petek, 30. januar 2015

Faza

Vem, da to stalno ponavljam, pogosto z cmokom v grlu in z nostalgijo. Čas pač prehitro mineva
Pa ne da bi živela  v preteklosti. Veselim se prihodnosti. Ampak vseeno se zaključuje neko pomembno obdobje v mojem življenju, verjetno najlepše. Ko te nekdo, tako lep, mehek in dišeč 100 potrebuje. 

Moj zadnji dojenček je odrasel v malčka. V zabavnega, aktivnega, trmastega in samosvojega malčka.
Moja zadnja porodniška se je iztekla in tolaži me samo še dopust. Jutri je zadnji dan le tega.
Pred kratkim sem dopolnila že 10 let delovne dobe in če pomislim, da sem jo četrt preživela na porodniški, hmmm me malce stisne. Seveda pozabljam, da sem že prej naštela precej let študentskega dela in da sem že krepko čez 10, pa se zdi kot včeraj, ko sem spekla svoj prvi Big Mac, da ne govorim, ko sem peljala prvega turista čez muzej, enkrat v srednji šoli.

Čeprav me bodo otroci še dolgo osrečevali, zabavali in živcirali, preden se dokončno odselijo mi je hudo. Šele zdaj, med pisanjem sem ozavestila to dejstvo. 
Arne je samo še v spanju samo moj moj. In včasih ko se doji. Ko se stisne k meni in zamiži. Štirice mu rastejo tako pospešeno, da je samo še hrano, direktno iz hladilnika. Grize ne več (toliko). Hodi že suvereno tudi v snežkih, tudi na kavč spleza in se postavi na rob in poskakuje. Potem pa jaz zagledam z druge strani sobe, me skoraj kap, zadržujem dih in tuhtam kako ga bom lovila kot bejzbolžogico in se plazim za njegov hrbet, da ga dam na tla. Bandasakramejnskatanasbobostevidl.

Rene prihaja v fazo iskanja samega sebe, ko je "končno" ugotovil, da lahko nekaj naredi tudi po svoje. In to dela. Intenzivno. V vrtcu je jokal vsako jutro. Intenzivno. Vse od novoletnih počitnic. Danes sem mu za nagrado obljubila bombon, če ne bo jokal. Šel je skozi vrata nasmejan.  Igralec tapravi. Laže za zabavo, samo da lahko igra. ČetanaudobouOskarjainmikupuvilenaFloriditutnečnerečem.

Eneju je izpadel še osmi zob in je že čisto pravi fant. Ko smo sami, se lahko že resno pogovarjamo. Zaplete in peripetije zaljubljenosti pa še vedno deli z nama.  Za šolo mi skorajda ni treba skrbeti. Zelo je samostojen. Z vizijo (je rekel učitel od podaljšanega). Razenosnovnihstvaribrisanjenosuumivanjerokzobtoježepozabil. 
V ponedeljek je prvič šel sam na mestni avtobus. Uh, uh, uh. 

Pretekli teden sva gledala z Davidom nekaj Oskarjevih nominirancev. Oba naju je navdušil skoraj tri ure dolgi Boyhood.http://www.imdb.com/title/tt1065073/ Danes sem v prvem kadru filma. Zadnji bo tu mimogrede, ne glede na to, kako daleč se zdi. (Ogledala sva si še Grand Budapest hotel in Whiplash. Oba zelo všečna, svojevrstna, ampak Boyhood zmaga.)

Eh ja... takle mamo. Danes sem malce otožna.

No, saj glavne travme so že minile.
V ponedeljek začnem. Na srečo z nekaj izobraževanji in konferencami, da bo prehod malce bolj nežen. 
Nekaj več dela bo, malce se bo potrebno prilagoditi, organizirati, verjetno kako aktivnost opustiti, skrajšati... bomo videli. Nekako bo že. Upam, da mi ostane si bom še vedno občasno vzela čas tudi za ta moj dnevnik, da nam ostanejo hitro dostopni spomini, tudi na prihodnja leta, ne le na pretekla.










