se je kar malce zasmilil, revež tako nedolžen, in pravim: Arne, zdej al pa nikoli. Pa pravi: Nikoli. In jo da nazaj.  Pikec.
Saj ne, da jo je le kak teden ali dva za tem enako ugledal v izložbi v knjigarni v Idriji in jo hotel imeti. No, ampak zdaj pa nisem imela izgovora, zakaj ja.

No, v sredo smo končno odšli proti Sloveniji. Prispeli pa seveda nismo. Smo se raje še malce ustavili v Flachau. Ne ker bi si želeli, ampak zato ker smo izvedeli, da od Celovca naprej vse stoji. Ekstremne snežne razmere. Jah no...  saj je bilo fajn.  Vse razen čakanje, da so očistili apartma, ki smo ga rezervirali komaj 5 minut pred prihodom. Napotili so nas namreč v lastno kuhinjo, v kateri se očitno intenzivno kadi in to sploh ne v času našega bivanja. Fuuuuj... sem že pozabila kako je biti v zakajenem prostoru. Oči in nos so me pekli za znoreti. Grozno. Res grozno. Žal mi je za vse otroke, ki morajo živeti v takem. To je pa res stvar, ki je ne prenesem. Ko opazim človeka v avtu z otroki in z prižganim čikom. Fuj, fej... nimam tolerance.

Kakorkoli že, na srečo smo si dopoldne nakupili veliko hrane za na pot, da smo je imeli dovolj še za večerjo in za zajtrk. Za kosilo pa smo se naslednji dan naročili kar k mami. Na govejo juhico in žlikrofe. Njam.

Za konec pa še enkrat hvala Mohoričem, ki so nas tako prijazno sprejeli in nas stregli in zabavali in še kaj. Super je bilo! Še pridemo! :)
Hvala Tina in Rafko!


















2 komentarja:

  1. Šest otrok na kupu, pa tako mirno je bilo. Skoraj, kot da jih ne bi bilo :).
    Le pridite še. Vas bomo veseli :)

    OdgovoriIzbriši

Dej mi kej lepega povej... :)
Žaljivi in nesramni komentarji bodo izbrisani.