ponedeljek, 30. marec 2015

četrtek, 26. marec 2015

Izjava tedna: Rene

Me gleda zjutraj v kopalnici ko se preoblačim in pravi:
"Mami, a ti lohk mal trebuščka pobožam?"
Pravim da lahko, ampak da ni nič notri. Nobenega dojenčka.
"Ane, se boš mougla fajn naist, de boš dabila dojenčka u trebuščk!"

sreda, 25. marec 2015

Električni klavir

Da bomo morali prej ali slej v nakup klavirja za Eneja, je bilo jasno že na vpisu, ko me je ravnatelj glasbene šole vprašal, če imamo doma klavir ali vsaj pianino. Halooooo VSAJ pianino? A me hecate? Poznate koga, ki ima doma klavir? Jaz mislim da ga ne. Ne vem no. Pa sem bila službeno že v kake pol domovih po Sloveniji, ampak klavirja pa še nisem videla, ne, ne, nope, ne. Tudi pianina ne vidim prav pogosto. Ok, mogoče me je malce nerodno vprašal, ampak priokus je bil pa kar grenek.
Ok, bygones.

Za začetek smo si vseeno sposodili kar sintesajzer, ki smo ga za 50 rojstni dan starememe Anice na skrivaj pretihotapili iz Italije (na skrivaj da ona ne bi izvedela, sicer smo ga vzeli na propustnico, se spomniš Mija?. :))

Mogoče smo malce predolgo oklevali z nakupom, ko smo videli, da fant v igranju res uživa in da bo (menda) z igranjem nadaljeval tudi prihodnje leto pa smo se končno odločili za nakup.

Čeprav so v glasbeni šoli bolj navdušeni nad pravimi pianini, sva midva z Davidom ugotovila, da si kaj takega trenutno težko privoščimo. Že tako je pri nas vedno preveč šundra, kadar ga ni, pa gotovo vsaj en do dva spita. Ker se bomo v doglednem času predvidoma vendarle tudi selili, bi bilo tudi tovorjenje pianina malce odveč. Pa tudi sosedje verjetno ne bi bili navdušeni nad njegovo virtuoznostjo. Zato je funkcija volume +/- zeeeloo pomembna. In tudi slušalke so vedno v bližini.

Najprej sva si električne pianine ogledovala že na sejmu Ambient, kjer naju je gospa Irena iz trgovine Glasbila prijazno popeljala po razstavišču in nama predstavila različne možnosti. Ko sva se odločila za nakup, sva zato zavila kar naravnost k njej trgovino, ki se skiva na cesti v Kleče (uličica iz katere zavijete proti Merkator centru Šiška). Tudi tokrat nas je odlično postregla, ni se pustila našim trem banditom, ki bi skoraj razturili trgovino, si vzela čas in nam odlično svetovala. Čeprav sva se pred obiskom, že skoraj odločila za Yamahino Clavinovo 535, ki je menda top of the top v nekem našem rangu, nam je predstavila še ostalo ponudbo in namignila, da bo tudi Roland F130R za začetnika čisto dovolj dober. Če pa bo še nekaj let intenzivno napredoval pa se bomo morali prej ali slej odločiti tudi za (vsaj ;)) pianino. Cenovno pa je naš Roland konkretno ugodnejši. Yamaha, je res lepša in ima lepši glas ampak pri tekih zneskih pač ne bomo dlakocepili, k'nede. :)

Poleg tega pa ima tale Roland še posebne funkcije, ki jih bomo izkoriščali nekoliko kasneje, ko bo čar klavirja popustil. Priklopiti se ga da namreč na I-naprave in tam je na voljo cel kup dodatnih funkcij, igric in vaj za pomoč in popestritev učenja igranja. No, to vam že še predstavim nekoliko kasneje.

Že prvi dan, ko so nam ga dostavili in smo ga sestavili smo kar obsedeli pred (za) njim in igrali in igrali, do poznih ur. Ko smo ga postavili v dnevno sobo, smo se malce bali, kako bomo preusmerjali pozornost mlajših dveh, da bo imel Enej mir za vadbo, pa ugotavljamo, da kar gre. Ker je klavir ves čas na očeh, se Enej zdaj kar sam večkrat (!) na dan sam spomni in malce po-vadi, najraje svojo najljubšo "When the Saints" in včasih mu kako minutko Rene in Arne malce "pomagata" a se kmalu naveličata in lahko naprej vadi v miru. Če si nadene slušalke, pa zanju itak sploh ni več zanimiv.

