petek, 30. januar 2015

Faza

Vem, da to stalno ponavljam, pogosto z cmokom v grlu in z nostalgijo. Čas pač prehitro mineva
Pa ne da bi živela  v preteklosti. Veselim se prihodnosti. Ampak vseeno se zaključuje neko pomembno obdobje v mojem življenju, verjetno najlepše. Ko te nekdo, tako lep, mehek in dišeč 100 potrebuje. 

Moj zadnji dojenček je odrasel v malčka. V zabavnega, aktivnega, trmastega in samosvojega malčka.
Moja zadnja porodniška se je iztekla in tolaži me samo še dopust. Jutri je zadnji dan le tega.
Pred kratkim sem dopolnila že 10 let delovne dobe in če pomislim, da sem jo četrt preživela na porodniški, hmmm me malce stisne. Seveda pozabljam, da sem že prej naštela precej let študentskega dela in da sem že krepko čez 10, pa se zdi kot včeraj, ko sem spekla svoj prvi Big Mac, da ne govorim, ko sem peljala prvega turista čez muzej, enkrat v srednji šoli.

Čeprav me bodo otroci še dolgo osrečevali, zabavali in živcirali, preden se dokončno odselijo mi je hudo. Šele zdaj, med pisanjem sem ozavestila to dejstvo. 
Arne je samo še v spanju samo moj moj. In včasih ko se doji. Ko se stisne k meni in zamiži. Štirice mu rastejo tako pospešeno, da je samo še hrano, direktno iz hladilnika. Grize ne več (toliko). Hodi že suvereno tudi v snežkih, tudi na kavč spleza in se postavi na rob in poskakuje. Potem pa jaz zagledam z druge strani sobe, me skoraj kap, zadržujem dih in tuhtam kako ga bom lovila kot bejzbolžogico in se plazim za njegov hrbet, da ga dam na tla. Bandasakramejnskatanasbobostevidl.

Rene prihaja v fazo iskanja samega sebe, ko je "končno" ugotovil, da lahko nekaj naredi tudi po svoje. In to dela. Intenzivno. V vrtcu je jokal vsako jutro. Intenzivno. Vse od novoletnih počitnic. Danes sem mu za nagrado obljubila bombon, če ne bo jokal. Šel je skozi vrata nasmejan.  Igralec tapravi. Laže za zabavo, samo da lahko igra. ČetanaudobouOskarjainmikupuvilenaFloriditutnečnerečem.

Eneju je izpadel še osmi zob in je že čisto pravi fant. Ko smo sami, se lahko že resno pogovarjamo. Zaplete in peripetije zaljubljenosti pa še vedno deli z nama.  Za šolo mi skorajda ni treba skrbeti. Zelo je samostojen. Z vizijo (je rekel učitel od podaljšanega). Razenosnovnihstvaribrisanjenosuumivanjerokzobtoježepozabil. 
V ponedeljek je prvič šel sam na mestni avtobus. Uh, uh, uh. 

Pretekli teden sva gledala z Davidom nekaj Oskarjevih nominirancev. Oba naju je navdušil skoraj tri ure dolgi Boyhood.http://www.imdb.com/title/tt1065073/ Danes sem v prvem kadru filma. Zadnji bo tu mimogrede, ne glede na to, kako daleč se zdi. (Ogledala sva si še Grand Budapest hotel in Whiplash. Oba zelo všečna, svojevrstna, ampak Boyhood zmaga.)

Eh ja... takle mamo. Danes sem malce otožna.

No, saj glavne travme so že minile.
V ponedeljek začnem. Na srečo z nekaj izobraževanji in konferencami, da bo prehod malce bolj nežen. 
Nekaj več dela bo, malce se bo potrebno prilagoditi, organizirati, verjetno kako aktivnost opustiti, skrajšati... bomo videli. Nekako bo že. Upam, da mi ostane si bom še vedno občasno vzela čas tudi za ta moj dnevnik, da nam ostanejo hitro dostopni spomini, tudi na prihodnja leta, ne le na pretekla.










torek, 13. januar 2015

Berem: Etika v kuhinji

V zadnjem času je na področju prehrane postalo pravo bojišče.
Toliko enih diet, toliko enih smernic, toliko enih priporočil in toliko odločitev.
Pogovori o hrani gredo že skoraj z roko v roki s pogovori o politiki in veri.
Najbolje se jim je izogniti, kajti skoraj zagotovo imate s sogovornikom nasprotujoča si mnenja.

