četrtek, 25. februar 2016

Skrivnost izginulih krtačk

Nekega dne si je mali fantek, najmlajši od treh,
že sredi popoldneva umival zobke. 
Ker se je mamici to zdelo prav imenitno 
in
se ji je zdelo, da ne bo nič narobe,
ga je pustila, naj si jih umiva.
Umivanje zob je lepa navada.

Ko je fantek z opravilom končal,
se je vrnil v dužbo.
Mamica, navajena iger z vodo,
ga je pregledala od ušes do podplat.
Predvsem pa rokave, ker ti se radi z vodo igrajo.
Vse je bilo v najlepšem redu.

Končno, si je rekla mamica.
Fantek se uči.

Zvečer se je družina zbrala ob umivalniku.
Kot običajno,
še zobke umit pa spat.

A zobnih krtačk ni bilo več.
Izginile so. 
Tri.
Atijeva je imela srečo, bila je na službeni poti.

Piki, kam si dal krtačke?
Ta
Kaže s prstom na umazano perilo. 
Ni!

Mišek, kam si dal krtačke?
Ta
Gre v dnevno in kaže nekam globoko za kavč.
Ni!

Hej, dej povej no, kam si dal krtačke?
Ti
V smeti?
Ma jih ni!

A si skril krtačke?
Ta!
Kaže pod povštr.
Ampak jih ni!

Eh, pozna ura. 
Umijemo si s tem kar imamo, bomo jutri iskali naprej.

Zjutraj si umivam zobe, s tamičkeno krtačko.

Gledam sem in tja, v smeti, v pralni stroj, v škaf, v smeti, v predal.
Ni.

Ej, pridi sem! 
Lej kaj sem našel.

Tako kot se Na kraju zločina začne,
se naša zgodba konča.

Globoko v drobovju odtoka,
se skrivajo krtačke.
Tri.


5 komentarjev:

  1. Ha, ha, ha, ha za umret! Lumpek mali!!! Se spomim ko sta si dvojčka takole umivala, pa sem enemu obrnila hrbet in je z zobno krtačko še malo po vodici v straniščni školjki pomakal..., vodica kot vodica...heh.

    Cukr. Za pojest.

    OdgovoriIzbriši

Dej mi kej lepega povej... :)
Žaljivi in nesramni komentarji bodo izbrisani.