torek, 09. september 2014

Tekaški dnevnik

Za tekača je motivacija kar pomembna in kot mnogi, za motivacijo uporabljam organizirana tekmovanja. Vsako leto si izberem tri ali štiri, skrbno izbrane (za kaj več mi je škoda denarja in sobot). 

Ljubljanski maraton pa je že od nekdaj stalnica in glavni cilj sezone int udi letos je tako in ker je do takrat le še slabih 50 dni, kot nas na fb-ju stalno opozarjajo, sem tudi malce bolj resno zastavila treninge. Torej 3 krat na teden, tako da rotiram en dolg tek, en kratek in hiter tek, ene intervale, ene srednje dolg počasen tek, enkrat malce v hrib in tako naprej. Seveda je 3x tedensko plan, v realnosti je bolj dvakrat na teden, pa še to enkrat na začetku tedna in enkrat na koncu (okej, okej... enkrat na 5 dni. :)). 

Kakor koli že, pa mojim nogam tole očitno prav dobro ustreza. Kajti vsakič ko grem na kako "referenčno" progo, dobim na koncu dober rezultat ali pa pri teku strašno uživam.

Tako sem nabrala kar nekaj podvigov, ki so mi ostali v zelo lepem spominu.

Prvi med njimi je bil jutranji tek med dopustom v Prekmurju, ko sem po slabo prespani noči že navsezgodaj zapustila posteljo in šla čez drn in stran. Skozi jutranje meglice, mimo radovednih srnc, čez polje v Mursko soboto (ki je mimogrede odlično opremljena s kolesarskimi in tekaškimi stezami, bravo!) čez park pa kar malce čez drn in strn. V hiško sem se vrnila mokra do kolen z storžem narabutane koruze, nazaj v posteljo k mojim fantom.

Drugi je bil hitri tek do Kobile za katerega sem porabila le 12.03 minute.

Tretji je bil prava avantura. Ko sem se šla posloviti od svoje sotekačice Tine, ki z družino odhaja na svojo avanturo v Nemčijo. Šla sem od doma, do Idrije, čez Kluče, po Francoski do Godoviča. Prvotni plan je bil, da se moji fantje medtem naspijo in me enkrat proti cilju poberejo. A mi je šlo tako dobro, da bi bila prav razočarana, če bi morala predčasno zaključiti. V hrib sem tekla sicer počasi a lahkotno, da klancev skoraj čutila nisem, pa je bilo grozno vroče. Proti koncu sem si (za preganjanje medvedov) na telefonu prižgala še muziko in naenkrat sem se prav zasačila, ko sem zraven na ves glas prepevala in poskakovala. 

Nasploh sem ugotovila, da mi taka "potovanja", ko ob koncu prav nekam pridem in ne krožim le "v prazno", v prav poseben užitek. In enkrat v prihodnosti bom gotovo splanirala eno tako posebno avanturico.

Zadnja med njimi je bila včeraj, ko smo šle z Darjo in Anito na počasno 12 ko, na koncu pa sva z Anito z lahkoto opravili z dokaj hitro 20ko. Med lahkotnim klepetom s povprečnim pulzom 153. Anita je imela svojo avanturo že čez vikend in se je raje predčasno obrnila.


Prav veselim se že naslednjih tekov, upam, da nam bo tudi vremo vsaj malce naklonjeno.









3 komentarji:

  1. Mašinca si pridna. Dej še mene malo motiviraj. ;) Bom stiskala pesti tudi zate (bratec gre na 42ko). In seveda za dobro vreme.

    OdgovoriIzbriši
  2. No, morda prideš naslednje leto v Amsterdam (Dam tot Dam loop, 10 milj). Jaz bom letos tekla nočni tek (polovico), če ne crknem predem pridem na cilj...

    OdgovoriIzbriši
  3. Bravo! Si prou carica marica! :)

    OdgovoriIzbriši

Dej mi kej lepega povej... :)
Žaljivi in nesramni komentarji bodo izbrisani.