nedelja, 31. januar 2016

Sama

Pri treh otrocih in mnogih hobijih časa za crkljanje rado zmanjka.
In pozornost dobi kdor je najglasnejši (Enej) in kdor ima največ potreb (Arne).
Za sredinčke pa je znano, da ponavadi izvisijo nekje vmes.
Ravno prav majhni, da še ni posebnega dela z njimi in ravno prav veliki, da znajo že več ali manj vse.
Če še ni kak poseben crkljivček, kot ni naš Rene, pa je sploh pogosto malce spregledan, žal.

In ne glede na to, kako zelo planiramo zmenke v troje, samo midva z enim od otrok, nam to le redko uspe. 

Danes pa sva z Renejem čisto po naključju dobila najin zmenek, ki sva ga preživela v bazenu.
Tako prijetno je imeti za spremembo samo enega otroka, sploh takega, ki (še) ne razmišlja preveč po svoji pameti in lepo upošteva navodila.

Še eno naključje je hotelo, da sva v bazenu srečala še strička Tineta, da je dobil še nekaj njegove pozornosti, da je bil dan še posebej prazničen.

Ampak kaj, ko si je na koncu zapomnil samo to, da sem do konca pojedla njegovo frutabelo. :)


Kaj pa vi? Imate zmenke s svojimi mulčki? Ali vsaj z partnerjem?










petek, 29. januar 2016

Mejniki

A bejž no.
V ponedeljek je imel rojstni dan, v torek se je že spremenil v malega pošastkota, ko je pred izložbo z Lego kockami spoznal gospo TRMO!

TU ČEM! Kričanje, vlečenje, cepetanje and all.
Naslednji dan se je odločil, da ne gre domov, ampak h Staratu.

Zabavno bo. NOT.


ponedeljek, 25. januar 2016

Arne: dve

Ma a lahko verjamete.
Tale naš piščanček lepi ima že dve leti. Ne morem verjeti, pa čeprav se mi pogosto zareče, da ima že tri.

Čisto malo smo praznovali.
V soboto samo družinsko, pa še tisto v zelo okrnjeni zasedbi.
Danes pa še čisto sami.

V soboto sem spekla fino fino malinovo tortico, pravzaprav bolj pito.
Krhko testo, skutno - maskarponejevo kremo in preliv iz malin. Ampak smo pozabili na svečke in spominske fotke, tako da smo morali danes ponoviti.

Sem nameravala najprej kupiti tortico kar v trgovini, pa so bile vse že na prvi pogled tako bljak smetanasto kičaste, da sestavin niti gledala nisem, kupila pa sploh ne.
Potem pa sem slučajno v Rajski ptici (Supernova Rudnik) zagledala take mini tortice, ravno prave za za dve svečki in ne preveč sladkosnede uživače.
Mmmm, so šle za med. Odlične, toplo priporočam.
Sploh lešnikova je bila ohoho.










četrtek, 21. januar 2016

Pokljuka

Jp, s fotkami smo še vedno v 2015. :)

Tik pred zdajci smo dobili karte za Svetovni pokal v biatlonu na Pokljuki in seveda smo možnost z veseljem izkoristili. Ta veliki trije. Za najmaljša člana se nam je zdelo, da ne bosta imela prav veliko od tega.

No, mi trije pa smo uživali na polno.
Z busom iz Bleda na Pokljuko, tam smo si ogledali moško in žensko tekmo in nato nazaj domov.
Perfekten, sončen dan.
Jakov Fak se žal ni uvrstil, smo pa toliko bolj navijali za Klemena Bauerja, ki je na koncu močnemu navijanju navljub, utrujen, vseeno pristal na zadnjem mestu.
Pa še družba je bila prijetna.

Na koncu smo slučajno naleteli še na Bauerja, ki je prijazno poziral skupaj z navijači in z Enejem sva se hitro postavila v vrsto.