Odkar ga imamo je tudi naša učiteljica čisto navdušena nad njegovim napredkom. Vsakič prinese domov kako novo 5-ko, ali celo 5+. Ulala. In ko sem šla zadnjič z njim na vajo in sta skupaj z učiteljico zaigrala "When the Saints", sem se kar naježila in solze so mi privrele na oči. Kar se mene tiče, je bil nakup že amortiziran. :)

Komaj čakam na še.
Objava je bila napisana v sodelovanju s trgovino Glasbila.















sreda, 18. marec 2015

Tekaški dnevnik: Priprave na 100 milj Istre

Ideja za Istro je padla že kaka 3 leta nazaj, ko smo šele pričele s treningom za maraton.
V reviji tek+ sem videla fotografije in takoj me je pritegnilo.

Po maratonu sem imela sicer dovolj zgodnjega jutranjega vstajanja in me je malce minilo, potem sem bila pa že kaj hitro noseča.

Ko sem lani (ravno te dni je eno leto od prvega ponovnega tek-eca) začela spet teči, pa si niti v sanjah nisem mislila, da bi kaj takega lahko uresničila že letos.
Ampak ideja se je kar razvijala in sestavljala, pogovor je vse večkrat nanesel na to in počasi, počasi, jedna po jedna, se nas je nabralo kar šest punc ki smo se opogumile in se prijavile. Seveda ne na 100 milj ampak na najkrajšo razdaljo, na 65km. Da ne govorim da bo poleg nas tega dne na štartu še ostalih pol Idr'cev, ki radi laufajo.

Namen je bil in je še, da gremo pravzaprav na pustolovščino. Bolj hoja kot tek, brez kakega hitenja.
Ampak s treningi smo pa kar resno zagrabile. Kakih 10-12 ur je naš cilj.

Tako zdaj pridno delamo vikend sendviče (tri teke, tri dni zapored; dva krajša in enega daljšega). Ker nas je toliko, vedno najdemo družbo, motivacijo in slabo vest, ki nas priganja.
Kilometri se hitro nabirajo, čeprav bolj drugim kot meni, jaz sem najbolj lenobna med vsemi. Če ne to, mi pa fantje priskrbijo dobre izgovore, da "ne morem" iti. Zvečer se zlahka dogovorim za čimbolj zgodnji jutranji tek, da bomo čimprej nazaj, (ker te dolge variante po času res niso več hecne, šest ur nam gre kot bi mignil), potem pa zvečer zaspati ne morem, ker me tako zelo skrbi, kako bom zjutraj vstala. Komaj čakam, da prebrodimo še naslednja dva tedna jutranjih tekov, potem pa že začnemo s počitkom in krajšimi teki in ni šans, da me kdo zvleče iz postelje pred osmo zjutraj.

Na začetku je bilo najtežje prilagoditi hitrost in odmisliti tek v klanec.
Nekatere smo se sicer lažje zabremzale (jaz seveda) kot druge, ampak zdaj smo že skoraj navajene, da se v klanec hodi, ravnine in spuste pa počasi preteče.

Tako smo svoja telesa že fajn navadile na to, da preživimo veliko časa na nogah in tudi dolžine že zlahka premagujemo. Tako se nam zdaj za 10 km niti superg več ne splača obuti, dvajsetko lahko pretečemo pred zajtrkom, brez zajtrka ali po zajtrku, nema veze, niti pijače in hrane ne potrebujemo. Če se nam je še pred tremi-štirimi meseci zdelo, da vsak vikend pa že ne moremo preteči dvajsetke, spada zdaj to že med kratke teke, takrat ko nimaš časa za kaj več. Dolgi teki so zdaj dolgi nekje med 30 in 44 km. (Moj je bil najdaljši 42,4. Lih toliko da ni bil najdaljši tek življenja, joj me jezi da nisem še par sto metrov odtekla). In to tako na izi. Brez rikverc hoje po stopnicah naslednji dan, brez dopusta, bolniške, še celo brez popoldanskega spanca. Fascinantno, česa je zmožno človeško telo. Res smo vsakič posebej presenečene in ponosne same nase.

