četrtek, 25. september 2014

Počitnice v Prekmurju

Avgusta (ja zamujam sto na uro, vem) tik pred koncem počitnic, smo končno našli čas, še za kratek oddih. Od našega dopusta je minilo že preveč časa.  Ker vreme letos poleti ni bilo ravno "morsko" smo se raje odpravili raziskovat neznane kraje in iskat drugačne dogodivščine.

Nasvete kam iti, smo zbirali na Facebooku. Dobili smo veliko različnih in zanimivih predlogov. Najpopolneje pa je našim "zahtevam" odgovarjal Petrin predlog. Lovenjakov dvor v Prekmurju.

Odločili smo se za apartma v obnovljeni kmetiji, a nismo bili dovolj natančni bralci, da bi vedeli kaj točno smo si izbrali. Zato je bilo presenečenje še toliko bolj posrečeno.

Namestili so nas namreč v res staro a fensi prenovljeno kmetijo, ki je zadostila tudi mojim standardom (sem pač fina rit ko se gre za spanje drugje). No ja, ena postelja je bila super, druga pa je bila čisto prava starinska žimnica. Verjetno za filing kako je bilo. No mene to ne zanima tako zelo, da bi spala na sto let stari škripajoči žimnici. :)

Najboljši del pa je bil, da smo v hiško vstopili mimo velikih ograd z zajčki, goskami, račkami, psi, pavi. Nato smo šli skozi kmetijsko poslopje in mimo traktorja. Tik pred vrati pa so se za lepo ograjico pasli poniji, ovce in koze. Neprecenljivo res! Za hiško smo imeli ribnik s pripravljeno ribiško palico. Rabutali smo lahko sljive in hruške.

Petra je zelo pohvalila tudi njihovo kuhinjo. Mi pa nismo imeli ravno najboljših izkušenj.
Prvi dan je bila hrana prav izjemno neokusna. Naslednji dan pa je bila prav nasprotno izjemno okusna. Ko smo mislili, da prvi dan slučajno nismo imeli sreče, pa je bila tudi tretji dan spet neokusna. Naša edina razlaga je bila, da sta se menjavala dva kuharja. Ker se mi zdi nemogoče, da bi kuhar, ki je drugi dan skuhal tiste čudovito ajdovo kašo z jurčki, dovolil postreči jedi iz prvega in tretjega dne. Hm... kdo bi vedel. Če jih obiščete, vsekakor upam, da boste imeli več sreče kot mi.

Še ena značilnost Lovenjakovega dvora je "live view" v gnezdo štorkelj, ki domujejo na dimniku njihove kuhinje. Pred gostilno imajo velik ekran, na katerem lahko opazuješ parček mladih štorkelj, ki se je vsak večer ravno med večerjo vrnil z dnevnega pohajkovanja. Kar zanimiv program. Nič čudnega, da povezujejo štorklje z nošenjem dojenčkov. Hitro smo ugotovili, da zakonske dolžnosti zelo vestno izpolnjujejo. Zanimivih nekaj sekund, akcije. :)

V treh dneh smo si privoščili dan v Moravskih toplicah.
Ogledali smo si grad Grad, ki mu manjka še nekaj let razvoja, da bo zanimiv za ogled.

Navdušeni smo bili nad Vulkanijo, ki jo toplo priporočamo vsem. Zabavna in poučna predstavitev zgodovine Prekmurja vse od nastanka vesolja do danes. Enej si sicer ni upal vanjo, saj je je njihova maskota krtek "obljubljal" da ga lovi čarovnica. Je bruhnil v jok in zanj se je ogled kar končal in nas je raje počakal pri receptorkah, niti 3D filma si ni upal ogledati. :)

Ogledali smo si še izvir slatine, seveda pa nismo mogli niti mimo Orhidelije.

Še kar nekaj stvari pa je ostalo neobkljukljukanih. Še pridemo. :)






Naš pogumni skakalec


































sreda, 24. september 2014

Ravnotežje...

je v življenju izredno pomembno.