Vsem nam je jasno, da prehrana, ki se je poslužuje večina zahodnjakov in ki jo s svojimi neštetimi policami v neštetih trgovinah podpira potrošništvo to vsekakor ni. Debelost in bolezni so navkljub neštetim zdravilom (ki so del problema!?) na vrhuncu. V iskanju pravilne "zdrave" prehrane, pa naletimo na nemalo različnih mnenj.

Predvsem sta trenutno aktualni dve struji. Paleo, ki zagovarja "čisto" nepredelano hrano, ki temelji na rastlinah in na živalskih beljakovinah in NIČ ogljikovih hidratih. In veganska, ki nasprotno temelji na rastlinah, žitaricah ter stročnicah kot vir beljakovinah in NIČ živalskega izvora, no tudi "zdravi" vegani seveda izbirajo med "čistimi" sestavinami. 

Jaz osebno sem bila vedno bolj za nekaj vmes. Vsega po malem. Čim manj predelano.
Od teorij, ki sem jih prebrala, sem še najbolj verjela Montignacu, ki stavi na živila z nizkim glikemičnim indeksom, kar je tudi sicer postalo pravilo, ki ga vsi zagovarjajo.

Potem sem najprej poskušala prebrati knjigo Paleorecept, ki je v teoretičnem delu delovala še kar prepričljivo a preveč detajlno neberljivo, da bi bila sposobna prebrati celo, vsaj ne za hobi. Ko pa sem preletela strani z recepti, me je povsem odbilo. Meso trikrat na dan? Yah right.
Me res hočejo prepričati, da so bili v paleolitiku sposobni ujeti toliko živali, da bi lahko jedli meso trikrat na dan? Ni šans. In da se v vsem tem času naše telo ni uspelo čisto nič prilagoditi na žitarice? Težko verjetno. Najbolj pa me je odbilo iz etičnega vidika. TUDI ČE, so se v paleolitiku res tako prehranjevali. Si mar lahko v dobi, ko na svetu živi toliko ljudi, kot jih prej v vsej zgodovini ni, lahko privoščimo jesti meso trikrat na dan? Bi rekla da ne.

Pravzaprav me je branje Paleorecepta in še nekaterih drugih knjig pripeljalo do tega, da sem veliko razmišljala o mesu, o množični pridelavi mesa.
Razmišljal sem o ubijanju živali, ki jih pojemo in o tem, da če jih že jemo, da bi bilo prav, da smo vsaj zraven, ko jih nekdo za nas ubije, če je že ne ubijemo sami, ne pa da kupimo zrezek v plastični posodi, ki nas niti ne spominja na žival.


Kot odgovor, na svoja vprašanja, pa sem pred kratkim v knjižnici naletela na tole drobno knjižico s pomenljivim naslovom, ki me je kar privlekla nase.

Knjižica na 44 mini straneh odgovori na vsa vprašanja, zakaj ni prav, da jemo živali in ostale jedi živalskega izvora. Kratko, jedrnato, preprosto.
Na naslednjih 100 straneh pa avtorja odgovorita še na 40 vprašanj in pomislekov, ki jih vegani dobijo s strani vsejedcev glede veganstva in veganske prehrane.

Mene je prepričala.
Ne bom rekla, da sem že kar vegan, ali da bom kadarkoli vegan.
Čeprav se mi živali v teoriji smilijo, pa žal, ko vidim meso, še vedno vidim le zrezek. In žal ga še vedno lahko pojem. Moram pa reči, da vedno težje in z manj veselja. Še več težav imam z odpovedovanju ostalih živil. Siru in jajcem.

Si bom pa najprej kupila tole knjižico in se vedno znova vračala k branju.
Nisem še in ne vem če bom kdajkoli (upam da ja) pripravljena za vekomaj reči NE svojim najljubšim jedem, "comfort foodu" iz otroštva. Goveji juhici, lazanji, občasnemu dobremu zrezku. Jajčku na oko, mmmm siru? Ne vem. Se pa že (in se še bom) močno trudim najti čimveč okusnih veganskih jedi, ki bodo čim pogosteje nadomestile "tradicionalne" jedi na naših krožnikih. Ne zaradi zdravja, ne zato ker ne bi marali mesa.

