sreda, 28. oktober 2015

20. Ljubljanski maraton

Ta oktober je bil pester. Predvsem doma.

Najprej tekma za pokal Tanje Žakelj. Spet sem rekla, "kaj mi je tega treba", na štartu in "nikoli več", potem na cilju.
Nato bruh-bruh viroza, na srečo le pri 2/5, in jaz nisem bila eden od teh dveh.

Potem Start:up vikend in nato Renejeva operacija (nič hujšega, le ta pomembne stvari so postavili na svoje mesto. :) 

In potem smo se crkljali doma, kar samo po sebi sploh ni pestro, je pa pestro, če bi rad še kaj naredil, potreniral ipd.  Pa imaš ves čas nekoga, ki te ne pusti niti minuto pri miru (razen če so risanke,... in so bile, za ene dve leti naprej in nazaj, ampak takrat sem predvsem kuhala in pospravljala). Pa še tako prijetno se je pockrljati in malce zadremati, za popoldansko siesto.

Konec tedna je nekakšna viroza zagrabila še mene, tako, da sem namesto zadnjega daljšega teka, cel dan prespala. Vmes sem iz vrtca vzela še Arneja, ki je začel nekam tenko piskati,... torej... pestro.

V petek sem končno zaključila z bolniško, da smo se lahko mirno udeležili LM-ja, ne da sem še v kakem prekršku. V službi že tako niso navdušeni nad vso mojo odsotnostjo in ne bi si upala tvegati še tega.

V soboto je šel na tek najprej Enej, ki se je odlično izkazal in pritekel na cilj kar precej v ospredju. Bravo, bravo, mali mož! Pravi da je bilo super, in da proga sploh ni bila dolga. :)

In kako je bilo v nedeljo? Hm, ja fajn! Hkrati pa mučno do konca.

Z Anito sva se odločili, da greva skupaj, dokler lahko. Zastavljeni cilj je bil 3h in 45 minut, torej tempo 5:20. To naj bi bil tudi začetni tempo, ki bi ga potem, če bi ostalo kaj moči, poskušali stopnjevati tja do 5:15, če bi šlo.

Ampak kot se rado zgodi, naju je vzdušje potegnilo naprej in začeli sva malce prehitro. 5.09, ki sva ga kar dolgo držali. Proti koncu prve polovičke, sva ga, s postanki v grmovju in filanjem zalog (vse jaz, Anita se ne bi ustavila), znižali na 5:12. Mene je tu že pošteno skrbelo, vedela sem, da takega tempa ne bom zdržala, a sva kar vztrajale. Kolikor dolgo bova lahko, potem bomo pa videli.

Na 21 kilometru pa so se začele moje muke. Verjetno zaradi vročine, ker prej se mi to še ni zgodilo, so se mi naredile odrgnine pod pazduho, ki so pekle za znoreti. Začutila sem tope bolečine v desnem kolku in morala sem vzeti en naklofen, pa še noge so postale težke. Očitno mi je zmanjkovalo energije. Po Jurčkovi je še nekako šlo, tempo je sicer počasi a vztrajno padal. Tu sva imeli kar nekaj navijačev (aplikacija za sledenje je bila res fantastična), ampak ko se je na koncu Jurčkove cesta obrnila proti Golovcu, uf takrat so se začele pa čisto prave muuuuke. Ne vem, kje so našli toliko enih klancev, na drugi polovici proge. Kar se tega tiče mi je bila proga z dvema krogoma precej ljubša.  
Tu nekje sem poslala Anito naprej. Videla sem, da ima več moči kot jaz, hkrati pa sem vedela, da njena prisotnost ne pomaga pri mojih notranjih bojih in da se bom sama borila ravno tako, le lažje mi je, če se lahko prilagajam svojemu trenutnemu stanju. 
Tako sem potem tekla ves čas, z Anito še vedno nekje v vidnem polju. 
Mimo Hospica sem prišla malce k sebi, na 33 km, pa mi je spet začelo zmanjkovati moči.
Tu sem na vogalu zagledala gospo Heleno Žigon, ki je navijala in sem ji šla dati petko. Ona je res navdih, še vedno in vedno bo. 
Klanec iz zaloške do Žal, o Marička, kdo je tega postavil na maraton. Tu sem res grizla, korak po korak, komaj sem se vlekla, trenutni tempo je bil že čez 6 min na km. Edino kar je pomagalo pri doživljanju muk, je bilo to, da sem videla ostale tekače okrog mene, da so ravno tako komaj sopli v tisti klanec. Na vrhu, ko sem videla oznako 37 km, pa sem si rekla,... ajde... to boš pa že. Teh 5 km boš pa zborbala. In sem se spravila malce k seb,i... a ne dovolj, kajti skupni tempo je še vedno padal, le nekoliko počasneje. Po Vojkovi sem začela že malce prehitevati, a še vedno z zavedanjem mučnosti vsakega koraka posebej. Na koncu ulice je plehmuska igrala "Slovenija odkod lepote tvoje", in kar od nekod so se v meni začela prelivati čustva (smilila sem se sama sebi), v grlu se mi je naredil cmok ter se nabirati solze v kotičkih oči. Ampak tale cmok se je (kot že večkrat na prelomnih točkah maratona) izkazal za pravi problem. Zaprlo mi je sapnik in kar precej energije sem morala vložiti v to, da sem lahko normalno zadihala. Pred mano sta bila še zadnja dva kilometra, ki sta se zdela dolga kot 10. Čeprav sem bila že na koncu z močmi, sem se odločila, da grem mimo zadnje okrepčevalnice, saj mi v tem trenutku zaužito ne bi imelo niti časa več pomagati. 