Ko sva bila že povsem blizu, ga je fantek pred nama vprašal, če je zelo žalosten ker je bil zadnji.
Pa mu je Klemen iskreno odgovoril, da ne. Da je še veliko tekem pred njim in da bo imel še veliko priložnosti, da se dokaže. Prisrčno!

Na Pokljuko pa vsekakor v kratkem spet pridemo.
Čudovita je. Pa ravno toliko odročna, da je doslej še nismo obiskali.
To se bo spremenilo. Nujno.










Močno smo se objeli s kozli. Kot pravi prijatelji. :)

Legenda in to na stopničkah.









ponedeljek, 18. januar 2016

Ringa, ringa, raja...

Ko-ko ko-ko dak,
ko-ko, ko-ko dak,
ki ki ki.

Če je muska, pol je žur.
Zdaj so pa od nekje privlekli še en star cd-player,
pa en star Šifrerjev cd,
je pa sploh žur, da gre skozi ušesa.

Joj, pa ta pajac od pižame.
Še zadnje sledi dojenčka pri naši hiši.
Tista plenica, ki pleše naokoli.

Je pa res kar pravijo, da je najmlajši otrok večni dojenčke.
Tale naš Arne je na nek način že zelo velik.
Že dolgo spi z bratoma v sobi, zadnjih nekaj dni že celo zaspi sam.
Ob prebliskih prespi že celo noč v svoji postelji.

Ampak od dude se pa ne loči.
In od plenic. Po začetni pridnosti, se že pol leta, ma niti vsede ne na kahljico, niti na školjko, z ali brez nastavka.
Kako ga bomo pa v to prepričali, mi pa ni jasno.






četrtek, 14. januar 2016

Mala šola financ: Vrednost človeškega življenja

Če vas malce provokativno vprašam, koliko je vredno človeško življenje,
mi boste gotovo odvrnili, da je neprecenljivo.
Ko ljubljene osebe enkrat ni več, ga nihče več ne more povrniti.

Pri avtomobilih je to veliko lažje določiti, kajne?
Kupim nov avto za 30.000 €, recimo.
Če naredim totalko takoj na poti iz salona, koliko denarja bi morala dobiti od zavarovalnice? 30.000 seveda. Normalno, da rabim tak kasko, kje bo pa dobila denar za še en avto?
Logično, kajne.

Kako pa naj v finančnem smislu  ocenim vrednost svojega življenja?
Saj mi vendar ne visi listek s ceno za vratom.
Torej koliko je vredno?

Približno toliko, kolikor zaslužimo oziroma še bomo zaslužili.

Cena življenja v začetku raste, bolj ko se bližamo koncu življenja, bolj se vrednost približuje 0.
Zgolj finančno gledano, ne me narobe razumeti. Ta ocena nam seveda nič ne pove o tem, koliko pomenimo svojim najbližjim.

Vseeno pa tudi najbližjim tudi v finančnem smislu nekaj pomenimo, in običajno ravno v takšni krivulji, kot jo omenjam zgoraj. Ko so otroci majhni več, ko so samostojni, ko so poplačani krediti pa vse manj. Ne pozabimo, da smo lahko v zrelih letih finančno pomembni tudi svojim staršem, ki s svojimi pokojninami ne morejo pokriti svojih stroškov (oskrbnina v domu upokojencev npr).

O tej finančni vrednosti moramo razmišljati predvsem takrat, ko sklepamo življenjsko zavarovanje.

Ker je življenjsko zavarovanje izplačano izključno v primeru smrti, nam osebno ne pomeni nič.
Ko me ni, me ni.

Zato je na to bolje pogledati skozi oči partnerja. Kaj meni pomeni če umre moj mož, moja žena?
Kako bom skrbela za otroke, kako bom plačevala kredit, stroške, najemnino, hrano?
Bodo moji stroški kaj nižji, če bomo v stanovanju živeli štirje namesto petih?
Kdo od naju zasluži več, jaz ali on?
Kdo prispeva več v skupno blagajno?
Bom še toliko zaslužila, če bom sama?
Koliko otrok bom morala sama spraviti do službe?
Kako bom skrbela zase?
Koliko let delovne dobe ima moj partner? Do kolikšne pokojnine bodo otroci upravičeni?
Koliko prihrankov imava? Koliko imava še kredita?