Zato ker si tega ne zaslužijo, živali, zato ker si tega ne zasluži naš planet, in ker si, kot del kroga, tega ne zaslužimo mi in niti naši zanamci.

Moram vam posredovati nekaj informacij, ki naredile vtis name.
Nekaj sem prepisala, nekaj sem skrajšala. Bistvo  upam, da je ostalo.

 *Uvod:
 "Ljudje pojedo gromozansko veliko živali. Po podatkih Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) človeštvo vsako leto ubije več kot 57 milijard živali za hrano. Milijarda je tisoč milijonov. Ta številka ne vključuje pojedenih rib in drugih vodnih živali. Ocenjujejo, da je teh najman  še dodaten bilijon. Bilijon je milijon milijonov. To pomeni nepredstavljivo veliko trpljenja in smrti. 
  Če ste podobni večini ljudi, imate radi živali. Morda se imate celo za "ljubitelja živali". A verjetno tudi jeste meso, mlečne izdelke, jajca in druga živila živalskega izvora.
  Razmišljali ste o tem in težilo vas je. Slutite, da vzreja in klanje živali potekata dokaj brutalno in niste prepričani, kako bi se morali odzvati."...(str 13)

Avtorja ne zagovarjata živalskih pravic na splošno, niti ne zagovarjata ideje, da so z moralnega gledišča ljudje in živali enako vredni. Osredotočata pa se na dve načeli, povsod sprejeti normi, ki jih vsi že tako sprejemamo in za kateri trdita, da sta zadosten razlog, da prehranjevanje z živili živalskega izbora ni opravičljivo.

"Človekova moralna obveza je, da živalim ne povzroča nepotrebnega trpljenja." Trpljenje, povzročeno zgolj zaradi užitka, zabave ali priročnosti, je po definiciji nepotrebno.
in
"Čeprav so živali pomembne v moralnem smislu, so ljudje pomembnejši."  V neogibnem konfliktu med interesi človeka in živali, damo prednost interesom človeka.


*Meso. Potreba ali užitek?

Spomnita nas na dogodek, ki se je zgodil, pred leti v Ameriki, ko je bil igralec ameriškega nogometa, Michael Vick obtožen financiranja in sodelovanja v pasjih bojih in na to, kako jezna je bila, in je še vedno, javnost.
Ker so psi trpeli in umirali, zato, ker mu je opazovanje psov med boji prinašalo zadovoljstvo.
Čeprav marsikdo tudi verjame, da je sprejemljivo udariti psa, ki je pomočil preprogo, se vsi strinjamo, da je pretepanje psa iz užitka moralno zgrešeno.
Prav zato je javnost nasprotovala njegovemu ravnanje; Vick namreč ni imel tehtnega razloga za svoje početje. Med njim in psi ni bilo nikakršnega konflikta in trpljenje, ki ga je povzročal je bilo popolnoma nepotrebno.

    "Nihče ne dvomi, da uporaba živali za prehrano celo v najboljših okoliščinah povzroča znatno trpljenje in neogibno tudi ubijanje živali. Čeprav mnogi med nami mislijo, da v mlekarski industriji in v proizvodnji jajc ni potrebno ubijanje živali, to ne drži.

    Nihče ne trdi, da je z medicinskega vidika treba jesti živila živalskega izvora. Izjemno konzervativna Akademija za prehrano in dietetiko je zapisala:
     Stališče Ameriškega združenja za dietetiko je, da so primerno načrtovane vegetarijanske oblike prehranjevanja, vključno z vegansko prehrano, zdrave in prehransko ustrezne, ter da lahko pozitivno vplivajo na preprečevanje in zdravljenje nekaterih bolezni. Ustrezno načrtovane vegetarijanske oblike prehranjevanja so primerne za ljudi v vseh življenjskih obdobjih , tudi za nosečnice, doječe matere, dojenčke, otroke in mladostnike ter športnike.
    Tudi vedno več zdravnikov poudarja, da živila živalskega izbora v resnici škodijo zdravju ljudi...
... če se strinjate glede škodljivosti prehranjevanja z živili živalskega izvora ali ne, gotovo ni argumentov za trditev, da so živila živalskega izbora potrebna za optimalno zdravje. Se pravi, tudi če ne verjamete, da boste bolj zdravi ob razumno sestavljeni veganski prehrani, ni razumno verjeti, da boste manj zdravi. " (str. 24-26 Težava: Vsi smo Michael Vick)