Seveda se ob treningih hitro nabirajo tudi stroški. Za takle tek rabiš kup stvari, ki jih običajni tekači ne potrebujejo. Goro enih gelov, ki jih seveda treba stestirati, čeprav se jaz nagibam, da bi povečini žvečila kar pravo hrano. Datlji se mi super obnesejo, na vsake toliko mi pa paše tudi kaka žitna ploščica, sendvič in po teku obvezno pica (ne nič nismo shujšale med treningi, a ni čudno.. :)).
Pa treking ruzak z mehom, pa štartnina, prenočišče zase in še za spremstvo še za podaljšan vikend (jeeej) in seveda superge. (Sponzorstvo anyone ;) ?)

Superge so bile zame velik podvig. V zadnjih letih sem se namreč že dodobra navadila na minimalistične copate (Merrell mix master (do konca izrabljene), res odlične superge in Merrell Bare acess arc 4 (preveč minimalistične za treking, pa še rahlo premajhne sem si kupila, da bi jih lahko rabila za dolge razdalje). Večina treking-istov prisega na Salomon speedcross, ampak razvajeni nogi, vajeni lahkih copat so to že pravi gojzarji. Kar so mi ponujali po trgovinah je bilo le še težje in bolj grobo in stabilno in oh in sploh.

Potem sem na Wigglu slučajno naletela na Inov8 (nikoli prej slišala, res) in prikazala se mi je Marija. Točno vse lastnosti so imele, ki sem jih iskala pri svojih supergah. Minimalni drop, stabilnost, lahkost, ta pravo treking gumo, pa še LEPI so bili. No najprej so bili lepi, šele nato so bili vse ostalo. Tako je, kaj naj. Dobra ideja firme je tudi ta, da so vse enako drage in ne pogledaš na določeni točki skozi prste, eh bo že uredu, te so cenejše, ampak izbereš kar ti ustreza. Zaenkrat sem navdušuena. Prvič ko sem jih obula, sem v njih pretekla 35 km, drugič ko sem jih obula sem pretekla 42 km. Vsakič brez žulja.

Na naših tekih srečamo tudi vse sorte živali, gamsi so pogosti spremljevalci, veverice, srne, celo mufloni so tekali z mojimi puncami. Oblajalo nas je nekaj psov, enega bi skoraj (neprostovoljno) posvojile in, v zadnjem času večkrat, medvedi, ki se nam sicer ne pokažejo, njihovo prisotnost dajo slutiti le njihove gromozanske sledi (ki jih jaz na srečo še nisem videla, preveč zijam okoli sebe). :)
Videle smo mnoge čudovite razglede, se naklepetale za vse kave naprej in nazaj, ki smo jih zamudile, videle mnoge znamenitosti, spoznale nove poti, nova prijateljstva so se stkala.

Zdaj nas čakata še dva tedna daljših treningov potem pa počitek in krajši treningi.
Potem pa gaaassaaa madrasa.

Komaj že čakam, da se poženemo v prvi hrib. Kar se nas tiče se mi zdi, da smo super pripravljene. Ne za zmage, za hitrost, ampak za preživeti. Bojimo se "samo" še poškodb v zadnjem hipu, vetra, dežja in bolezni.

Start je 18 aprila ob 12 ih v Buzetu, cilj je okrog polnoči v Umagu.
Upam, da boste navijali za nas, ali pa vsaj v mislih privoščili malo trpljenja babam trapastim, kam pa lezejo, kje pa najdejo cajt pr vseh teh mulcih, pa službi, zihr nič ne pospravljajo doma, pa ubogi njihovi možje za vse sami. Bojo že vidle, pol jih bodo pa kolena bolela pa hodit ne bodo mogle ko bodo stare, je pa že bolje bit doma, kot pa obsedeno lazit po hribih sredi zime pa navsezgodaj zjutraj, še tega se mi manjka. Če se nam bo kolcalo bomo že vedele kdo je bil. :)

Še to moram omeniti, da je za zimsko motivacijo res lepo pokrbela knjiga Ultrablues, ki je z naskokom najboljša tekaška knjiga kar sem jih prebrala. In to zato, ker ni "le" tekaška ampak knjiga o življenju nasploh. Knjiga treh avtorjev, Žiga X. Gombač, Samo Rugelj in Boštjan Videmšek. Vsi trije navdihujoči, vsak na svoj način. Vsak s svojega zornega kota opisujejo iste dogodke in dodajajo svoja razmišljanja, točno taka, ki se tekačem pletejo po glavah med tekom. Takrat ko je tek najbolj prijeten, ko pozabiš na tek in gre kar samo. Če še niste, morate. Mus. Pa čeprav je mus samo umret, kot je rekel naš profesor za telovadbo na OŠ.