18 komentarjev:

  1. O ja, se spomnim. Konec zadnje porodniške je res ena velika prelomnica. Tudi mene je kar malo stiskalo. Pa saj bo, Novim podvigom naproti!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Sicer sem prvič težje šla nazaj v službo.
      Takrat sem bila res na dopustu. Zdaj sem že itak tako leteča, da se sploh ne da primerjati s prvo porodniško.

      Izbriši
  2. Vem kako se počutiš....jaz sem si vzela še eno leto za moja dva lumpa. Da se eden navadi na šolo, drugi pa se lahko do 2.5 leta še crkla z mano doma.....
    Pa naekrat ugotovim, da mi Žiga razlaga katera sošolka mu je všeč, Luka se pa zadere "mami neeee!" ko ga hočem malo pomečkat in poljubčkat. Kdaj sta tolk zrasla???
    McDonalds, Hotel Emonec in Ljubljana se mi zdijo 5 življenj nazaj.
    Ampak tako pač je. Uživat v trenutku, v vsakem crkljanju...čisto prehitro bodo odrasli.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. O super si si to organizirala.
      Jaz se poigravam z mislijo na krajši urnik. A ne vem če sploh kaj pridobim ker nisem vezana na ure ampak na plan. Da bi bila doma si ob naših kreditih ne mirem privoščiti. :(

      Izbriši
    2. V McDonaldsu smo bili pa res še otroci ane. :)
      Lepo smo se imeli. Lepi spomini.

      Izbriši
  3. mooo kako lepo :) sem se še jest čist raznežila <3 ....čeprav nič ne pogrešam tistih dni :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. A res ne?
      O jaz jih bom pa ful. Obožujem dojenčke, predvsem svoje. Pri tujih se mi milo stori tako da me ne tolaži, da jih bo kmalu spet cel kup okrog mene. :)

      Izbriši
  4. Pogum, pogum! Tudi potem je super - drugače in ja, včasih bolj naporno in zakomplicirano, ampak lepo ;)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ja. Saj pridejo nove faze.
      Vsaka posebej lepa. Saj če ne bi lahko imela še enega otroka, ampak ne, se preveč veselim naslednjih faz. Tistih brez vozičkov, polnih rok, plenic. :)
      Prehodi so pa težki. :)

      Izbriši
    2. Ja. Saj pridejo nove faze.
      Vsaka posebej lepa. Saj če ne bi lahko imela še enega otroka, ampak ne, se preveč veselim naslednjih faz. Tistih brez vozičkov, polnih rok, plenic. :)
      Prehodi so pa težki. :)

      Izbriši
  5. oh, te faze ... saj so kar lustno grenkosladke, kajne :) vse lepo.u

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Vsaka posebej. :)
      Hvala enako!

      Izbriši
    2. Vsaka posebej. :)
      Hvala enako!

      Izbriši
  6. Kaj naj rečem, vse dobro ti želim!! Če pa slučajno srečaš kakšno tako priložnost, kot sem jo jaz, jo pa sprejmi z odprtimi rokami. Res je neprecenljivo biti še kakšno leto z njimi :).

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala Tina. Z veseljem bi jo. Res.
      Še moža mi pomagaj prepricati. :)

      Izbriši
    2. Hvala Tina. Z veseljem bi jo. Res.
      Še moža mi pomagaj prepricati. :)

      Izbriši
  7. Anita, poopolnoma razumem vsako besedo in vsa čustva, ki te prevevajo. Edino, kar lahko rečem je, da bo po par mesecih vse že kar precej drugače. Če se spomnim mojega prvega dne v službi, po tretji porodniški, ko sem se parkrat zjokala....danes pa se mi zdi, da nisem tip ženske, ki bi lahko bila samo doma... Kot otroci, imamo tudi mame svoje faze...in tudi ta bo prešla...upam, da čimbolj mirno...

    OdgovoriIzbriši
  8. Ah, boš videla, se boš uravnotežila! Čisto možno je, da boš prve dni občutila tudi to, da si zdaj res supermama, ki žonglira s sedemišestdesetimi žogicami, vmes pa še šestnajst krožnikov vrti na palicah, stoji na eni roki in se meče na trepalnice. Vse. Bo. OK!

    OdgovoriIzbriši

Dej mi kej lepega povej... :)
Žaljivi in nesramni komentarji bodo izbrisani.