torek, 30. junij 2015

nedelja, 28. junij 2015

Borovnice

Kar trikrat smo šli v lov, da smo jih kaj prinesli domov.
Prvič smo jih našli slučajno, ko smo šli na sprehod.
Drugič smo jih našli namerno, otovorjeni z lončki in lonci.
A kaj ko nas je že po nekaj minutah našla huda nevihta in nas prav na hitro pregnala s hriba.
Danes pa smo si končno lahko vzeli čas za sladko kisle črno črne pike.

Rene je bil bolj opazovalec dogajanja,
Enej je nekaj časa pridno nabiral, potem pa jih je nabiral samo še v usta in jih štel v stotinjah.
Jaz pa sem hitela nabirati, preden si fantinca premislita in zahtevata odhod domov.

Vmes smo obiskali še bližnji vrh, nazaj grede našli še eno bogato najdišče in le s težavo smo se odtrgali od njih, ko je David sporočil, da se je Arne naspal.












Zabava med čakanjem na odhod. Enej fotka, Rene igra zahtevane prizore. :)

Mami, a boš obula une čevlje z zvončki? (Proti medvedom. :))

petek, 19. junij 2015

(Bolnica) Franja

... se je že v torek preselila iz UKC k nam domov.

Štiri zlomljena rebra, lopatica in ključnica. Šivi na vekah in močno odrgnjena kolena in komolci.

Kolesarjenje se je zaključilo po 1h in 56 minutah, ko je hitrost kar naenkrat padla iz 36,8 na 0.
Nekdo ga je hotel prehiteti, a ga je hkrati z belanco zahaklal in povlekel za sabo. Še malce vijuganja in potem tema. In 45 minut do naslednje vožnje, tokrat z rešilcem.

Zdaj bomo pa takole. Verjetno celo poletje.

https://connect.garmin.com/modern/activity/805253118



nedelja, 14. junij 2015

A day (week) to forget or a day to remember?

Kakšen teden, vikend, kakšen dan.

V torek sem šla zjutraj na praznovanje (prihajajočega) Renejevega rojstnega dne v vrtec in ko sem se vrnila je bil Arne že malce ubogi. Spet podobno stanje kot slab mesec nazaj, ko sva bivakirala na infekcijski kliniki. Težko, plitvo dihanje, 50 vdihov na minuto, piskanje v grlu, kašelj.
Greva k dežurnemu, poskusimo z ventolinom, a nič bolje.

Na kisik, v rešilni avto in na pediatrično. Tam so ga dodobra pregledali, mu naredili še nekakšen test z dvojno dozo ventolina, ki je pokazal, da ni nič bolje. Večerjo sva zamudila, a sva tako milo prosila in rotila, da sva lačna, da so nama prijazne sestre vseeno priskrbele dvojno dozo špagetov, prav takšnih kot so bili v koloniji v 4 razredu. Prekuhani, s paradajzom in mesom, ampak odlični. Ventolin ni pomagal, a mulc se je vseeno hitro počutil bolje in že zvečer je bilo vse njegovo.

Pri treh otrocih se edino spodobi, da imam tudi jaz možnost stestirati zložljivi ploh na pediatrični, ki se je izkazal za bolj neudobnega kot je videti na prvi pogled, ampak če je človek dovolj utrujen lahko očitno spi kjerkoli.
Ravno prav je šel David na službeno pot v Ljubljano, da naju je lahko že zgodaj pobral, saj naju niso več hoteli tam. Počakala sva še na kosilo, na obisk Rdečih noskov, potem pa sva šla.

Četrtek smo preživeli doma. Še Rene je potožil, da ga bolijo ušesa, v petek je svoj piskrček dodal še Enej z bolečim trebuhom.

Vikend se je začel prav posrečeno.
V soboto po dolgem času spet malce bolj ultraško. Z Nino in Anito na jutranjem teku.
Štart ob 6.45 pa je bilo že soparno za znoret.

Kamšt - Kobila -  Fežnar -  Zadlog - Pevc  -Kluče - Kamšt.
Kilometrov? Hm... 52.82. Tempo 3.00.
Očitno so nas vmes malce marsovci ugrabili. Garmina zmedli, meni pa koleno uničili. Kar naenkrat me ja namreč začelo boleti nekje ob strani in vleči na gor in na dol. Prav nič kaj prijeten zaključek ni bil. Zadnjih par kilometrov tek sploh ni več prišel v poštev. Hoja pa brez težav.
Tudi zvečer sem le s težavo šla po stopnicah, in presneto je pasalo imeti povito koleno z elastičnim povojem.

Danes zjutraj sem samo še slišala zvonček na vratih, ko jih je David zaprl za sabo.
Potem smo bili s fanti pridni. Spekli palačinke, pospravili stanovanje, vse to že pred prihodom kolesarjev mimo našega bloka.

Med navijanjem smo že ugibali, ali danes končno dobimo kako novičko od Tineta in Petre, ki se nista več odzivala na telefon. Razmišljali smo ali se jima je uspelo izogniti cestni zapori ali ne.

Po Franji so šli fantje kar k stari mami, jaz pa še na hitro finiširati s pospravljanjem, da bomo lahko šli popoldne malce v Belo, ko se ati vrne iz Franje. Prav super sem se imela.
Med kosilom pa me zmoti klic:

"Oj, a viš ad ki te kličem?"

Jebelacesta. Pa lih letos, ko me res ni skrbelo. S tistimi parimi kilometri, ki jih je imel prevoženih sem pa pričakovala, da bo gonil nekje zadaj, med penizionisti.

Zlomljena ključnica, prebita veka. Čaka na slikanje in na šivanje.

Nekaj minut za tem, spet zvoni telefon. Tine.
Dobili smo sestričnico (detajle bosta že sama sporočila če bosta hotela). Končno! Kako lepa novica. Res smo jo dolgo čakali!

In spet naprej komunikacija z urgenco. Menda je bila tam cela (bolnica) Franja. Ampak naš David med najbolj zmahanimi.

Informacije se ves čas spreminjajo.
Zadnja je ta, da ima zlomljena kar 4 rebra in še lopatico. Ali bo potrebna operacija, bomo še videli.

Večer smo morali malce polepšati. Pripravili smo domač mangov sladoled, narisali nekaj čestitk atiju in Petri, pripravili še karamele in karamelno mleko iz ostankov.

Še bomo dihali na škrge.
Ampak bomo že. Pozitiva.













ponedeljek, 8. junij 2015

Melancani pizza

Ko sem našla tole, ne prav posrečeno, fotko v arhivu so se mi kar sline pocedile.
Namesto testa so melancani, malce pokapani z olivnim oljem,
čez pa paradižnikova omaka, origano in malo sira.
Za nekaj minut v pečico, da se sirček zabrbota in to je to.

Kar zdaj bi si šla pripraviti še eno dozo. Mogoče za večerjo!



petek, 5. junij 2015

Špageti

Kamr češ se postavi, makajuni so najboljša hrana, za kosilo ali za večerjo.
Pa še zabavni.
Manj zabavno je pospravljanje po večerji.
Ajaja, to pa že komaj čakam, da se mulci naučijo malce manj packati.


Tega sicer ni na fotki, ampak ravno včeraj smo si jih privoščili aglio olio. (Za otroke nepekoče, za naju pa kar pekoča omaka, ki jo je pripravil Miha.)
Mmm kako je pa to dobro. Največ kar lahko dobiš v tako kratkem času.




ponedeljek, 1. junij 2015