Koliko denarja bi potrebovali za normalno življenje, z enakim standardom kot ga živimo sedaj.
Ne razmišljajte zmotno o zavarovanju kot o načinu zaslužka. O loteriji.
O super, torej če jaz umrem, dobiš ti 30.000. U, to ti bo super.

Seveda si le malokdo vzame čas za tako podrobno analizo, in le težko pridemo do končnega zneska ampak lahko vam povem, da potrebujemo veliko.
Ponavadi pridemo do zneskov, ki so nam nepredstavljivi.
Sploh v Sloveniji, ko na te pojme sploh še nismo navajeni.

Šele pred nekaj leti, smo končno sploh dobili na trg življenjsko zavarovanje, ločeno od naložbenega.
Kar je zelo pomembno. Če je le mogoče, je smiselno imeti zavarovanje ločeno.

Pri naložbenih življenjskih zavarovanjih je do konkretnega zneska za zavarovanje namreč izredno težko priti, saj je določen s tem, kolikšen skupni znesek bomo v določenem obdobju vplačali.
Tako ni čisto nič nenavadnega, če ima oseba, ki je zavarovanje sklenila pred desetimi ali več leti, zavarovanja komaj za 3000 evrov (sploh tisti, ki so zavarovanje sklenili le za kratko obdobje), mogoče 12.000. Nič čudnega, da to v primeru dejanske smrti, za sabo prinese še veliko slabe volje.
"Vsa ta leta plačujemo, potem pa to. Še za kavo mi ne bo ostalo, ko bom plačala krsto!"

Pri ločenih življenjskih zavarovanjih (t.i. -življenjskih kaskih), pa v zadnjih letih končno počasi prihajamo do nekoliko bolj uporabnih zneskov.

Kako torej izračunati priporočeno zavarovalno vsoto za primer smrti.

Letni prihodek x(krat) število otrok oziroma vzdrževanih družinskih članov
+
Višina kreditov in dolgov
-
Višina prihrankov
-
Višina zavarovalnih vsot pri drugih zavarovanjih (če jih že imate)

Ste zavarovani za toliko?

Dobra novica je, da če ste še mladi in zdravi, po možnosti še nekadilci in primerne telesne teže, 
je to izredno poceni zavarovanje. Govorimo o 6 evrih za zavarovalne vsote nad 100.000 na 30 letno obdobje.

Zakaj?

Zato ker obstaja izredno majhna možnost, da se vam to zgodi. In to tveganje se razporedi med vse zavarovance. Ampak zgodi pa se lahko. In ne, s tem ko se zavaruješ, ne "kličeš hudiča", rekla bi da prej obratno.

In če nimate ne otrok, ne partnerja, potem življenjskega zavarovanja ne potrebujete. Pika.
Kar pa potrebujete in je še ena stvar, ki se  jo splača imeti zavarovano, pa je invalidnost.

 O tem, pa več naslednjič.

Bi radi vedeli že prej?
Pokličite me: 040 424 790













torek, 12. januar 2016

Izjava tedna: Rene, Enej

V petek so mulci prespali pri Staratu in Starimami.

In pri njih se seveda crkljajo.
In ker je nad risanjem s prstom po hrbtu ponavadi najbolj navdušen Enej, sem ob pripovedovanju zgodbe, najprej predvidevala, da je to njegova izjava, ampak menda je to izjavil Rene, kar me še toliko bolj zabava.

Skratka.
Rene prosi Starata, naj mu nekaj nariše (s prstom, saj poznate to igro?) na hrbet.
Pravzaprav ima že idejo: Petra Prevca in njegovega Zlatega orla. (Takrat je bilo to še zeloooo aktualno).
Starata mu nariše Petra Prevca in tudi Zlatega orla.
Rene ga prosi, naj še pobarva.
Starata ga pobarva.