Med delom in prostim časom.
Med treningom in počitkom.
Med skrbjo za zdravje in razvajanjem.
Med resnobnostjo in zabavo.

A v prvi vrsti.. za stanje. :)

Wait for it... 1.30


nedelja, 21. september 2014

Poslastica dneva: Pita

Že cel mesec v moj predalnik kapljajo pošte z podobnimi naslovi.
Poletno - jesenska menjava receptov. Pa bom kar poenostavila in delila svoj posrečen recept kar z vsemi in če želite, ga lahko pošljete še komu naprej. :)

Tole pito ali kajjazvempodkaterokategorijobi tole spadalo, sem pripravila na hitro, ko sem pričakovala goste a jim nisem imela kaj ponuditi. Malce sem pobrskala po hladilniku in po predalih in sem našla:

Mascarpone
Skuto
Mandljeve lističe
Datlje
in še nekaj sestain, ki so v hladilniku itak vedno.

Odločila sem se, da pripravim skutno pito z malinami, ki so vedno v mojem zamrzovalniku.

V multipraktuku sem zmiksala:
45g masla
1 jajce
100 - 150 g moke (Eh to je to, ko vedno po občutku  delam. Moko dodajajte postopoma ker je nisem točno izmerila in lahko da jo je bilo tudi več ali manj. :))
pest datljev
pol vrečkice mandljevih lističev (iz hoferja)
malo soli in še čisto malo sladkorja po potrebi.

Nastati mora precej suha, drobljiva zmes, ki jo razporedimo po pekaču. Nanjo sem nalila mešanico skute, maskarponeja in malin, na tanko posula s sladkorjemi in še pestjo mandljevih lističev.

Pekla sem približno pol ure na 200 stopinj. Beri: gledala sem, kdaj je bilo testo lepo rumeno zapečeno in skuta ne več tekoča. :)

Gostov na koncu ni bilo (in pst pst pst... kar malce smo bili veseli. ;) Je pa za nas več ostalo.

David mi je vsaj dvakrat poudaril, da ta recept si pa res moram zapisati. Samo to bom rekla.


Ko jo bom naslednjič delala, bo testo ostalo enako, po vrhu pa bom dala plast moje najboljše breskove marmelade in čez ganaš iz temne čokolade. Če bi imela na zalogi kaj čokolade, bi jo pekla že danes. Mmmm se mi že sline cedijo. Poročam.


četrtek, 18. september 2014

Spajdrmena

Rene se je na vrtec hitro navadil.
Malce krizice ko je treba vstopiti, malce sitnost popoldne, ampak oooodlično. :)

Midva za Arnejem pa končno malce uživava v družbi eden drugega. In oh, kako vesel in zadovoljen je, ko se lahko dopoldne v miru mečkava in crkljava. Srce.





torek, 9. september 2014

Tekaški dnevnik

Za tekača je motivacija kar pomembna in kot mnogi, za motivacijo uporabljam organizirana tekmovanja. Vsako leto si izberem tri ali štiri, skrbno izbrane (za kaj več mi je škoda denarja in sobot). 

Ljubljanski maraton pa je že od nekdaj stalnica in glavni cilj sezone int udi letos je tako in ker je do takrat le še slabih 50 dni, kot nas na fb-ju stalno opozarjajo, sem tudi malce bolj resno zastavila treninge. Torej 3 krat na teden, tako da rotiram en dolg tek, en kratek in hiter tek, ene intervale, ene srednje dolg počasen tek, enkrat malce v hrib in tako naprej. Seveda je 3x tedensko plan, v realnosti je bolj dvakrat na teden, pa še to enkrat na začetku tedna in enkrat na koncu (okej, okej... enkrat na 5 dni. :)). 

Kakor koli že, pa mojim nogam tole očitno prav dobro ustreza. Kajti vsakič ko grem na kako "referenčno" progo, dobim na koncu dober rezultat ali pa pri teku strašno uživam.

Tako sem nabrala kar nekaj podvigov, ki so mi ostali v zelo lepem spominu.