 *Okolje:
Obstaja tudi splošno soglasje, da je živinoreja okoljska katastrofa. Čeprav se ocene škode razlikujejo, predelava živil živalskega izbora nedvomno neučinkovito izkorišča rastlinske beljakovine, kajti živali morajo zaužiti mnogo kilogramov žita ali druge krme, da bi nastal en kilogram mesa.

Za pridelavo enega kilograma govedine je potrebnih 13 kg žit ali 30 kg druge krme; za 1 kg ovčjega mesa je potrebnih 21 kg žita ali 30 kg druge krme, za 1 kg svinjine 5,9 kg žita, za 1 kg puranjega mesa 3,8 kg žita, za 1 kg piščančjega mesa 2,3 kg žita in za 1 kg jajc je potrebnih 11 kg žita. Živina v ZDA poje sedemkrat toliko žita kot celotno prebivalstvo ZDA in bi zadoščala za prehrano 840 milijonov ljudi, ki se prehranjujejo izključno z rastlinami.

Živinoreja prispeva v ozračje več toplogrednih plinov, kot izgorevanje fosilnih goriv za transport. Worldwatch Institute ocenjuje, da živinoreja proizvede 51 odstotkov celotnih emisij toplogrednih plinov, ki so posledica človeških dejavnosti.
V obratih masovne živinoreje vsako leto nastane 1.37 milijard ton trdne snovi živalskih iztrebkov (to je 130 krat več od količine človeških iztrebkov, ki letno nastanejo v ZDA).

Krmi in vodi za piščance, krave in prašiče rutinsko dodajajo antibiotike. S tem pospešujejo rast živali in preprečujejo okužbe, ki bi jih sicer povzročili pomanjkljiva higiena in intenzivna reja z veliko gostoto živali v zaprtih prostorih. Osemdeset odstotkov vseh proizvedenih antibiotikov konča v živalski krmi.

Živinoreja je odgovorna tudi za onesnaževanje voda, krčenje gozdov, erozijo prsti in še celo vrsto negativnih učinkov na okolje. Tudi pri tej temi lahko oporekate nekaterim podrobnostim, vendar nihče ne more verodostojno zanikati, da živinoreja na koncu koncev negativno vpliva na okolje.

Katero je najboljše opravičilo za povzročanje trpljenja 57 milijardam kopenskih živali in najmanj bilijonu vodnih, glede na dejstvo, da nam ni treba jesti živali iz prehranskih razlogov, in da je rezultat tega početja ekološko opustošenje?

Živila živalskega izvora so okusna.
Uživanje živil živalskega izbora je praktično. Je navada.

V čem točno se torej uživanje živil živalskega izbora razlikuje od organiziranja pasjih bojev?
V ničemer.....

*Z moralnega gledišča ni razlike med mesom in drugimi živili živalskega izvora
Sprašujete se, kaj je narobe z jajci, mlekom in mlečnimi izdelki (sirom, jogurtom, sladoledom)? Pri proizvodnji teh izdelkov ne ubijajo živali.

Ta predstava je zelo razžirjena a kljub temu napačna. Trpijo tudi živali, ki jih uporabljajo za pridobianje mleka in jajc, in zakoljejo jih prav tako kot tiste, ki jih gojijo samo za meso.
Ljudje na splošno verjamejo, da krave "samodejno" proizvajajo mleko in da jim z molžo delamo veliko uslugo Vendar to ne drži, saj morajo najprej postati breje. Vsako leto jih umetno, nasilno oplodijo, zato da imajo ves čas mleko. Če mi popijemo mleko, ga zmanjka za teličke, katerim je namenjeno. Na novo skotene teličke hitro ločijo od mater - včasih takoj, sicer pa največ dan ali dva po skotitvi. Ni človeka, ki bi resno trdil, da to ne povzroča stiske tako materi kot mladičku. Mnoge telice bodo postale krave molznice (hranijo jih z umetnimi pripravki, da ne potrebujejo materinega mleka) preostale telie in vse june pa začnejo rediti "za meso". (str 35- 36)