Število navijačev ob progi se je začelo še večati. Na Tromostovju sem spet dobila cmok v grlu in ko sem se spuščala mimo Name do cilja, je bilo navijačev res že ogromno, med njimi tudi taki, ki so kričali moje ime,.. waw... noro! Na zadnjem ovinku, ko me je napovedovalec pozval, naj dvignem roke, sem morala spet zavestno razmišljati, kako naj pridem do kisika skozi slamico, ki je ostala od mojega sapnika. Ampak ko sem prišla v cilj in v Anitin (ki je progo premagala dobro minutko pred mano) objem, je bilo vse pozabljeno.  
Noro. Končni čas je bil 3:46:12 kar je minutko slabše od želenega, ampak glede na vložen trud mi je rezultat boljši, ne slabši. Vem, da v nedeljo iz sebe ne bi mogla izvleči niti dveh sekund hitrejšega časa in to je vse kar šteje. Itak je pa čas samo številka, nekaj kar si zastaviš da imaš cilj, nepomembno.

Na cilju nas je že čakal David z mulci in Nina Frelih, ki je s progo opravila 10 minut hitreje. To punco res občudujem, ona vse te napore premaga tako skromno in z lahkoto... res mi je v čast, da je "naša". O njej bomo v prihodnosti še veliko slišali, boste videli. 
Kmalu za nama so prišle na cilj še Sara Štucin, Nini oče Marko, brat Oskar, ki mu je sam maraton preveč dolgočasen in se je odločil, da ga preteče s surfom v rokah, tudi Martina je bila takoj za nami. 

No in danes... danes je že bolje, včeraj sem pa res krevsala doma, kot bi imela leseno nogo. :)

Hvala še enkrat vsem navijačem ob progi. Letos je bilo res noro.
Hvala mojim navijačem, Eriku, ki mi je posodil kolo, da sem se lahko do kosila pri Stanetu zapeljala, namesto prehodila, mami, ki je pazila na tamaledva... Nedi, Barbi, Domenu, Anžetu, Stašu, Andreju, Tini & co, JaniZF, Nataši, Stanetu,... gotovo sem še na koga pozabila.

Skratka bilo je super, ponovimo pa... hmmm... ne tako kmalu. Mogoče takrat, ko bom toliko natrenirana, da si bom za cilj postavila 3:30? Trenutno nimam nobenega veselja za kake dolge treninge. Še najbolj se veselim nedeljskega podaljšanega spanca. Čeprav, zna biti, da me bo do pomladi že kaj zamikalo. Če ne drugega, gotovo spet Istra ali UTVV. Gotovo pa bolj traili kot cesta.

Tokrat smo si končno uspele omisliti tudi skupno majčko za našo tekaško skupinico. Ki je na mojo srečo še malce reklame za moje "Rockstarse".

Za tisk na na majice je poskrbel Pagis d.o.o. Idrija (ki posrbi za vse grafične storitve, ki bi jih lahko imeli.) Najlepše se vam zahvaljujemo! 





Največji navijač. :)











Foto: Boštjan Berglez


22 komentarjev:

  1. Bravo!!! Že jaz imam cmok v grlu, ko tole samo berem :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Bravo se tukaj!!! Res je, brez aplikacije bi te tezko pricakali....si bila tako hitra, da transparenta nismo uspeli narediti :) cestitje za tale nadkul oktober ☆

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Eh, kdo rabi transparent, prisotnost je top!
      Hvala!

      Izbriši
  3. Ej, hud tempo, hud! Moj poklon!!!

    (Hahaha, tisti Golovec, ravno tam me je prehitel en tip z majčko "Je..eš Golovec" ali nekaj takega, sem si mislila, še dobro, da ni treba teči čez!)

    OdgovoriIzbriši
  4. Anita svaka čast - čestitke za izjemen rezultat!

    OdgovoriIzbriši
  5. Ti, ma ta naklofen... Jaz nisem vedela, če bi ga vzela s sabo, pa ga nisem. A prime tako hitro? Pomaga? Je smiselno?

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Jaz ga prvič tudi nisem imela, pa ga tudi nisem rabila, ga je pa rabila Tina in smo takrat naredile celo akcijo, da smo ga dobile ob poti.
      Potem sem se navadila na ta dolge tekme nositi zadevo s seboj, saj nikoli ne veš.
      Mislim, da je prijel, po dobre pol ure, časa je bilo še dovolj.
      Glede na to, da je moja "običajna" tableta Lekadol, je naklofen dovolj močan, da me hitro zadene. :)

      Izbriši
  6. Odgovori
    1. Hvala Karmen.................... :)

      Izbriši
  7. Super ste punce moje :). Mal sm vam pa fauš ;). Sam zdej, ko pridemo dol si boš pa vzela še kej časa ,da gremo skupaj na čitčet tek. Ker to je pa skor edina stvar, ki jo pogrešam tuki :).

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Joj Tinči, upam, da nam res uspe. Tudi jaz pogrešam skupne teke.
      Zadnje čase je celo tako, da se še s puncami tukaj, težko skupaj spravimo na tek. :(

      Izbriši
  8. Bravo komplet ekipci!!! :) p.s. fajn majčke...;)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Aljoša hvala. Čestitke šele tebi. Neverjeten čas, bravo!

      Izbriši
  9. Bravo punce! Od hudiča ste! :)

    OdgovoriIzbriši

Dej mi kej lepega povej... :)
Žaljivi in nesramni komentarji bodo izbrisani.