Prvi med njimi je bil jutranji tek med dopustom v Prekmurju, ko sem po slabo prespani noči že navsezgodaj zapustila posteljo in šla čez drn in stran. Skozi jutranje meglice, mimo radovednih srnc, čez polje v Mursko soboto (ki je mimogrede odlično opremljena s kolesarskimi in tekaškimi stezami, bravo!) čez park pa kar malce čez drn in strn. V hiško sem se vrnila mokra do kolen z storžem narabutane koruze, nazaj v posteljo k mojim fantom.

Drugi je bil hitri tek do Kobile za katerega sem porabila le 12.03 minute.

Tretji je bil prava avantura. Ko sem se šla posloviti od svoje sotekačice Tine, ki z družino odhaja na svojo avanturo v Nemčijo. Šla sem od doma, do Idrije, čez Kluče, po Francoski do Godoviča. Prvotni plan je bil, da se moji fantje medtem naspijo in me enkrat proti cilju poberejo. A mi je šlo tako dobro, da bi bila prav razočarana, če bi morala predčasno zaključiti. V hrib sem tekla sicer počasi a lahkotno, da klancev skoraj čutila nisem, pa je bilo grozno vroče. Proti koncu sem si (za preganjanje medvedov) na telefonu prižgala še muziko in naenkrat sem se prav zasačila, ko sem zraven na ves glas prepevala in poskakovala. 

Nasploh sem ugotovila, da mi taka "potovanja", ko ob koncu prav nekam pridem in ne krožim le "v prazno", v prav poseben užitek. In enkrat v prihodnosti bom gotovo splanirala eno tako posebno avanturico.

Zadnja med njimi je bila včeraj, ko smo šle z Darjo in Anito na počasno 12 ko, na koncu pa sva z Anito z lahkoto opravili z dokaj hitro 20ko. Med lahkotnim klepetom s povprečnim pulzom 153. Anita je imela svojo avanturo že čez vikend in se je raje predčasno obrnila.


Prav veselim se že naslednjih tekov, upam, da nam bo tudi vremo vsaj malce naklonjeno.









sreda, 3. september 2014

Poletja ni več

Šala dneva. Poletja sploh ni bilo.

Ko smo se vrnili z dopusta, smo vsem razlagali, da letos pa ni bilo tako lepo vreme kot ponavadi. Je bilo malce mrčasto. Mrčasto, mrčasto... ko bi vedeli kakšno srečo smo imeli.

Verjetno se je tokrat prvič zgodilo, da niti enkrat v celem poletju nismo šli v Belo, vsaj ne, da bi se kopali.
Je bilo pa zato toliko bolj sproščeno.
Nikamor se nam ni mudilo, nikamor nismo hodili, vsaj ne med tednom, ko smo bili sami. Kak sprehod, kak obisk, otroci pa so lahko v miru spali doma.

V glavnem smo se imeli prav lepo. Nič nisem pričakovala zato se tudi iz tira nisem pustil vreči. Itak sta se pa Rene in Enej ves čas nekje potepala. Nekaj časa sta dopustovala na morju, vsake toliko sta pobegnila h Noni in Nonotu ali Staratu in Starimami. Nekaj dni smo tudi mi imeli Maksa in Erika na počitnicah. Veliko so igrali fuzbal, ki je trenutno daleč najbolj priljubljena aktivnost pri nas. Malce smo kuhali. Na koncu smo si privoščili še kratek dopustek v Prekmurju in september je tu.

Sonce (?) je tudi tokrat vzpodbudilo male celice h rasti in tudi tokrat so prerasli vsa oblačila, ki so jim bila še junija prav. Eneju je izpadel še četrti zob, Arneju je zrasel še četrti zob, splazi se povsod, najraje bi že kar stal (sam, brez opore) ker ob opori stoji že cel mesec. Rene je še vedno ista faca, vsak dan bolj samostojen in sposoben. In tarata ta.. končno prvič v vrtcu. Četrtek in petek na uvajanju, ponedeljek in torek že bolan, danes pa spet za dve urici. Malce je jokal, ampak mislim, da ne bo hujših težav. Le malce se mora udomačiti.