Na to nam odgovorita še na mnogo "Ampak", ki se nam porajajo
Ampak... odkod dobite beljakovine?
Ampak... ali bom dobil zadosti železa če ne bom jedel mesa?
Ampak... ali bom dobil zadosti kalcija, če ne bom užival mleka in drugih mlečnih izdelkov?
Ampak... slišal sem za nekoga, ki je zbolel, ko je nehal jesti živila živalskega izvora?
Ampak... ali ni "naravno" jesti živila živalskega izvora?
Ampak... kaj če bi bil na smrt sestradan na samotnemu otoku?
Ampak... kaj če bi bolje ravnali z živalmi, ki jih gojimo za hrano?
Ampak... ali ne bi bilo potrebno najprej poskrbeti za človekove pravice?
Ampak... kaj pa rastline?
Ampak... prehranjevanje z živili živalskega izvora je tradicija
Ampak... ljudje smo na vrhu prehranjevalne verige
Ampak... živali jedo druge živali
Ampak... res se ne bi mogel odpovedati svoji najljubši jedi (!!!)
Ampak... prestar sem za spremembo....


Ah pa tako preprosto je bilo. Zdaj pa to.












ponedeljek, 12. januar 2015

Arne Afna

Ne morem verjeti,
še dva tedna in tale mala afna bo pihala prvo svečko.
Jaz pa že pridno kurim še ta "podarjeni", še čisto zadnji, mesec porodniške in že čez nekaj dni bom začela kuriti dopust.

Arne je pa ravno taka afna, kot sta bila Enej in Rene.
V igri jima že gre v štric. Sploh Reneju. Se že pulita za isto igračo in verjetno se ga Rene kar malce boji. Sploh ko zagrozi s svojimi ostrimi zobki. Spomladi se bosta že skupaj na poganjalčka učila. Rene bolj počasne sorte, ta pa čisto naspidiran.

Pa še malo statistike, za vse tri, ker ne vem kam naj si drugam napišem.
Tehtali smo se:
Arne 10.9 kg
Rene 17, 2 kg
Enej 24,1 kg.


četrtek, 08. januar 2015

Moji pianisti.

Se ponavljam, ampak vsi ti krožki in šole se malce preresno jemljejo.
Zato skrbimo, da sicer vadi kar mora, potem pa še malce imprivizira. Z gušt. :)
Res se trudim, da bi mu bilo v veselje, ker je talentiran. Dečko ima res dober posluh.
Ampak vseeno pravi, da prihodnje leto ne bo več igral. Zato še kar zavlačujemo z nakupom kakšne bolj resne naprave. Bomo videli.


Enej vadi.




Rene in Arne bi tudi vadila. :)


ponedeljek, 05. januar 2015

Tekaški dnevnik 2014

Tekaško je bilo leto 2014 zelo, zelo uspešno.
Seveda nisem segala po kakih lovorikah, borila sem se le sama s sabo.

Cilj, ki sem si ga zastavila v začetku leta, ko sem 6 tednov po porodu začela z vadbo, sem dosegla in presegla.

Zastavila sem si 600 km, naredila sem jih 652, torej 130% doseganje plana. Zraven pa še kar nekaj prijateljskih in družinskih pohodov in pohodkov. Kljub temu, da se to mogoče komu zdi veliko, pa je sem začela s tekom res počasi in (verjetno) zato tudi nisem imela nikakršnih težav, ne s sklepi ne z inkontinenco. Če razmišljate o tem, da bi začeli teči, vam vsekakor močno priporočam pričetek po knjigi Tek za začetnike. Sama sem se je v začetku točno držala, ko pa sem videla, da sem se hitro in brez težav vrnila v staro tekaško formo, pa sem jo nekloliko nadgradila, kasneje pa nadaljevala z raznovrstnimi treningi med tednom in daljšimi teki v družbi prijateljic med vikendi.