"A zdej je dovolj?" ga vpraša ko konča.

"Ne! Čez črta ti je šlu! Pabriš, pa še enkrat!"

:)

Enej pa danes med večerjo razmišlja, kako bi bilo, če v zraku ne bi bilo kisika.
Kako bi dihali.

Pa se mu utrne ideja.
"Kot ribe pod vodo. One dihajo stopljen kisik".

Kasneje je idejo sicer hotel prodati, kot učiteljičino. Menda jim je tako razložila v šoli.
No, upam, da ne. :)





ponedeljek, 11. januar 2016

Berem: Pogovoriti se morava o Kevinu

Na to knjigo sem čisto slučajno naletela v knjižnici.
Ničesar nisem vedela o njej, niti nisem vedela, da obstaja tudi film.

Ker imam svoje mnenje o Učilih, ponavadi njihovih knjig niti ne primem v roke.
Tokrat pa ne vem kaj me je prepričalo, mogoče napis, da je prejela nagrado orange.

Odkar sem mama, tudi zelo težko berem ali gledam o trpljenju otrok, na kar napeljuje naslovnica.
Pa vendar sem jo vzela v roke.

In o vav, vav, kakšna tema! Kakšno razmišljanje, kakšna zgodba.
Ne bom niti rekla, da me je potegnila vase, ker sem jo brala cele tri tedne.
Ampak predvsem zato, ker, čeprav kmalu v začetku zgodbe izveš, da je Kevin izvedel poboj na šoli, na vsaki strani knjige trepetaš kaj se bo zgodilo, kaj bo Kevin spet zakuhal.
Vidiš, da slediš razvoju pravega psihopata in to skozi pisanje njegove mame, ki pripoveduje zgodbo skozi pisma, ki jih piše njegovemu odsotnemu očetu.
Kar nekaj dejstev ostane dolgo prikritih, a da ves čas slutiti o grozodejstvih, ki se bodo prej ali slej zgodila.

Vsekakor knjiga, ki jo je težko brati, ker odpira vprašanja vsakemu staršu, ki te na koncu pusti praznega, pa vendar knjiga, ki bi jo priporočila vsakomur, ki ima rad res dobro zgodbo.



petek, 08. januar 2016

Rene (by Enej)

Opisal bom mojega bratca.
Ime mu me Rene.
Star je štiri leta.
Oči ima črne.
Lase ima tudi črne.
Je suhe postave.
Najraje je oblečen v majico z raketo.
Najraje se igra z avtki avtomobilčki.

<3 p="">



torek, 05. januar 2016

Hum

Vračam se nazaj, v 2015, mogoče je bil celo še november.

David je šel namreč na rehabilitacijo v terme Laško, mi pa z njim, žal zgolj za vikend.

Ker sem očitno na Ljubljanskem maratonu "porabila" še zadnje lanske tekaške korake, od takrat naprej nisem in nisem zbrala, časa, energije, volje, za ponovno gibanje.
Zato sem si zastavila, da v toplicah si bom pa že našla čas, tako ali drugače.

No, in sem si. V recepciji so mi svetovali skok na Hum.
In bilo je super. 30 minut iz hotela do vrha, pulz do ploha. Aaaaah.

Nad hribom sem bila navdušena. Pot res odlično urejena. Navkljub precej strmem pobočju, je tako lepo urejena, da se mi je zdel odličen planinski podvig tudi za moje fante.
Naslednji dan po kosilu sem jih pohopsala in smo šli.

Arne ne, on očitno ni za hribe delan. Raje si je privoščil krajši počitek v Bobi.
Enej in Rene pa sta pridno grizla kolena.
Eneja smo celo komaj brzdali, da nam ni pobegnil predaleč naprej, ampak zaradi strmine in prepadov sem ga želela imeti ves čas na očeh.

Na vrhu smo se seveda ponosno potrepljali po ramenih in se zapisali v planinsko knjigo.