Garmin Connect















Nalagamo...

Virozo na virozo, bacile na bacile... vsi trije.
Po enem tednu Hiconcila, danes potrjena viroza.

Še norice čakamo v kratkem. Upam, da se nas vsaj ošpice ognejo.

Ene 4 ali 5 dni sem pa že bila v službi od januarja, plus tista dva dneva, ko je vzel David bolniško.

Prav nenavadno je, Ko je bil samo Enej nismo bili bolni spljoh. Ena pljučnica in to je to.
Zdaj se pa kar skupaj drži. Obup.

Eh saj bo zdaj zdaj pomlad, pa bodo šli virusi na dopust, anedebojo?




četrtek, 12. marec 2015

Smučarji

Rene na alpskih smučkah, Enej pa na tekaških.

Rene je hitro obupal. Dvakrat se je prevalil v sneg, nato je raje prešaltal na sanke. Nti pofotkati ga nismo uspeli.

Enej pa je neumoren na tekaških. Letos je na smučeh odtekel več kilometrov kot jaz in čisto vedno gremo prehitro domov.

On je Jakov Fak in jaz sem Martin Fourcade, ampak z mano ne tekmuje, "ker sem itak vedno prva".
Edino če gresta skupaj s staro mamo in jo on premaga in potem si midva deliva prvo mesto, ona je pa tretja. :)
No, na ta dan ni bil preveč zadovoljen. Sneg je bil moker in enkrat je tako padel, da mu je odpelo smuči. In niti drugi ni uspel biti. Z Moniko sva bili prehitri.

Zaenkrat si opremo še sposojamo na TSK Vojsko, a smo zato omejeni na vikende in počitnice, ampak če bo šlo tako naprej, bomo morali v nakup. Z veseljem pravzaprav. Če poznate koga, ki prodaja rabljeno opremo, se priporočamo. :)









sreda, 11. marec 2015

Telovadba

Kdo rabi telovadbo, če imaš tako prisrčne uteži kar doma?
Moji mulčki vsak dan posrbijo za mojo fizično moč in kondicijo.
Če jih ne mečem po luftu, tekam za njimi po igrišču ali smučišču, delamo helikopterčke, ali pa takole.




torek, 10. marec 2015

Pr' svizerju

No, ta domačem. :)

Midva z Enejem komaj čakava, da mi lasje še malce zrastejo in da se nauči še bolje delati kito.
Sigurno bom najbolje sfrizirana mama daleč naokoli. :)







petek, 6. marec 2015

Prve besede

Ne, ne... ni MAMA, niti ATA.

Ampak, čisto po adrenalinsko: ŠE, ŠE.. ali bolj natančno TE, TE
Pa seveda NE in Mam, mam (bis si človek mislil, da bo zmogel tudi MAMA potemtakem, ane?)
Pa ANE (ARNE), takrat ko hoče zlesti v naročje, ali dobiti kako igračo iz rok koga drugega. :)

Tale še še, pa najpogosteje pride prav takole kot v spodnjem videu.
Do konca me je uničil, ker tu ko smo začeli s snemanjem je najina zabava že kar nekaj časa trajala.
Na koncu nisem mogla niti roke več dvigniti, sem lahko samo še počepe delala.
Super vadba. :)





Glasove pa tudi spušča vse sorte. :)

sreda, 4. marec 2015

Prvi nastop

Na pustni ponedeljek smo končno dočakali tudi Enejev prvi klavirski nastop.
Mislim, da se je kar dobro odrezal. :)
Zdaj je pa res že čas, da vrnemo stari Casio sintič stari mami in mu privoščimo nekaj bolj kvalitetnega, da bo igral še z večjim užitkom in veseljem.

Pred nastopom se je malce branil da ne bo nastopal pred tisočimi in tisočimi gledalci.
Na koncu koncev pa niti treme ni imel pa še všeč mu je bilo. Pa še krof si je prislužil, ne enega, dva.

Zdaj ko postajajo skladbice nekoliko bolj zahtevne tudi vadi z večjim veseljem, čeprav se včasih tudi razburi ko mu stvari ne gredo tako po maslu kot si je zamislil. Ampak bo. Prav vesela sem. Ker je tak učiteljski  sem prepričana, da bo kaj enostavnega tudi mene uspel naučiti. :)