Na Ljubljanskem maratonu sem tako dosegla svoj nov najboljši čas tako na 10 kot tudi na 21 km. Kar je fantastično, glede na to, da je bilo to komaj 9 mesecev po porodu.

Leto sem zaključila na izi. Z treningi "baze", čeprav je to, potem ko si že hitre in imaš dobro vzdržljivost, nekaj groznega. Če se začetniku zdi težko sploh teči, je teči počasi, ko lahko tečeš hitro strašna muka. Noge bolijo, vlečejo naprej in le močna volja te drži nazaj. Če imaš hitre prijateljice je to še toliko težje. Nasploh sem predvidevala, da tale trening baze, na nizkem pulzu (60 do70% max pulza, kar je pri meni nekje do 126 utripov na minuto) velja samo za dolge teke, vmes pa lahko delaš normalno intervale, zabavnejše tempo teke in podobno. Pa sem se uštela. Prejšnji teden sem se celo popoldne pregovarjala z Markom Mrakom, pa ni popustil tej moji domislici. Pravi, da naj bi tekači celo dolgo zimo trenirali izključno na baznem pulzu. (Pripravite si svoj trening na njegovi spletni strani Osebni trener). Za moje plane, torej 60 km na izi na 100 milj Istre pa sploh pravi, da ni potrebno trenirati drugače kot na bazi, saj potrebuješ samo vzdržljivost, hitrosti pa ne.

Saj ne, da sem o tem že zelo veliko prebrala (nazadnje Ultraman), ampak vseeno je tole nekako neprivlačnejšo, na videz neizvedljivo. Me pa vsekakor zanima kako se srce navadi "kvalitetno delati" in kaj to pomeni za pripravljenost za tek v prihodnosti.

No, na koncu koncev mi je na koncu leta končno bolj ali manj uspešno uspelo nekaj takih tekov. In prav zadnji je bil najbolj zabaven. Peš k noni na kosilo, nazaj pa v Enejevi in Davidovi družbi, v svežem snegu in v gojzarjih, počasen tek nazaj domov. Pulz je bil ravno pravšnji, tek pa nadvse prijeten. Zdaj ko poznam recept mi gotovo uspejo tudi naslednji.

Zelo sem vesela, da sem končno našla tudi vadbo za moč, ki mi ustreza in, ki se je z veseljem udeležujem. Običajno me je namreč že po kakem mesecu, najkasneje pa takoj ko se je izza zimske oblačnosti pokazalo sonce, minilo vsako udeleževanje skupinske vadbe. Tokrat pa hodim (sicer le enkrat na tedne) na funkcionalno vadbo. Prav veselim se že naslednje, pa čeprav je ura vendarle rahlo nemogoča za mojo večerno utrujenost.

Planov za prihodnje leto si še nisem postavljala. Razen tistih 60 km Istre konec aprila. Bomo videli koliko bom sploh zmogla, glede na to, da se že v kratkem vračam v službo. Si pa želim, da bi vsaj ponovila letošnjo bero kilometrov ali pa mogoče nadgradila nekje do 1000, glede na to, da bom vendarle imela 3 mesece več.

Želim si opraviti kak prijeten pohod v družbi mojih fantov, kako uro ali dve teka na smučeh... bomo videli. Vsekakor si predvsem želim, da bi v teku še naprej uživala tako kot doslej, da bo šlo brez poškodb in da bom imela še naprej tako dobre varuhe in varuške za moje fante, v kolikor ne bodo šli z menoj seveda. Komaj čakam, da še malce odrastejo. :) Hvala vsem za pomoč, predvsem mami in atu ter Davidu za potrpljenje in Arneju, ki me je spustil iz rok, čeprav sem mu še "pripadala" in sva zato tudi zamudila kak obrok in je moral jesti fuj fej zelenjavo in žitarice. Se bova pa malce dlje dojila, da bo lahko nadoknadil. :)

Za konec pa še nekaj utrinkov iz novembrskega pohod(ek)a na Šmarno goro. Namesto (ali za) Darjin rojstni dan, smo si privoščile skok do Ljubljane in hop nad oblake. Bilo je tako sanjsko lepo, da upam, da to postane tradicija. Ane babe moje?


