sreda, 29. junij 2016

Brezmesne filane paprike

Idejo za to jed sem dobila ko mi je prijateljica Anita postregla z gratinirano ajdovo kašo.
Na nekaj me je spominjala in kar dolgo sem razmišljala na kaj.
seveda na filane paprike. :)
Ko sem na tržnici naletela na čudovite oreanžne paprike, sem se odločila da recept nekoliko "popravim" in papriko prestavila iz notranje na zunanjo stran jedi, zraven pa pripravila še klasično paradižnikovo omako.

Ajda ima tak močnejši okus, da nekoliko bolj površen jedec niti ne bi ugotovil, da notri ni mesa.

Recept:
Potrebujemo kakih 10 manjših rumenih ali oranžnih paprik.

Za filo:
400 g kuhane in odcejene ajdove kaše
1 por
1-2 čebule
1 paradižnik
3 stroke česna
150g skute
5 jajc
100 ml kisle smetane
sol, poper, peteršilj

Priprava:
Vso zelenjavo razen paprik drobno sesekljamo in rahlo prepražimo na olivnem olju. (Najprej seveda čebulo in česen, nato por, paradižnik dodamo tik pred koncem.

V drugi posodi zmešamo skuto, kislo smetano in jajca, solimo, popramo, dodamo peteršilj, kuhano in odcejeno ajdovo kašo in rahlo ohlajeno zelenjavo.

Z vsem skupaj nafilamo očiščene paprike, ki jih postavimo v ognjevarno posodo.Prelijemo z paradižnikovo omako iz tetrapaka, če vam je ostalo še kaj file, jo lahko posujete kar po vrhu.
Za piko na i pa lahko čez naribate še malce parmezana, mozzarele ali fete.

Pecite v pečici kake pol ure do 40 minut na 170°C.


ponedeljek, 27. junij 2016

DIY - tobogan za frnikole

Tole čudo so fantje ustvarili nekega deževnega popoldneva, ko sa midva z Arnejem počivala.

Kasneje se je izkazalo da srebrni trak ni bil najboljša izbira. Je precej hitro vse skupaj popadalo dol.
Ampak nekaj dni je bilo pa super duper zabavno. :)










petek, 24. junij 2016

Ameriške palačinke

Ameriške palačinke so bile že dolgo na mojem seznamu želja,
pa se jim je, preprostosti navkljub, kar nekako uspelo izmikati iz našega jedilnika.

Ko so se zvezde končno poravnale, sem se po recept obrnila kar k mojstrici Nigelli. Tu nimamo kaj debatirati in izumljati. Ženska pač obvlada kalorične sladkarije. :) Rabite prevod?

Moj twist pa je bil dodatek k palačinkam.
Ker imam rada sladice bolj sveže in kisle, sem vanje, že kar med pečenjem, nasula zmrznjene maline in borovnice, ki sem jih lani poleti pridno nabirala.

Mmmmm.. dober tek. :)






sreda, 22. junij 2016

Rilkejeva pot

Letos spomladi smo res dobro izkoristili vsak lep vikend, ki se nam je ponudil.
Če smo videli, da bo sonce smo spustili vse iz rok in hop na izlet.
Doma lahko vse počaka.

Konec maja smo se tako podali na izlet na Rilkejevo pot v Sesljan.

Ravnali smo se po navodilih bloga "Čarovnije z male kmetije", ampak ker smo (sem) malce nenatančno brali, smo parkirali avto na nekem drugem parkirišču z kamnitim spomenikom.
Tako smo se do obale spustili po strmi poti, ki pa nas ni pripeljala do Rilkejeve poti, ampak še malce ven iz Portopiccola. Tako smo se nehote sprehodili še čez to novo, malo mondeno mestece, ki so ga pred kratkim povsem umetno ustvarili iz zapuščenega kamnoloma.

Sprehod je bil rahlo neprijeten, saj so bile ulice večinoma prazne, polne nadzornih kamer. Ves čas se počutiš, da ne spadaš tja in čakaš, kdaj te bo kodo nagnal. Sploh ker smo v mesto vstopili čez gradbišče.

Ko smo prišli iz mesteca nazaj do vrha, smo bili že povsem prekurjeni in utrujeni, ampak smo se po kratkem postanku vseeno odločili, da  pot nadaljujemo por Rilkejevi poti.

Pot je res prijetna, in čeprav je zelo dobro zavarovana, je za mamo treh mulcev vseeno malce adrenalinska. Ves čas samo opazuješ, če kdo kam neustrašno pleza, če vsi žeblji držijo, če so vse deske še cele in podobno.

Pot je dolga vsega skupaj 2 km, a ker nam je že kmalu zmanjkalo vode, je bila edina motivacija za nadaljevanje obljubljena kokakola v Devinu. Tam smo si privoščili malce počitka. Obisk gradu pa smo prihranili za naslednjič.

Za pot nazaj do Sesljana pa smo izbrali kar avtobus (ampak smo bili tako hitro na cilju, da smo se peljali še dve postaji naprej in bi bilo vseeno če bi šli kar peš. :)).

Fajn avanturica, verjetno še kdaj ponovimo, ko bomo bolje pripravljeni.








Seeencaaa!!!!


Vhod v podzemno garažo pod apartmaji.






BU!! To sva jih prestrašila. :)





NI kej, včasih je tudi kokakola zakon.



torek, 14. junij 2016

Pohod na Vremščico.

Naša "težava" pri planiranju izletov je predvsem -neplaniranje.
Skoraj vedno se na izlet odpravimo brez kakega predhodnega planiranja, zato se ponavadi tudi držimo bolj bližnjih tur, ki ne zahtevajo daljše vožnje.

No, tokrat smo se, neplaniranju navkljub, odločili, za rahlo bolj oddaljen hrib, ki ga hvalijo na vseh koncih in krajih. Tako smo po kosilu pobrali iz hladilnika vse kar smo imeli primernega, povabili še Starata in Staromamo in smo šli.

Aprila, ko je bilo še aprilsko vreme, zdaj junija, kaj takega skoraj ni mogoče, ane. :)
Bilo je zadnji vikend, tik pred tem, ko so zacvetele narcise. Nekaj smo jih vseeno videli.

Šli smo iz Senožeč. Za res počasno pot smo potrebovali približno dve uri do vrha, za nazaj pa nas je že malce tema lovila. Res prijetna pot za družine z mulci. Ujeli smo dan, ko še pihalo ni na vrhu, kar se menda le redko zgodi.

Nazaj grede smo se ustavili še v stari gostilni Stari Grad v Senožečah.
Tam kjer je bila v časih pred avtocesto, vedno ogrooomna gužva.

Ko vstopiš, te najprej malce odbije vonj po čistilih iz starih časov, ne vem Varikina, ko vstopiš, vidiš, da so obtičali v dobrih starih časih, ampak tudi, da se trudijo z poceni posodobitvami.

Ker je bila pozna ura, smo naročili jedi za katere smo pričakovali, da bodo hitro.
Jaz joto,  Arne juho, David solato, Rene pohanega purana in tenstan krompir, Enej pa pohan sir in pomfri. Nič kaj posebnega nismo pričakovali. Ampak je bilo vse neverjetno okusno.
Nad puranom in pomfrijem smo se še posebej navduševali. Neverjetno okusno.
In cena? Res da nismo naročili niti ene "taprave" glavne jedi.
Ampak vseeno. 29 eur. Za hrano plus 5 pijač. V McDonaldsu damo več.