torek, 28. oktober 2014

Tekaški dnevnik: Ljubljanski maraton 2014

Poleti sem se hvalila, kako super truper mi gredo treningi, kako z užitkom tečem, kako hitro grem...

Potem pa je prišel september in takrat se je kar usulo name cel kup enih banalnih težav, ki pa so me vseeno pošteno zaustavile. Najprej je tek postal muka. Matrala sem se in matrala, a vsakič sem tekla z muko, komaj sem se vlekla, pulz mi je nabijal. Šumelo in piskalo mi je v ušesih (verjetno zaradi sinusov), utrujena sem bila,... nič ni bilo z mano.

Tri tedne nazaj sem se udeležila gorskega teka za pokal Tanje Žakelj, sem upala, da bo samo vzdušje tekme pomagalo, da se vrnem nazaj na stare tire, pa ni. Komaj sem sopla, s težavo tekla (no to bi itak, ker je res strahoten klanec cele 4 km), noge so se mi tresle. Skratka, mučno.

Potem sem šla končno h zdravnici, ki mi je dala Nasonex za sinuse, odločila pa sem se tudi, da prekinem s tekom in se raje dodobra spočijem. Le še dvakrat tedensko (enkrat na pet dni bo bolj držalo) sem se prisilila  si privoščila lahkoten tek. In trx vadbo ob torkih.

Prejšnjo soboto se mi je končno zdelo, da sem "prišla h sebi" in sem šla na poskusni tempo tek. Tokrat se je izkazalo, da se je počitek končno izplačal in sem sicer še vedno z muko in bolečinami, (najprej čez želodec, nato pa v območju vranice),  le lahko držala spodoben tempo, ki ga prej niti približno nisem uspela držati. Nekje proti koncu teka, sem lahko celo odmislila muke in pozabila na vse in z mislimi odplavala v svet sprostitve.

Bolečina v vranici, ki me je zagrabila med tekom, pa kar ni in ni hotela popustiti. Bolečina se je iz dneva v dan premikala po trebuhu, bila sem napihnjena kot balonček in splošno počutje je bilo (spet) prav grozno. Šele proti koncu tedna so bolečine končno ponehale in v soboto sem se že odlično počutila. Naredila sem pavzo z Nasonexom, saj se mi je zdelo, da bi lahko težave izvirale od tu.

V soboto smo se udeležili LM z našimi malčki. Rene in Arne prvič na Lumpi teku, Enej pa že med vrstniki. Žal z rahlimi zapleti in je na koncu tekel povsem od zadaj in kar v kavbojkah, ampak jih je pa veliko prehitel. Na koncu je bil zadovoljen. Fantje so si seveda želeli McDonaldsa, jaz sem se odločila, da si najdem raje nekaj boljšega, a na koncu sem se posladkala le z nekaj kosi čokolade in pol palačinke in prišla zvečer domov sestradana.

Za povrh še zaspati nisem mogla zvečer in zjutraj sem se zbudila izčrpana in švoh, da sem komaj stala pokonci. 

No,  zdaj čez 7 odstavkov samo jamrala. Čestitke če ste se prebili skozi, zdaj gre na bolje!

Zjutraj sem potem nadoknadila ves carboloading, ki sem ga zamudila v soboto.
Najprej sem si privoščila dve palačinki, nato sem kar med potjo srkala smuti zmagovalcev, se odžejala v limonado namočenimi chia semeni, na poti na štart sem pojedla še frutabelo in očitno je zadostovalo. Kajti na štartu sem že kar pokala od zdravja, energije in dobre volje. 

Na kup smo se nabrale vse redne in neredne sotekačice in skupaj štartale na repu druge cone. Plan je bil, da začnemo s tempom 5.15, kar bi zadoščalo za zastavljeni cilj 1:50.  Začele smo malce počasneje, proti Bavarcu pa smo že počasi ulovile zastavljeni tempo in se tudi že malce razkropile. 