Prijazni gospod nas je povprašal, če smo iz dijaškega doma. :)


















nedelja, 04. januar 2015

Ideja: Slivovi cmoki

Z vami bom delila idejo, ki ste jo verjetno že vsi pogruntali, le jaz sem rabila sto let, da so moji možgančki priklikali do sem.

Med počitnicami so si fantje zaželeli slivovih cmokov za kosilo, ki jih sicer zelo rada jem, malo manj rada pa pripravljam. Zdi se mi preveč zamudno in pacasto.
Najprej priraviti testo, ga razvaljati, razrezati, napolniti, oblikovati cmoke in še najslabši del, tisto pacasto testo spraviti s podlage, ne da bi pri tem uničil viledo ali dve.

No tokrat me je po nevemkaterem naključju spreletelo, da sem pa že kdaj videla kako kitajčki pripravljajo cmočke.
Testo zajamejo v roke, jih napolnijo in zaprejo.
Se mi je zdelo, da bi se to dalo tudi s slivovimi narediti.

Za izdelavo cele doze cmokov sem rabila ravno toliko časa, koliko je rabila voda v loncu, da je zavrela. Nikamor se mi niso lepili, popali in copali. In razen nekaj malega raztresene moke, mi ni bilo treba pospravljati nič. In to je glavno. Pa še spustil ni niti eden.

Zna biti, da bodo zdaj pogosteje na jedilniku. :)




sobota, 03. januar 2015

Izjava tedna: Rene

Kot kaže, prihaja čas, ko nas bodo zabavale Renejeve izjave tedna.

Tokrat sem uspela ujeti kar dve.

Pride tako mali enkrat za mano v kopalnico in v rokah nosi kozarec vode. Nekaj nujnega mi je imel povedati.

"Mami, a viš de ta voda je pa prav z okusom po vodi?!"

Potem ko si je ogledoval naše filmčke, kar je njegovo najljubše opravilo (jest bi glidav filmčke ka sm biu mičken pa mal velk) ogovori Davida:
"Mami, kdaj bomo spet šli na trajekt na jačko? (ne še vedno ni pozabil)"
Pa pravi David: "A mami?" (češ, a meni praviš mami?)
Rene: "Ne, jest!"

In včeraj ko sem ga dajala spat, me objame in pravi.
"Jest imam atita jat, tebe pa nimam jat."

Hvala srčece, za prijeten večerni pozdravček. :)
Saj danes si je že premislil. Ima tudi mene jat.

Se mu pa tolikokrat nasmejimo ko mežla po svoje tiste črke in besede. Če je možno imeti govorno disleksijo, jo naš Rene prav gotovo ima. Smešen je, ko hoče povedati besedo, pa jo pove čisto narobe in to tudi ve, potem se pa trudi, da bi jo sestavil tako kot je prav, pa mu nikakor ne uspe. :)
Vem da se je zadnjič matral z besedo pokrovček ene 3 minute, ampak ne znam rekonstruirati zgodbe. :)

Pa še zabavna prigoda. Pred kratkim je za en dan zbolel. Nič posebnega, le enodnevna vročina, ki jo je super prenašal. Le ko je šel zvečer spat, je tako zakuhal, da ni mogel spati in mu je David nesel malce sirupka. Ko popije sirup prosi še za malo vode. Srkne požirek, "preplanka" v ustih in izpljune. Sebi na kolena, v posteljo. Potem pa v grozen jok, saj ga vsaka polita kapljica že sicer grozno razburi, kej šele v posteljo. Ojojoj. :)







petek, 02. januar 2015

Srečno 2015

Uf, to pa je bila pavza.
Počitnice smo res vzeli na off. Računalnik smo odprli samo zato, da sta lahko otroka gledala filmčke, "ka sm biu mal mičken pa mal velk" (Rene). :)

Za v našo "spominsko knjigo" pa toliko stvari za pospraviti.

Takole sta naša fanta sama okrasila našo plastično kuštravo smrekico.
Domišljija jima je delala na polno in tako sta "izdolbla" ogromn povšter in iz njega pričarala pravo zimsko pravljico. 

Srečno novo leto želimo vsem! 
Naj o zdravo, zabavno, aktivno, nagajivo, kreativno in zdravo!