Tino, Nino in Anito sem iz nekega strahospoštovanja, ker so pač nore tekačice, spustila nekaj metrov naprej, a sva jima nato z Anjo še dolgo lepo sledile. Neda je zaradi bolečin zaostala. Pri stadionu sem pri Mateju odvrgla vetrovko in v zameno dobila spodnje fotografije. Na koncu Dunajske naju je prehitel Borut Pahor in tu sva izpred oči tudi izgubili prve tri tekačice. Na Bratovževi ploščadi sem dočakala že druge navijače in objela sestrično Hermino, ki ji sicer še nisem uspela čestitati za hčerkico (čestitke Hermina, se morava slišati!), Potem pa kar malce pospešila nazaj navzdol proti stadionu. Navijačev je bilo tokrat ob celotni progi res veliko in že na Drenikovi sem dočakala še "svoje" tretje, glasne navijače (Maks, Erik, Nana, hvala!). 

Ne vem ali je bilo zato ker smo šli v nasprotno smer, zaradi dobre pripravljenosti, večje hitrosti ampak kot bi mignil, smo se že znašli na poti proti Merkatorju Šiška. Tu se je Anja odločila malce upočasniti, jaz pa sem še malce pospešila in kmalu sem pred seboj navdušena zagledala prve tri sotekačice, ki sem jih z lahkoto ujela in se jim pridružila. Od tu je pot še hitreje tekla, moči je bilo še dovolj in le strah pred morebitno krizo in Tinino slabo počutje nas je zadrževalo, da nismo še malce pospešile. 

Tinina slabost se je preko Mosteca stopnjevala in le s težavo nam je sledila (Tina vsaka čast za tak tek, ob tako slabem počutju!) in na koncu smo jo, s težavo, pustile zadaj in odšle v svojem ritmu naprej. Proti cilju smo še rahlo pospešile, na zadnji okrepčevalnici smo vzele še kozarec vode, kar se ni izkazalo za najboljšo potezo, saj se mi je prav zataknil v grlu in izgubila sem nekaj moči, da sem od tu le s težavo lovila Nino, Anita pa je pobegnila nekaj metrov naprej. V cilj smo tako prispele le nekaj sekund narazen v norem tempu 5.06 min/km in s časom 1.48.26, kar je zame čudovit čas, sploh ker sem ga odtekla s tako lahkoto in vem, da bi zmogla tudi kako minutko manj. (če bi bila sila :) 
Čisto malo me jezi, ker sta me le za sekundo oziroma dve sekundi prehiteli dve Kolektorjeviki, in tako sem se uvrstila na četrto mesto v boju za koncernovo lovoriko. :) Ampak ker sta obe super punci jima oprostim (Čestitke Dolores in Nina!) :)

Skoraj do dneva natančno, 9 mesecev po porodu sem postavila dva osebna rekorda. Tek na 21km jasno, (prejšnji je bil švoh 2 uri), in tudi na 10 km sem postavila najhitrejši čas: 50.39. Hkrati pa sem tudi že izpolnila cilj, ki sem si ga zastavila za letos: pretečenih 500 km. Prišla sem na 78 mesto v kategoriji in 344 mesto med ženskami, kar je ohohlala bolje kot je bilo na moji prvi polovički, pred kdovekolikoleti ko sem tekla in sem končala zelo na repu svoje kategorije (če se prav spomim, me je takrat prehitela celo Helena Žigon). Če bi postavili kategorijo doječih mamic, pa bi se verjetno še precej bolje odrezala. :)

Suma sumarum, se je vse izšlo bolje kot v najlepših sanjah. Dobra družba, dober tek, dobro vzdušje, super vreme, čudovita publika, navijači ob celotni progi, brez bolečin, brez žuljev in brez trpljenja.

Meni se je spet izkazalo, da je ključno to, da poslušam svoje telo. In moje telo je potrebovalo počitek in ker sem si ga vzela, sem zmogla tak tek. Prepričana sem, da če bi vztrajala z aktivnejšim tekom tudi zadnje tri tedne, bi bilo včeraj slabše.  Očitno so dobri poletni treningi in kar nekaj pretečenih klancev zadoščali za dobro splošno kondicijo. Tako je bil tokratni LM zagotovo najprijetnejša tekma, kar sem se jih kdaj udeležila. Celo prijetnejši do fantastične Nočne desetke. Super res!

Aja, David. On je vse čas obljubljal, da bo tekel z nami. Tik pred štartom so ga že zasrbeli prsti na nogah in se je odločil poskusiti malce hitrejši tempo. Na koncu je bil na cilju z odličnim časom 1.40. 54 kar je več kot odlično, glede na to, da teče še bistveno manj kot jaz. Mišica moja. :)

Na cilju smo počakali še na brhke maratonce, da smo jim predali zaslužene čestitke. Bravo Sara in Alen, Drago, Martina in Tina! Ko ste prihajali v cilj, me je kar imelo da bi se naslednjič tudi sama spet prijavila na 42 to je res posebne vrste podvig. kapo dol vsem!

Po tekmi smo šli še na zasluženo pivo in na pico v Ljubljanski dvor, kjer smo srečali še Zorana Jankoviča, ki nam je obljubil, da bo "zrihtal, ne", da si bomo lahko naslednje leto v Ljubljani, namesto pice, privoščili raje žlikrofe. 

Prihodnji načrti in cilj: Čez zimo bomo trenirale bazo. Lahkoten tek na minimalnem puzu (120-130), to bo podvig. Spomladi pa nas že nekaj let zelo mika 100 milj Istre, le da v resnici ne 100 milj, ampak 60 km trekinga. Bomo videli če uspe.






Garmin: http://connect.garmin.com/activity/621096689

Hvala vsem za pomoč in družbo.
Fantom, da so naju pustili na tek, atu in mam pa za varstvo! Hvala, hvala, hvala!


Hvala gospa, ki me je v soboto ujela za roko in pobožala in mi povedala, da z veseljem obišče naš blog.
Lepo je spoznati bralce. Oglasite se kaj!


16 komentarjev:

  1. Bravo punce! Hvala da ste me mal povlekle, če ne bi bilo vas, bi gotovo odstopila. Tok kot si ti z užitkom tekla, jaz nisem.
    In čestitke obema, ker vem kako težko je vskladit čas za trening pri treh.
    Zdej pa novim tekaškim dogodivščinam naproti :).

    OdgovoriIzbriši
  2. Ma bravo, res! Hude ste, kapo dol! :-) Se vidi, da imaš dovolj izkušenj in znanja, predvsem pa dobro bazo, da zmoreš tak podvig kljub vsem nevšečnostim "tik pred zdajci" ... super mama, ni kaj! :-) Hitro okrevanje in še veliko tekaških užitkov še naprej (zdaj bodo torej že familiarni -kar je še večji užitek, ne?)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. O ja, super užitki. Bi morala iti kdaj na sprehod z mojimi podivjanimi mulci.
      Sploh skozi gužvo se je prijetno sprehajati. :)

      Izbriši
  3. Bravo. Skoda, da nisi tekla 42 ;) pri 27km bi te se jaz objela :) pa naslednje leto :))
    Cestitke se 1x!!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ojoj, ko bi tako vedela, bi naredila ovinek. :)

      Izbriši
  4. Bravooo!
    Ja, nič, drugo leto se bo treba zmenit, pa gremo vse na 42 :)

    OdgovoriIzbriši
  5. Bravo, bravo, bravo! Kapo dol! :)

    OdgovoriIzbriši
  6. Bravo vsem, super ste!!! :)

    xx

    OdgovoriIzbriši
  7. Bravo Anita! Si tekla tko hiter, da te na štartu in nato v Šiški sploh nisem videla. Na koncu sem pa mislila, da sem te videla ampak nisem prepričana. A je tvoja sotekačica imela kito?
    Lp, Lenka

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ojoj.
      Ja je imela ja. Mogoče smo pa bile. :)

      Izbriši
  8. Anita hojla, evo oglašam se z velikim veseljem, saj si mi v soboto polepšala dan, ko sem te ugledala v množici s tvojimi štirimi lepotci. Tudi hčero sem srečala, ki je bila (prijetno) presenečena, da sem te kar ogovorila.
    Čudovita družina ste in še veeeliko (športnega) veselja vam želim.

    Lp/Su

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala Su, tudi jaz sem bila zelo prijetno presenečena in še dolgo mi je igral nasmešek na obrazu.
      Hvala, res!

      Čudovita pa.. ha, ha... čisto navadna. V soboto pa sploh ni bil naš najboljši moment. Z mojimi podivjanci v ljubljanski gužvi. :)


      Upam, da se še kdaj srečamo. Lp, A

      Izbriši

Dej mi kej lepega povej... :)
Žaljivi in nesramni komentarji bodo izbrisani.